Jedro

Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali lahko stvarna služnost, ki vsebuje upravičenje do postavitve zgradbe tik ob parcelni meji, zastara (druga alineja 223. člena SPZ).

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali lahko stvarna služnost, ki vsebuje upravičenje do postavitve zgradbe tik ob parcelni meji, zastara (druga alineja 223. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stvarna služnost, ID pravice ..., to je služnost postavitve zgradbe tik ob parcelni meji v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine z ID znakom ... in v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine z ID znakom ..., prenehala.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožencev in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je prenehala stvarna služnost (ID pravice ...) postavitve zgradbe tik ob parcelni meji v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine z ID znakom ... in v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine z ID znakom ..., zadevo pa je vrnilo sodišču prve stopnje v odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku (zahtevku za prenehanje opisane stvarne služnosti).

3. Zoper to sodbo je tožnica na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnega vprašanja, ali stvarna služnostna pravica, ki lastnika gospodujoče nepremičnine upravičuje z uporabo meje na določen način, predstavlja negativno ali pozitivno stvarno služnost. Višje sodišče je s tem, ko je stvarno služnostno pravico postavitve zgradbe tik do parcelne meje kvalificiralo za negativno stvarno služnost, zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 213. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), posledično pa nezakonito odklonilo uporabo pravila druge alineje 223. člena istega zakona. Predlagateljica meni, da je že iz zakonskega besedila 213. člena SPZ mogoče razbrati, da se pozitivna služnost udejanja v tem, da je lastnik služeče nepremičnine dolžan dopustiti oziroma trpeti določena ravnanja lastnika gospodujoče nepremičnine, negativna služnost pa v tem, da je on sam dolžan opustiti oziroma so mu prepovedana določena ravnanja, ki bi jih sicer smel izvrševati na svoji nepremičnini. Pozitivna služnost torej pomeni obveznost dopustitve (trpeti), negativna pa obveznost opustitve (prepoved). Zgrešen je materialnopravni pristop višjega sodišča, češ da negativno služnost pomeni tista, ki lastnika služeče nepremičnine zavezuje k temu, da ne bo nasprotoval vsebini njenega izvrševanja (v konkretnem primeru postavitvi zgradbe na parcelno mejo). Pri tem je namreč spregledalo, da vsaka stvarna služnost zavezuje druge _erga omnes_, med drugim tudi tako, da ne morejo/smejo nasprotovati njenemu izvrševanju. Tudi sicer je po splošnem pojmovanju vsaka (tudi stvarna) pravica sestavljena iz vsaj dveh upravičenj: temeljnega, ki pomeni dejansko vsebino pravice, in zahtevka, ki pomeni izvedeno upravičenje za primer kršitve temeljnega upravičenja. Za pravno kvalifikacijo stvarne služnosti kot negativne ali pozitivne je odločilna vsebina temeljnega upravičenja gospodujočega zemljišča (ali gre za pravico/dolžnost dopustitve ali pravico/dolžnost opustitve), ne pa morebitna korelativna odpoved zahtevkom lastnika služeče nepremičnine iz naslova njegove lastninske pravice na tej nepremičnini oziroma njihova omejitev. Tudi prostorsko-lokacijski vidik, ki ga poudarja višje sodišče, ni prepričljiv ali pa vsaj ne v tem primeru. Tako so na primer številne tipične stvarne služnosti, ki po vsebini pomenijo dejanja le na gospodujoči nepremičnini, tradicionalno opredeljene kot pozitivne (pravice nasloniti stavbo na sosednjo stavbo, odvajati kapnico ali dim proti sosednjemu zemljišču idr. - primerjaj paragraf 475 Občnega državljanskega zakonika, v nadaljevanju ODZ), kot negativne pa le tiste, ki pomenijo določeno prepoved dejanj na služečem zemljišču (ne povišati ali znižati zgradbe na služeči nepremičnini, ne odvzeti svetlobe ali razgleda gospodujoči nepremičnini idr. ? primerjaj paragraf 476 ODZ). Poleg tega je višje sodišče prezrlo, da je meja nepremičnine po 79. do 81. členu SPZ skupni in sočasni sestavni del obeh sosednjih nepremičnin ter skupna last njenih vsakokratnih lastnikov, torej izgovorjena uporaba meje med gospodujočo in služečo nepremičnino za postavitev zgradbe sama po sebi pomeni tudi uporabo služeče nepremičnine. Tožnica želi v reviziji izpodbijati materialnopravno stališče, da je pravica postavitve zgradbe tik do meje negativna služnost že zgolj zato, ker sočasno pomeni tudi omejitev možnosti lastnika služeče nepremičnine, da temu nasprotuje. Z vidika lastnika služeče nepremičnine gre namreč pri taki služnosti za nič več kot obveznost dopustitve (trpeti) uporabo skupne meje na določen način in ne za kakršnokoli obveznost opustitve (prepoved) izvrševanja kakšne vsebine temeljnega upravičenja lastninske pravice na služeči nepremičnini; omejitev njegovega zahtevka, da nasprotuje izvrševanju služnosti (kakršnokoli vsebino to ima), pa je svojstvena vsem stvarnim služnostim, tako pozitivnim kot negativnim. O vprašanju razmejitve med pozitivnimi in negativnimi služnostmi, še posebej, ko se vsebina služnosti nanaša na uporabo meje med gospodujočo in služečo nepremičnino, tožnica ne najde sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, prav tako o tem ni zasledila prakse višjih sodišč.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).