Jedro

V skladu z odločbo 218. b člena ZGO-1 ni treba, da so na parceli, ki je predmet odmere nadomestila, dejansko izvedeni priključki, temveč zadošča že, da obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje.

Izrek

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava je s prvostopenjsko odločbo, izdano v ponovljenem postopku, tožeči stranki za leto 2009 odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za parc. št. 1403/3, k.o. … v znesku 33.859,76 EUR ter odločila, da je treba navedeno obveznost plačati v dveh obrokih, prvega v roku 30 dni, drugega pa do 29. 10. 2010. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča za Občino Ljutomer (v nadaljevanju: Odlok) ter mnenja upravljavcev komunalne infrastrukture. Po prostorskem aktu je obravnavana parcela opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, iz potrdil pa je razvidno, da je parcelo mogoče priključiti na vodovodno, kanalizacijsko in električno omrežje, zagotovljen pa je tudi dostop na javno cesto in odstranjevanje odpadkov.

V pritožbenem postopku je tožena stranka odpravila drugi, tretji in četrti odstavek 1. točke izreka prvostopne odločbe ter navedeno nadomestila z novim drugim odstavkom, ki se glasi: Ugotovi se, da je obveznost iz prvega odstavka že plačana. V preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bila odločba prvostopenjskega davčnega organa izdana v ponovljenem postopku. Ker je bila obveznost odmerjenega nadomestila že plačana, je bila odločitev organa prve stopnje v drugem, tretjem in četrtem odstavku 1. točke izreka, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo obveznosti, v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zaradi navedenega je izrek nadomestila z ugotovitvijo, da je obveznost že plačana. V zvezi z višino odmerjenega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pa tožena stranka ugotavlja, da podlago za odmero nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča predstavlja določba 218. člena ZGO-1. Pogoj za odmero nadomestila je, da obstoji izvedbeni prostorski akt, ki dovoljuje gradnjo na konkretnem zemljišču, ter da obstaja možnost komunalne opremljenosti zemljišča. V postopku je občina predložila potrdilo Javnega podjetja A. d.o.o., da je za parc. št. 1403/3, k.o. … v letu 2009 obstajala možnost priključitve na javni vodovod in kanalizacijo. Iz potrdila Elektro B. z dne 18. 6. 2010 je razvidno, da je možno navedeno parcelo priključiti na TP obrtna cona, ki se nahaja v neposredni bližini. Prav tako je iz potrdila Komunalno stanovanjskega podjetja C. z dne 9. 6. 2010 razvidno, da je za zemljišče zagotovljeno zbiranje komunalnih odpadkov. Do parcele je tudi zagotovljen dostop iz javne ceste. Po mnenju tožene stranke je zato prvostopni organ na podlagi navedenih potrdil pravilno zaključil, da je obstajala možnost priključitve objektov na parceli na komunalno infrastrukturo. Pri tem je tudi zavrnila ugovore tožeče stranke, da kanalizacijska infrastruktura ne deluje, saj je bilo za priključitev objekta na sosednji parceli investitorju izdano uporabno dovoljenje. Kot neutemeljen je tudi zavrnila pritožbeni ugovor, da tožeča stranka ni bila seznanjena s potrdili upravljavcev javne infrastrukture. Iz pojasnila Občine Ljutomer je namreč razvidno, da je občina kopije potrdil izročila tožeči stranki. Tudi glede na vsebino pritožbenih navedb je utemeljeno sklepati, da je bila tožnica seznanjena z vsebino potrdil. Nadalje tožena stranka meni, da je prvostopni organ v zadostni meri pojasnil samo točkovanje, ki je bilo skladno z Odlokom. Ker Odlok ne vsebuje določb o odmeri nadomestila v primeru spremembe lastništva, se v takšnem primeru uporabljajo določbe 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da če se med letom spremeni zavezanec, ima zavezanec, ki mu je bila izdana odločba, v 15 dneh po spremembi pravico zahtevati, da se odločba spremeni. Tožeča stranka pa spremembe ni javila pristojnemu organu. Določba 406. člena ZDavP-2 določa le zavezančevo pravico, nikakor pa ne dolžnost drugih organov o javljanju sprememb zavezancev. Odločanje o nezakonitosti ali neustavnosti Odloka ni v pristojnosti davčnega organa, saj mora Odlok uporabljati takšen, kakršen je, dokler velja. Tudi organ druge stopnje v okviru pritožbenega postopka presoja le, ali je organ prve stopnje pravilno uporabil Odlok, ne more pa presojati vsebine samega Odloka. Ker se je postopek končal za tožečo stranko neugodno, je ta dolžna v skladu z določbo 79. člena ZDavP-2 sama nositi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da vlaga tožbo v delu, v katerem pritožbi ni bilo ugodeno, to je o odmeri nadomestila v znesku 33.859,76 € ter glede povrnitve stroškov postopka. Že v pritožbi je ugovarjala kršitev pravil postopka, ker je prvostopenjski organ ni seznanil s pisnimi potrdili ter s pojasnilom Občine Ljutomer z dne 1. 9. 2010, na katerega se sklicuje tožena stranka v svoji odločbi. Prav tako je podana kršitev pravil postopka, ker se tožena stranka ni izrekla o vseh pritožbenih navedbah, ampak se je do njih opredelila zgolj pavšalno.

Tožeča stranka nadalje vztraja pri trditvi o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter napačni uporabi materialnega predpisa. Meni, da parcela št. 1403/3, k.o. … ne izpolnjuje pogojev za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj v naravi predstavlja travnik brez kakršnekoli komunalne ureditve. Navedeno parcelo je tožeča stranka kupila od Občine Ljutomer na podlagi pogodbe z dne 23. 6. 2004, v kateri je potrjeno, da gre za komunalno neopremljeno stavbno zemljišče. Komunalna opremljenost pa ni bila urejena niti do leta 2009, na katerega se nanaša sporna odločba. Upravna organa sta svojo odločitev utemeljila na mnenjih služb, ki upravljajo z gospodarsko infrastrukturo, ki pa ne ustrezajo dejanskemu stanju oz. so pavšalna. Navedeno je tožeča stranka ugovarjala že v pritožbi, vendar je tožena stranka zgolj povzela pojasnila občine z dne 1. 9. 2010. Občina v svojem pojasnilu ni utemeljila opremljenosti zemljišča v smislu 218. člena ZGO-1 in odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-286/04-46 z dne 26. 10. 2006. Iz mnenja Javnega podjetja A. ni razvidno, na kakšni razdalji naj bi bila komunalna infrastruktura dosegljiva in kako je z obratovanjem kanalizacije. Tudi v mnenju Elektro B. z dne 18. 6. 2010 ni navedeno, na kakšni razdalji od parcele naj bi bil sploh mogoč priključek. Iz mnenja pa je tudi razvidno, da je mogoč priključek za objekt manjše priključne moči, kolikor pa bo predvideni objekt imel večjo priključno moč, bo potrebno preučiti možnost priklopa na električno omrežje in zgraditi ustrezne elektroenergetske objekte, vode in naprave. Iz navedenega torej izhaja, da bo šele potrebno proučiti možnost priključitve glede na priključno moč. V obravnavanem primeru pa gre za nepremičnino v industrijski coni in coni proizvodne obrti. Kolikor je potrebna gradnja transformatorjev in omrežja, ne gre za možnost takojšnjega priključka na omrežje. Iz potrdila KSP C. izhaja, da je na navedenem območju zagotovljeno zbiranje komunalnih odpadkov, pri tem pa ni pojasnjeno, po kateri poti oz. cesti, naj bi se za sporno parcelo ta odvoz vršil. Iz potrdil tako v bistvu izhaja, da niso izpolnjeni pogoji za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Prav tako se tožena stranka ni opredelila, ali celotna parcela, ki meri 20.666 m2, ustreza kriterijem za plačilo nadomestila.

Tožena stranka se tudi ni opredelila do očitane nezakonitosti Odloka. Določbe četrtega odstavka 218. člena ZGO-1 ni mogoče razumeti zgolj tako, da so zemljiške parcele komunalno opremljene, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt. Zaradi navedenega je določba četrtega odstavka 2. člena Odloka v neskladju z Ustavo RS, ker se sklicuje le na izvedbeni prostorski akt. Odlok v 2. členu namreč navaja zgolj, da se za nezazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja. Ostalih pogojev, ki jih določata zakon in odločba Ustavnega sodišča, pa Odlok ne navaja. Nadalje je podana protiustavnost določb 5., 6., 7., 8., 9. in 10. člena Odloka v smislu enakega varstva pravic in načela sorazmernosti obremenitev, saj navedene določbe pomenijo nesorazmeren poseg oz. obremenitev tožeče stranke kot lastnice zemljišča, ki v naravi predstavlja zgolj travnik in ni komunalno urejeno. Vrednost parcele je v letu 2009 znašala 227.326,00 €, višina nadomestila pa 33.859,76 €, kar predstavlja 14,89 % vrednosti nepremičnine. Določba 8. člena je nejasna in nerazumljiva, točkovanje v 10. členu za nezazidana stavbna zemljišča pa je nesorazmerno v primerjavi s točkovanji za poslovne objekte.

Tožeča stranka tudi ugovarja, da tožena stranka ni imela podlage za odmero nadomestila za obdobje 12 mesecev, saj je navedeno nepremičnino prodala dne 6. 11. 2009. Navedena okoliščina je bila Občini Ljutomer znana, ker je bila udeleženka pogodbe oz. pogodbena stranka, zato bi morala z navedenim dejstvom pred izdajo odločbe seznaniti pristojni organ za odmero nadomestila. Tako je bilo tožeči stranki nezakonito obračunano nadomestilo za obdobje od 7. 11. 2009 do 31. 12. 2009 v znesku 5.102,35 €.

Nezakonita je tudi odločitev tožene stranke v delu o stroških postopka. Pritožba je bila namreč v delu, kjer se je nalagalo plačilo odmerjene obveznosti, potrebna in tudi v celoti utemeljena. Kljub navedenemu pa je tožena stranka zavrnila zahtevo za povračilo stroškov postopka z utemeljitvijo, da se je postopek s pravnim sredstvom za tožečo stranko končal neugodno. Predlaga, da sodišče na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu samo odloči o zadevi tako, da po odpravi prvostopne odločbe ugotovi, da obveznost za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 ne obstoji ter se toženi stranki naloži, da vrne plačani znesek 33.859,76 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako predlaga, da sodišče naloži toženi stranki povrnitev stroškov upravnega postopka ter upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 in sicer od nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 1403/3, k.o. …. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da navedena parcela ne izpolnjuje pogojev za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je obvezna dajatev, ki se odmerja na podlagi 404. člena ZDavP-2, v skladu s katerim izda davčni organ odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti. Odločba se izda na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke veljavne na dan 1. januarja leta, za katerega se določa nadomestilo. Pri tem je treba upoštevati tudi določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list RS, št. 18/84 s spremembami), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97, Uradni list RS, št. 44/97), Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami) in Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/04-UPB1).

V skladu z določbo tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 za nezazidana stavbna zemljišča za potrebe postopka odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Nadalje je v drugi alinei prvega odstavka 218.b člena istega zakona določeno, da so kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Na podlagi četrtega odstavka istega člena (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006) pa se nadomestilo plačuje le, če ima zemljiška parcela dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanjo možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.

Po določbi četrtega odstavka 218. b člena ZGO-1 se torej šteje, da je nezazidano stavbno zemljišče komunalno opremljeno že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje. V obravnavanem primeru se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je iz potrdil upravljavcev komunalne infrastrukture razvidno, da je na območju, kjer leži obravnavana parcela, zagotovljena oskrba s pitno vodo ter možen priklop na elektroenergetsko omrežje ter javno kanalizacijo, kakor tudi dostop do javnega cestnega omrežja, zato v zvezi z navedenim sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi ter se nanjo tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi namreč zgolj pavšalno zatrjuje neustreznost potrdil upravljavcev komunalne infrastrukture glede na obstoječe dejansko stanje. Kot je že zgoraj navedeno v skladu z odločbo 218. b člena ZGO-1 ni treba, da so na parceli, ki je predmet odmere nadomestila, dejansko izvedeni priključki, temveč zadošča že, da obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje. Tožnica pa v tožbi ne zatrjuje, da takšna možnost ne obstaja, temveč le navaja, da priključki niso izvedeni, kar pa glede na obrazloženo niti ni relevantno.

Obravnavana parcela leži na območju, ki je po Odloku o programskem delu zazidalnega načrta Industrijske cone I-1 in cone proizvodne obrti P-1 v Ljutomeru predvideno za pozidavo. Iz kartografske dokumentacije prostorskega akta ter situacije komunalnih vodov za obrtno industrijsko cono je razviden potek komunalne infrastrukture (kanalizacija, vodovod, elektrika, cesta). Iz potrdila Javnega podjetja A. d.o.o. z dne 22. 11. 2011 izhaja, da sta bila javni vodovod in kanalizacija na območju industrijske cone zgrajena leta 2006 ter da trasa vodov poteka v neposredni bližini sporne parcele. V zvezi z navedenim potrdilom je nerelevanten tožbeni ugovor, da je bilo javno podjetje ustanovljeno šele 26. 10. 2009, saj z njim navedeno podjetje kot sedanji upravljavec vodovodnega in kanalizacijskega omrežja pojasnjuje le, kdaj je bilo to omrežje zgrajeno. Glede možnosti priklopa na javno električno omrežje se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, da je Elektro B. v dopisu z dne 11. 6. 2010 potrdil, da je takšna možnost v letu 2009 dejansko obstajala, ker je v neposredni bližini obravnavane parcele transformatorska postaja, iz katere je možno zgraditi nov priključek. Navedena ugotovitev po presoji sodišča zadošča za ugotovitev obstoja možnosti priklopa na javno elektroenergetsko omrežje za potrebe odmere nadomestila v smislu 218. in 218.b člena ZGO-1, ne glede na navedbo Elektra B., da bo v primeru potrebe po večji priključni moči, kot jo omogoča prenosna zmogljivost, potrebno ponovno proučiti možnost priklopa, saj tožeča stranka ne zatrjuje in dokazuje, da za predvideno gradnjo priključitev brez dodatne izgradnje elektroenergetskih objektov ne bi bila mogoča. Po navedbah občine pa so bili v neposredni bližini obravnavane parcele že zgrajeni objekti z ustreznimi dovoljenji, torej gre zaključiti, da je možnost priključitve na obstoječe električno omrežje obstajala. Ker ima parcela dostop do javnega cestnega omrežja, je tudi nepomembno, po kateri poti oz. cesti bi se naj vršil odvoz komunalnih odpadkov, saj iz potrdila Komunalno stanovanjskega podjetja C. izhaja, da je na območju k.o. …, kjer se nahaja parcela, zagotovljeno zbiranje in odvoz komunalnih odpadkov v skladu z veljavno zakonodajo. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je bilo v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o izpolnjevanju pogojev s smislu zagotovitve možnosti priklopa na javno infrastrukturno omrežje.

Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vpliva tožbeni ugovor, da tožeča stranka ni imela možnosti seznaniti se z ugotovitvami upravljavcev javne komunalne infrastrukture. Po navedbah tožene stranke je Občina Ljutomer tožeči stranki izročila kopije potrdil, s katerimi je razpolagal tudi prvostopni organ. Navedene okoliščine tožeča stranka ne zanika, prav tako pa je iz njenih pritožbenih, kakor tudi sedaj tožbenih, navedb razvidno, da je bila seznanjena z vsebino potrdil. V pritožbenem postopku je sicer tožena stranka pridobila dodatna pojasnila Občine Ljutomer ter potrdilo Javnega podjetja A. d.o.o. z dne 22. 11. 2011, s katerima tožeča stranka ni bila seznanjena, vendar sodišče meni, da to ni vplivalo na zakonitost odločbe. V navedenem potrdilu se v bistvu le ponovno pojasnjuje navedbe o možnosti priključka sporne parcele na vodovodno in kanalizacijsko omrežje, kar je bilo navedeno že v potrdilu z dne 11. 6. 2010, s katerim pa je bila tožeča stranka seznanjena.

Tožeča stranka v tožbi tudi ugovarja neustavnost Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Ljutomer. Meni, da navedeni Odlok ne daje podlage za določitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, prav tako pa pomeni nesorazmeren poseg v pravice tožeče stranke oz. nesorazmerno obremenitev lastnika zemljišča, ki v naravi predstavlja zgolj travnik in ni komunalno urejeno. Ustavno sodišče RS je v zvezi s presojo odlokov posameznih občin, ki določajo pogoje za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, večkrat navedlo, da normativna različnost v obremenitvi posameznih zavezancev sama po sebi ne vzpostavlja neenakosti. Načelu enakosti ustreza takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem, da mora biti v razumnem sorazmerju z različnostjo dejanskih položajev ter ji ni mogoče očitati arbitrarnosti. Po presoji sodišča je ureditev v 8. členu Odloka, kdaj se šteje, da ima stavbno zemljišče možnost priključka na javno infrastrukturo, dovolj jasna, da je mogoče s teleološko razlago ugotoviti izpolnjevanje navedenih pogojev. Glede ugovora o nesorazmernosti meril za določitev višine nadomestila iz 5. do 10. člena Odloka pa sodišče meni, da ne gre za razlikovanje, ki ne bi bilo v razumnem sorazmerju glede na določitev območij ter namen uporabe. Težnja občine, da se nezazidana stavbna zemljišča pozidajo, po presoji sodišča ni nerazumna. Končno se je tudi tožeča stranka ob nakupu obravnavane parcele obvezala, da bo na tem zemljišču zgradila poslovni objekt v roku 5 let od podpisa pogodbe, v nasprotnem primeru pa ga je bila dolžna ponuditi v odkup občini kot predkupnemu upravičencu po enaki ceni, kot ga je kupila. Zato določitev števila točk za nezazidana stavbna zemljišča v primerjavi z zazidanimi stavbnimi zemljišči, ki se uporabljajo za poslovne namene, po presoji sodišča ni nerazumna. Glede na navedeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo načela exceptio illegalis – neupoštevanje neustavnega podzakonskega predpisa na podlagi določbe 125. člena Ustave RS in 3. člena Zakona o sodiščih.

Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka nezakonito obračunala nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za obdobje od 7. 11. 2009 do 31. 12. 2009, ker tožnica od 7. 11. 2009 ni več lastnica sporne parcele. Že tožena stranka je pravilno pojasnila, da je v skladu z določbo 406. člena ZDavP-2 stvar zavezanca, da obvesti organ o spremembi lastništva, do katere pride med letom, za katero je bilo odmerjeno nadomestilo. Tožeča stranka pristojnega organa o tem ni obvestila, prav tako pa sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka v prodajni pogodbi, katere pogodbena stranka je bila tudi Občina Ljutomer, strinjala, da kupec del kupnine v višini 35.211,46 €, kar predstavlja znesek nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009, nakaže neposredno Občini Ljutomer. Tožeča stranka je torej prevzela obveznost, da bo plačala nadomestilo za celotno leto 2009. Odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč izda davčni organ, ki pri tem postopa po določbah zakona, ki ureja davčni postopek. Povrnitev stroškov postopka tako v obravnavanem primeru ureja ZDavP-2. V skladu z določbo tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 gredo v primeru, ko se postopek za zavezanca konča neugodno, stroški v breme zavezanca. V obravnavanem primeru se je ne glede na odločitev drugostopnega organa, da delno spremeni izrek odločbe prvostopnega organa, postopek za tožečo stranko končal neugodno, saj je odločitev o njeni obveznosti, to je o odmeri nadomestila za leto 2009, ostala nespremenjena.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov sodnega postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.