Jedro

Tožeča stranka je bila s pozivom z dne 10. 2. 2012 povsem jasno obveščena, kaj je pristojni organ ugotovil po uradni dolžnosti. Hkrati je organ dal tožniku možnost, da razlike med podatki v njegovi prošnji in podatki, pridobljenimi po uradni dolžnosti, razjasni pred izdajo odločbe.

Tožnik v vlogi za BPP ni zamolčal le enega podatka, ampak sam priznava, da ni prijavil prikolice in motornega kolesa, poleg tega pa je še v tožbi zoper izpodbijani akt zelo neprepričljiv v navajanju, da v času podaje prošnje, njegova hči še ni bila lastnica vozila Kia, ni pa v tožbi dokazal z ustreznimi listinami niti navedel, kdaj je postala lastnica tega vozila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Okrožno sodišče v Novem mestu na podlagi 2., 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) prošnjo A.A. za brezplačno pravno pomoč z dne 17. 1. 2012 zavrnilo in ugotovilo, da je prosilec v izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, zaradi česar šest mesecev od prejema te odločbe ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da se v skladu z določilom 20. člena ZBPP premoženjsko stanje prosilca ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisna izjava se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za brezplačno pravno pomoč. Organ za BPP je v ugotovitvenem postopku po uradni dolžnosti opravil poizvedbe o prosilčevem premoženjskem stanju. Med drugim so bile opravljene tudi poizvedbe o tem, ali je prosilec lastnik motornih vozil. Po podatkih UE Črnomelj (dopis z dne 30. 1. 2012) je prosilec lastnik naslednjih motornih vozil: tovornega vozila znamke Renault Kangoo 1,6, letnik 2002; osebnega vozila znamke Ford Fiesta 1,8 D, l. 1994; osebnega vozila KIA Carnival 2,9 TD, l. 2001; kolesa z motorjem KYMCO KB 50, l. 1996, in priklopnega vozila, l. 1988. Prosilec je v prošnji za BPP oz. izjavi o premoženjskem stanju v rubriki „Ali ste lastnik/solastnik osebnega vozila“ pod točko 3., označil oz. navedel, da je lastnik le osebnega vozila znamke Ford Fiesta, v rubriki pod tč. 8. o lastništvu drugega premoženja pa je označil „NE“, enako je obkrožil glede opreme in delovnih strojev. Navedeno se ne sklada z zgornjimi ugotovitvami o lastništvu motornih vozil. Sodišče je zato prosilca z dopisom dne 12. 2. 2012 seznanilo z opravljenimi poizvedbami, upoštevaje pri tem tudi 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ga pozvalo, da se lahko izjasni glede okoliščine, ko v prošnji za BPP ni navedel, da je lastnik zgoraj navedenih vozil, z izjemo vozila znamke Ford Fiesta, sodišče pa je ugotovilo, da navedeno ne drži. Prosilec je z dopisom z dne 24. 2. 2012 za vozila, ki jih v prošnji ni navedel, pojasnil sledeče: avto R Kangoo Expres je neregistriran, odjavljen iz prometa in ga ima le za rezervne dele. Vozilo Kia Carnival je v lasti hčerke C.C., nanj (na prosilca) pa je napisan le formalno. Kolo z motorjem je skuter in vreden največ 200,00 EUR, priklopno vozilo pa je prikolica za vleko vozil in jo uporablja za potrebe delavnice, pri čemer njena vrednost znaša največ 500,00 EUR. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je prosilec v izjavi o premoženjskem stanju navedel neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju in tudi o premoženjskem stanju svoje hčerke B.B., ki je družinski član prosilca (23. člen ZBPP). Hči se namreč šola (kot izhaja iz izjave o šolanju je vpisana v 1. letnik Fakultete za turistične študije) in jo je prosilec kot takšno še vedno dolžan preživljati v skladu z določilom 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Prosilec glede svojega premoženjskega stanja ni navedel, da je lastnik kolesa z motorjem in priklopnega vozila. Glede premoženja svoje hčerke B.B. pa v izjavi o njenem premoženjskem stanju ni navedel, da je lastnik osebnega vozila KIA Carnival (v rubriki o lastništvu osebnega vozila je namreč obkrožil „NE“), sam pa je v dopisu z dne 24. 2. 2012, ko se je izjasnjeval o ugotovitvah sodišča, navedel, da je hči lastnica vozila. Navedba v izjavi o premoženjskem stanju se tako izkaže za neresnično. Organ se sklicuje na 5. odstavek 20. člena ZBPP. Za zavrnitev prošnje in šestmesečno prepoved ponovnega vlaganja določa Zakon o brezplačni pravni pomoči zgolj objektivni pogoj – neresnično navajanje podatkov o premoženjskem stanju v izjavi in v ničemer ne določa, da mora biti neresnično navajanje dejstev namerno oz. krivdnega značaja. Namerno neresničnost navajanja je predpisoval ZBPP, ki je veljal do 1. 9. 2008; novela, ki velja od 22. 3. 2008 dalje, pa ne predpisuje več namernosti pri navajanju neresničinih podatkov, zato ni relevanten subjektivni odnos prosilca. Povedano drugače – ni pomembno, ali je prosilec namenoma navajal v prošnji za dodelitev BPP neresnične podatke glede svojega premoženjskega stanja, pomembno pa je, da je prosilec s tem, ko je podpisal izpolnjen obrazec, navajal neresnične podatke, pri čemer vrednost premoženja, ki je bilo zamolčano, ni relevantna. Organ za BPP pri tem opozarja na sodno prakso Upravnega sodišča RS v naslednjih zadevah: I U 195/2011, II U 19/2011, II U 65/2011, II U 446/2010 in II U 491/2010, predvsem pa II U 156/2011. Ni relevanten subjektivni odnos prosilca oziroma namen oziroma ali je prosilec vedel, da podatki niso resnični.

Tožnik toži na odpravo izpodbijane odločbe. V konkretnem primeru tožnik ni bil s strani tožene stranke zaslišan, da bi lahko pojasnil svoje stališče. Odločba Upravnega sodišča U 1482/2010 ugotavlja, da je kršitev načela zaslišanja stranke bistvena kršitev določb postopka. Če bi bil zaslišan, bi lahko pojasnil da dne 17. 1. 2012 hči B.B. še ni bila v prometnem dovoljenju lastnica vozila Kia Carnival, takrat, ko je dajal dodatna pisna pojasnila na poziv sodišča, pa je že bila. Organ sploh ni preverjal, s katerim datumom je B.B. postala lastnica vozila Kia Carnival, kar pa je bistveno, če se tožniku očita dajanje neresničnih podatkov v zvezi z njo. Nadalje organ tožniku očita, da je navedel, da je vozilo Kia pisano na hčerko C.C. Navedena trditev je protispisna, saj je tožnik navedel hči B.B. in ne C.C. Če je dolžnost tožnika pravilno izpolniti prošnjo, pri čemer se vsaka pomota pri obkroževanju obravnava kot neresnično dajanje podatkov, potem je tudi dolžnost organa pravilno povzeti tožnikove trditve. Tožniku je tako z izpodbijano odločbo kršena osnovna ustavna pravica do izjave v postopku oz. sodelovanja v postopku, kar je temeljni element ustavne pravice enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Dolžnost službe za brezplačno pomoč je bila opraviti osebni razgovor s tožnikom, ter preveriti njegove trditve o tem, ali ima R. Kangoo resnično samo za dele, po potrebi od njega zahtevati tudi fotografije vozila. Tako je tožniku zavrnjena brezplačna pravna pomoč zaradi ene razbitine, ki jo ima za dele, ene prikolice in starega skuterja. Predlaga, da Upravno sodišče Republike Slovenije tožbi ugodi in odločbo spremeni tako, da tožniku odobri brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v nadaljnji postopek. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je sicer res, da tožena stranka tožeče v predmetni zadevi ni zaslišala, vendar s tem še ni podana kršitev zakona. Po tem, ko je tožena stranka v ugotovitvenem postopku ugotovila, da tožeča stranka ni le lastnica enega vozila (ki ga je navedla v prošnji za BPP), pač pa ima v lasti več motornih vozil, je tožečo stranko z dopisom z dne 10. 2. 2012 (list. št. 29) v smislu določil 9. in 146. člena ZUP pozvala, da se izreče o ugotovljenih dejstvih. Z omenjenim pozivom je tožena stranka kot uradna oseba, ki je vodila postopek, tožeči stranki kot stranki omogočila, da se v pisni izjavi izreče o dejstvih in okoliščinah, kot to zahteva določilo 146. člena ZUP. Tožeča stranka je to možnost tudi uresničila in toženi stranki poslala izjavo z dne 24. 2. 2012 (list. št. 30). Tudi iz preostalih določil ZUP ne izhaja, da je v postopku obvezna ustna izjava stranke. Že prej citirani člen ZUP omenja, da je izjavo moč podati tudi pisno. Tudi sicer niti izjava (bodisi pisna bodisi ustna) ni obvezna. 188. člen ZUP določa, da se sme kot dokaz za ugotovitev nekega dejstva vzeti ustna izjava, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov. Tožena stranka je tožnikovo izjavo tudi v celoti sprejela in ji sledila, zato tudi ni bilo potrebe, da bi ga dodatno zasliševala ali izvajala druge dokaze. Prošnja je prvenstveno zavrnjena iz razloga, ker v prošnji tožeča stranka za BPP ni navedla, da je lastnica kolesa z motorjem in priklopnega vozila (točka 7. obrazložitve). Da je zamolčala lastništvo omenjenih dveh vozil, tudi v tožbi ne osporava. Dodaten razlog za zavrnitev pa je bilo seveda tudi dejstvo o neresničnem navajanju premoženjskega stanja hčerke B.B. Tožena stranka na tem mestu dodaja, da je v točki 6. obrazložitve res namesto B.B. navedla hči C.C., vendar gre za očitno pomoto, ki nikakor ne more vplivati na pravilnost odločbe. Tožeča stranka želi sedaj prikazati, da hči ob izpolnjevanju prošnje še ni bila v prometnem dovoljenju vpisana kot lastnica vozila Kia Carnival, bila pa je takrat, ko je tožeča stranka pisala izjavo, s katero je pojasnjevala okoliščine lastništva. S takšno navedbo prihaja sama s sabo v nasprotje. Takšna trditev, četudi drži, za odločitev ni pravno relevantna. V pisni izjavi z dne 24. 2. 2012 (list. št. 30) je namreč tožnik sam povsem jasno navedel, da je bilo omenjeno vozilo vedno last hčerke, nanj pa je bilo napisano le formalno nekaj časa zaradi popusta (bonifikacije) pri zavarovanju. Dejanski lastnik vozila je bila torej hči tako ob vložitvi prošnje kot kasneje, sedaj pa se spreneveda in povsem neutemeljeno skuša prikazati drugačno lastninsko stanje. Ob tem velja še dodati, da morebitna sprememba formalnega vpisa v uradne evidence dejanskega lastništva ne spreminja. Za lastništvo premične stvari se namreč ne zahteva nobenega vpisa v uradne evidence, kot to velja npr. za nepremičnine. Tožnik sedaj ne more s sklicevanjem na kršitev načela zaslišanja stranke negirati svoje pisne izjave. Za Renault Kangoo je tožnik navedel, da ga ima le za rezervne dele. Tudi glede tega dela, tako kot v preostalem delu, je tožena stranka tožniku verjela. Omenjeno vozilo oz. rezervni deli niso bili razlog za izdajo zavrnilne odločbe. Kot je bilo že poudarjeno in izhaja tudi iz 7. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila prošnja prvenstveno zavrnjena zaradi neresničnega navajanja lastništva kolesa z motorjem in priklopnega vozila, dodaten razlog za zavrnitev pa je bilo vozilo Kia Carnival, last hčerke B.B. Vozilo Renault Kangoo pa je v odločbi navedeno le v točki 6. obrazložitve, kjer je tožena stranka povzemala vsebino tožnikove izjave.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožbeni ugovor glede kršitve pravice do zaslišanja stranke je neutemeljen, kajti bistvo te zakonske pravice iz ZUP (v povezavi z določbo 2. odstavka 34. člena ZUP) je v tem, da ima stranka v upravnem postopku možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP), to pa je možno tudi na podlagi pisne izjave stranke. Tožeča stranka je bil s pozivom z dne 10. 2. 2012 povsem jasno obveščena, kaj je pristojni organ ugotovil po uradni dolžnosti in da je dal tožniku možnost, da razlike med podatki v njegovi prošnji in podatki pridobljenimi po uradni dolžnosti razjasni pred izdajo odločbe. Tožnik tudi ne trdi, da določenih dejstev iz objektivnih pogojev ni mogel razjasniti v pisnem odgovoru z dne 24. 2. 2012 na omenjeni poziv pristojnega organa. S tega vidika zato ni podana nobena procesna kršitev določil ZUP.

Po določbi 5. odstavka 20. člena ZBPP, če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za brezplačno pravno pomoč o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Ta določba pomeni poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, v ustavne pravice pa je dopustno poseči, če je poseg v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave). To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko v izpodbijani odločbi navaja, da vrednost in ostale okoliščine ob napačno prijavljenem premoženju niso relevantne. Tožena stranka sicer teste oziroma presoje načela sorazmernosti ni naredila, vendar pa tožnik v zvezi s tem ne predlaga izvedbe nobenega dokaza, ampak le navaja, da mu je prošnja zavrnjena zaradi „ene razbitine, ki jo ima za dele, ene prikolice in starega skuterja.“ Zato sodišče v nadaljevanju zakonitost izpodbijanega akta preizkuša še z vidika načela sorazmernosti. Uporaba načela sorazmernosti v konkretnem primeru pokaže, da je poseg predpisan z zakonom in sicer z določbo 5. odstavka 20. člena ZBPP, ki je dovolj jasna, ne omogoča arbitrarne uporabe in ima legitimen cilj v tem, da brezplačno pravno pomoč dobijo izključno tisti, ki jo dejansko potrebujejo zaradi slabšega premoženjskega stanja, ne pa tudi drugi, ki ne navajajo verodostojnih in popolnih podatkov v prošnji za brezplačno pravno pomoč. Ta trden zakonodajalčev interes je razviden tudi iz določbe 1. odstavka 20. člena ZBPP, ki določa, da prosilec poda pisno izjavo o premoženjskem stanju, ki se (primarno) ugotavlja na podlagi izjave prosilca, pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Predmetni poseg v tožnikovo pravico na podlagi izpodbijanega akta je tudi primeren v tem smislu, da je z njim mogoče na učinkovit način uresničevati prej omenjeni legitimen cilj, kajti utemeljeno je pričakovati, da sankcija, da tožnik ne more v nadaljnjih 6 mesecih prositi za brezplačno pravno pomoč, odvrača prosilce od navajanja neverodostojnih ali nepopolnih podatkov. Naslednji korak v presoji načela sorazmernosti je test nujnosti. Sodišče ocenjuje, da je izpodbijani ukrep tudi nujen, kajti z milejšim ukrepom – na primer s krajšo omejitvijo dostopa do brezplačne pravne pomoči – bi sicer bilo morda možno tudi še učinkovito uresničevati omenjeni legitimen cilj, vendar je ta časovna omejitev v polju dokaj proste presoje zakonodajalca, zato sodišče ne dvomi v njeno ustavnost v smislu 156. člena Ustave. Ta presoja pa je relevantna tudi z vidika zadnjega koraka v upoštevanju načela sorazmernosti, kajti po oceni sodišča v konkretnem primeru velja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico iz 23. člena Ustave in varstvom pravic drugih, to je pravice do brezplačne pravne pomoči (ki je v finančnem smislu omejena) za tiste, ki zaradi slabega premoženjskega stanja pomoč resnično potrebujejo. Tožnik namreč ni zamolčal le enega podatka, ampak sam priznava, da ni prijavil prikolice, čeprav je v obrazcu za vložitev prošnje pod točko 5. rubrika „oprema“ in pod rubriko 8. „drugo“ (premoženje) in sam priznava, da ni prijavil motornega kolesa, kar bi tožnik lahko štel, da spada pod rubriko št. 3 („osebna vozila“ - registrska številka, znamka ter leto prve registracije vozila“) ali rubriko št. 8 („drugo“ premoženje); poleg tega pa je tožnik še v tožbi zoper izpodbijani akt zelo neprepričljiv v navajanju, da v času podaje prošnje, njegova hči še ni bila lastnica vozila Kia, ni pa v tožbi dokazal z ustreznimi listinami niti navedel, kdaj je postala lastnica tega vozila. Tožnik je namreč prošnjo podal 17. 1. 2012, na dan 30. 1. 2012 pa datira obvestilo upravne enote, v katerem je navedeno, da je lastnik vozila Kia tožnik in ne njegova hči. Tožnik je na poziv tožene stranke odgovoril dne 24. 2. 2012 in, kot rečeno, ni navedel, kdaj je lastnica vozila Kia postala njegova hči B.B.; med tem ko v tožbi z dne 20. 3. 2012 pravi, da B.B. v času pisanja prošnje še ni bila lastnica tega avtomobila, je v odgovoru z dne 24. 2. 2012 na poziv tožene stranke navedel, da je bilo omenjeno vozilo „vedno last“ B.B., vendar je bil nekaj časa formalno napisano nanj zaradi popusta pri zavarovanju. Tožnik je torej tudi v postopku upravnega spora zelo neprepričljiv pri razjasnjevanju dejanskega stanja, zato je po oceni sodišča izpodbijani ukrep, ki pomeni poseg v pravico do dostopa do sodnega varstva s pomočjo brezplačnega odvetnika v kazenski zadevi v zvezi z 3. odstavkom 308. člena KZ-1 v obdobju šestih mesecev v sorazmerju (v ožjem pomenu besede) z varovanjem pravic drugih, ki prosijo za brezplačno pravno pomoč z navajanjem popolnih in verodostojnih podatkov o premoženjskem stanju.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).