Jedro

Ali okoliščine, navedene kot razlog za zaključek sodišča, da obstaja nevarnost, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z istovrstnim kaznivim dejanjem, tudi v resnici utemeljujejo tak zaključek, ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti, saj gre za dejanski zaključek.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega Ž.D. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v L. je po opravljeni glavni obravnavi dne 8.1.1996 izreklo sodbo, s katero sta bila obt. Ž.D. in E.S. spoznana za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ ter obsojena na kazen zapora in sicer obt. Ž.D. na dve leti in štiri mesece, obt. E.S pa dve leti zapora. Z uvodoma navedenim sklepom je bil do pravnomočnosti sodbe zoper oba obtoženca podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) .

Zoper ta pravnomočnen sklep je zagovornik obt. Ž.D. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev določbe 201. člena ZKP in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obt. Ž.D. odpravi.

Vrhovni državni tožilec V.B. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Meni, da v izpodbijanem sklepu ni zaznati nepravilnosti, na katere se sklicuje zagovornik.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornik utemeljuje z navedbo, da v izpodbijanem sklepu ni navedeno, katere naj bi bile tiste posebne okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval s konkretno kriminalno dejavnostjo. Okoliščine, ki jih sodišče navaja (opis kaznivega dejanja in da gre za nevarna mamila) ne morejo biti tiste posebne okoliščine, ki se zahtevajo za pripor. Tudi ni obrazloženo, kaj naj bi v konkretnem primeru kazalo na večjo organiziranost kriminalnega delovanja. Kršitev določbe 201. člena ZKP pa vidi zagovornik v tem, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, oziroma, da so že odpadli razlogi, zaradi katerih je bil zoper obt. Ž.D. odrejen pripor.

Po presoji vrhovnega sodišča zatrjevani kršitvi procesnega zakon nista podani. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnem dejstvu za podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, to je o obstoju posebnih okoliščin, ki opravičujejo bojazen, da bi obtoženec na prostostosti ponovil kaznivo dejanje. Res je sicer, da so ti razlogi v sklepu prvostopnega sodišča bolj skopi, vendar to ne pomeni, da izpodbijani pravnomočen sklep (prvostopnega in drugostopnega sodišča) sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih in da bi bila podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kot posebne okoliščine, ki v konkretnem primeru (glede obeh obtožencev) utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, so v izpodbijanem sklepu navedene: da ni bilo ugotovljeno od koga sta obtoženca prejela mamilo, da je šlo za dvakratno preprodajo večje količine mamila (pri prvem dejanju 50 tablet ecstasy in 1,1 g heroina pri drugem dejanju pa 806 tablet ecstasy in 74,7 g heroina) ter sam način izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanja, ki kaže na večjo organiziranost kriminalnega delovanja. Ali navedene posebne okoliščine utemeljujejo zaključek sodišča, da bi obt. Ž.D. na prostosti nadaljeval z istovrstnim kaznivim dejanjem, pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati, ker gre za dejanski zaključek. Tudi zagovornikove navedbe, da pri obtožencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, oziroma, da več ne obstajajo razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen, pomenijo po vsebini izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za to izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po povedanem zatrjevani kršitvi procesnega zakona nista podani, zato je vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).