Jedro

Če ima nezazidano stavbno zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, je odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča upravičena, četudi priklop na navedena omrežja dejansko ni izveden.

S sklicevanjem na višino obremenitve zazidanih zemljišč se revident sklicuje na razloge, ki po naravi stvari lahko pridejo v poštev le pri zazidanih zemljiščih, s takšnim sklicevanjem pa po presoji revizijskega sodišča ne more utemeljiti (ustavnopravno nesprejemljivega) neenakega obravnavanja nezazidanih zemljišč v primerjavi z zazidanimi zemljišči.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, št. DT. 4224-400/2009-8 (10022-00) z dne 5. 7. 2010, s katero je navedeni organ revidentu za leto 2009 v ponovnem postopku odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 33.859,76 EUR, in sicer za parc. št. 14, k. o. ..., nezazidano stavbno zemljišče, površine 20.666,00 m2 (prvi odstavek 1. točke izreka). Z odločbo, št. DT-499-13-543/2010-5 z dne 23. 12. 2011, je tožena stranka revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno, razen glede drugega, tretjega in četrtega odstavka 1. točke izreka prvostopenjske odločbe (s katerimi je prvostopenjski organ določil rok za plačilo obveznosti, številko računa, na katerega jo je treba plačati, in navedel, da bodo po preteku roka zaračunane zamudne obresti in se začel postopek izvršbe), ki jih je nadomestila z novim drugim odstavkom, ki se glasi „Ugotovi se, da je obveznost iz prvega odstavka te točke že plačana.“

2. V obrazložitvi sodbe je prvostopenjsko sodišče pritrdilo odločitvi tožene stranke. Pojasnilo je, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmeri tudi za nezazidano stavbno zemljišče, če zanj obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje, revidentovo zemljišče pa je v obravnavanem letu to možnost imelo. To izhaja iz potrdil upravljavcev komunale infrastrukture, ki se nanašajo na revidentovo zemljišče, česar revident v tožbi niti ni zanikal, temveč je le ugovarjal, da priključki dejansko niso izvedeni. Do vsebine potrdil upravljavcev komunalne infrastrukture se je tudi samo podrobneje opredelilo. Tožbene ugovore je zavrnilo kot neutemeljene. Sklicevalo se je na določbe 79., 404. in 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in 218. ter 218.b člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

3. Zoper izpodbijano sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostnim razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določbe postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša stroške revizijskega postopka. Navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do bistvenih tožbenih navedb, in sicer do navedbe, da revident ni bil seznanjen z listinami v spisu in do navedb o protiustavnosti določb Odloka Občine Ljutomer (v nadaljevanju Odlok). Očitke o protiustavnosti Odloka ponovi tudi v reviziji. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, ki jih je podal v zvezi s posameznimi potrdili upravljavcev komunalne infrastrukture. Vztraja, da iz njih ne izhaja, da ima zemljišče ustrezno možnost priključitve na javna komunalna omrežja.

4. V odgovoru na revizijo je tožena stranka predlagala zavrnitev revizije iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker je bilo revidentu odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 33.859,76 EUR, je revizija dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi

8. Iz dejanskih ugotovitev zadeve, na katere je pri svojem odločanju vezano revizijsko sodišče, izhaja, da je bil revident v letu 2009 lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 14, k. o. ..., ki leži na območju, ki je z občinskim prostorskim aktom predvideno kot območje industrijske cone in je predvideno za pozidavo. V postopku so bila pridobljena potrdila upravljavcev javne komunalne infrastrukture, iz katerih po presoji davčnega organa, s katero se revident sicer ne strinja, izhaja, da je zemljišče mogoče priključiti na vodovodno, kanalizacijsko in električno omrežje, zagotovljen pa je tudi dostop na javno cesto in odstranjevanje odpadkov. Zemljišče je revident prodal s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 6. 11. 2009. 9. Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, je pravna podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v določbah Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ 1984), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ 1997), ZGO-1 ter v posameznem občinskem odloku, ki določa višino dajatve z metodo točkovanja posameznih zemljišč. Iz navedenih pravnih podlag izhaja, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje tako za zazidana kot nezazidana stavbna zemljišča. Pri slednjih je, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006, odmera pogojena s tem, da ima zemljišče dostop do javnega cestnega omrežja in da je zanje možnost izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.

10. Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidano stavbno zemljišče je torej upravičena že, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, četudi priklop na navedena omrežja dejansko ni izveden. Ker je glede na dejanske ugotovitve obravnavanega primera revidentovo zemljišče to možnost imelo, je bilo zanj upravičeno odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. 11. Revidentovi ugovori, s katerimi prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do tožbenih navedb, po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni.

12. Ne drži, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njegovih navedb, da ni bil seznanjen z vsemi listinami v upravnem spisu, saj je pojasnilo, da je občina revidentu izročila kopije potrdil, česar revident ni zanikal, prav tako pa iz njegovih pritožbenih in tožbenih navedb izhaja, da je z vsebino potrdil seznanjen. Prvostopenjsko sodišče je tudi navedlo, da pojasnilo Občine Ljutomer ter potrdilo javnega podjetja P., d. o. o., z dne 24. 11. 2011, ki ju je tožena stranka pridobila v pritožbenem postopku, sicer nista bila vročena revidentu, vendar je ocenilo, da to ni vplivalo na zakonitost odločbe, ker v navedenem potrdilu občina le ponovno pojasnjuje navedbe o možnosti priključitve na vodovodno in kanalizacijsko omrežje, kar je bilo navedeno že v potrdilu z dne 11. 6. 2010, s katerim je bil revident seznanjen.

13. Tudi ne drži, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi s samo vsebino potrdil upravljavcev komunalne infrastrukture. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo: do tožbenega ugovora, da je bilo Javno podjetje P., d. o. o., ustanovljeno šele 26. 10. 2009, zaradi česar naj bi bilo sporno potrdilo tega podjetja o možnosti priklopa na javni vodovod in kanalizacijo v letu 2009; do navedbe, da je v potrdilu Elektra Maribor med drugim navedeno, da bo v primeru potrebe po večji priključni moči, kot jo omogoča prenosna zmogljivost, potrebno ponovno proučiti možnost priklopa; do ugovora, da ni jasno, po kateri poti oziroma cesti naj bi se vršil odvoz komunalnih odpadkov.

14. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo tudi do tožbenih navedb o neustavnosti oziroma nezakonitosti Odloka. Presodilo je, da so določbe Odloka v zadostni meri jasne, da je iz njih mogoče razbrati, kdaj se šteje, da ima zemljišče možnost priključka na javno infrastrukturo, glede same višine nadomestila pa je ocenilo, da je težnja občine, da se nezazidana zemljišča pozidajo, razumen razlog za določitev takšne višine dajatve za nezazidana zemljišča, kot izhaja iz Odloka.

15. Zatrjevana neustavnost oziroma nezakonitost Odloka tudi po presoji revizijskega sodišča ni podana. Ni utemeljen očitek, da je Odlok v nasprotju z določbami 218. b člena ZGO-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006, ker naj bi določal, kot trdi revident, da se za nezazidana stavbna zemljišča štejejo zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja, ostalih pogojev pa naj Odlok ne bi navajal. Odlok namreč v 8. členu posebej določa, pod katerimi pogoji se šteje, da ima stavbno zemljišče možnost priključka na tam navedeno komunalno infrastrukturo oziroma možnost uporabe te infrastrukture, kar pomeni, da predpostavlja, da mora imeti zemljišče, če naj zapade obravnavani dajatvi, dejansko možnost priklopa oziroma uporabe komunalne infrastrukture, to pa je bistvena vsebinska zahteva iz citirane odločbe Ustavnega sodišča. Poleg tega Odlok zaradi opredelitve zemljišč, od katerih se odmerja obravnavana dajatev, ne more biti neustaven oziroma nezakonit že iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče navedlo v omenjeni odločbi, s katero je presojalo ustavnost ZGO-1. Če se namreč določbe Odloka razlagajo tako, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje le od tistih nezazidanih stavbnih zemljišč, ki imajo dejansko možnost priklopa na komunalno infrastrukturo, kot je to storjeno v tem primeru, obravnavani Odlok oziroma način njegove uporabe ni neustaven.

16. Tudi revidentov očitek, da Odlok nesorazmerno obremenjuje nezazidana stavbna zemljišča, ni utemeljen. Navaja, da v obravnavanem primeru nadomestilo predstavlja skoraj 15% vrednosti nepremičnine ter da je obremenitev predmetnega zemljišča, ki je v naravi travnik, enaka kot za zemljišča, na katerih stojijo na primer trgovski centri, bencinski servisi, avto saloni. Kolikor te navedbe pomenijo zatrjevanje neustavnega posega v lastninsko pravico iz 33. oziroma 67. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), revizijsko sodišče pojasnjuje, da pravica do zasebne lastnine vsebuje tudi dolžnost prispevati za javne potrebe, kot je zagotavljanje komunalne infrastrukture, saj ima lastninska pravica po URS gospodarsko, socialno in ekološki funkcijo. Dajatev, določena za izvrševanje navedenih funkcij lastnine, zato ne predstavlja posega oziroma omejitve ustavne pravice do lastnine. Tudi sama višina obremenitve nezazidanih stavbnih zemljišč, ki jo izpostavlja revident, na drugačno presojo ne vpliva, saj ne gre za takšno obremenitev, ki bi onemogočala gospodarjenje z zemljiščem oziroma bi pomenila razvrednotenje zemljišča. 17. Ni utemeljeno niti zatrjevanje o neenakem obravnavanju nezazidanih stavbnih zemljišč v primerjavi z zazidanimi stavbnimi zemljišči. Različno obremenjevanje zemljišč ne predstavlja kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS), če obstaja razumen razlog za razlikovanje in če razlikovanje ni arbitrarno. Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče in čemur pritrjuje tudi revizijsko sodišče, je težnja občine, da se nezazidana stavbna zemljišča pozidajo, razumen razlog, da se nadomestilo za nezazidana zemljišča določi v višini, ki je primerljiva z višino nadomestila, ki se ga plačuje za že pozidana zemljišča. Razlog za plačevanje dajatve od nezazidanih stavbnih zemljišč je torej v tem, da dajatev sili lastnike teh zemljišč, da čim prej zagotovijo njihovo pozidavo in tako zemljišču omogočijo izvrševanje funkcije, ki je zanj predvidena.

18. Razlog za obremenitev nezazidanih stavbnih zemljišč z obravnavano dajatvijo (v določeni višini) se bistveno razlikuje od razlogov, zaradi katerih so s to dajatvijo (v določeni višini) obremenjena zazidana stavbna zemljišča, saj se za slednje dajatev plačuje glede na to, koliko dejansko obremenjujejo javno komunalno infrastrukturo, oziroma ne glede na to, kakšne gospodarske ugodnosti prinaša takšno zemljišče lastniku. S sklicevanjem na višino obremenitve zazidanih zemljišč se revident sklicuje na razloge, ki po naravi stvari lahko pridejo v poštev le pri zazidanih zemljiščih, s takšnim sklicevanjem pa po presoji revizijskega sodišča ne more utemeljiti (ustavnopravno nesprejemljivega) neenakega obravnavanja nezazidanih zemljišč v primerjavi z zazidanimi zemljišči. Drugih razlogov, zaradi katerih naj bi šlo za neustavno neenako obravnavanje nezazidanih zemljišč, pa revident ne navaja.

19. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (87. člen ZUS-1), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.