Jedro

Obdolženec se svoji kazenski odgovornosti izogniti ne more s sklicevanjem na protipredpisanost oškodovančeve vožnje, ki naj bi se kazala v njegovi prehitri vožnji, prekratki varnostni razdalji in nepravilni reakciji (naglo zaviranje, ki je povzročilo zanašanje njegovega vozila na obdolženčev vozni pas kjer je prišlo do trčenja) na nastalo nevarno situacijo, ki jo je obdolženec sam povzročil s svojim prehitevanjem v ovinku kjer sta pasova ločena z neprekinjeno sredinsko črto. Prispevek oškodovanca k posledicam prometne nezgode se torej upošteva le pri izbiri in odmeri kazenske sankcije kot olajševalna okoliščina za obdolženca.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega K.V. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 95. člena ZKP je dolžan obdolženi K.V. kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino odmerjeno na 30.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v ..., navedeno v uvodu, je bil obdolženi K.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odst. 251. člena KZ Republike Slovenije. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila na podlagi 3. odst. 251. člena KZ Republike Slovenije določena kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Z isto sodbo mu je sodišče na podlagi 1. odst. 98. člena ZKP naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, odmerjene v višini 99.414,90 SIT in na 30.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje obdolženčeva zagovornica. Uvodoma navaja, da sodbo pobija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Prizivnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ob pravilni uporabi zakona obdolženca obtožbe oprosti.

Pritožba zagovornice obdolženega K.V. ni utemeljena.

Pritožnica v svoji vlogi sicer navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje in zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar pa je iz vsebine pritožbe razbrati drugače. Ukvarja se predvsem z ugotovljenim dejanskim stanjem, medtem ko zatrjevanih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku in kršitev kazenskega zakona podrobneje ne navede. Kolikor pritožnica negoduje glede ugotovljenega dejanskega stanja v pobijani sodbi, se uspeha nadejati ne more. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v potrditev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Pritožnica oporeka zaključkom sodišča prve stopnje predvsem v delu, ko se to ukvarja z zaviranjem oškodovanca A.J. in okoliščinami, v katerih je do reakcije oškodovanca sploh prišlo. Z gotovostjo ugotovljeno je, da je do trčenja oškodovančevega vozila v tovornjak, ki ga je v kritičnem času vozil obdolženi V. prišlo na levem voznem pasu, gledano v smeri oškodovančeve vožnje.

Izvedenec ugotavlja, da je ob oškodovančevi reakciji prišlo do zanašanja njegovega vozila z lahkim priklopnikom v levo, vse dotlej, dokler ni obdolženčev tovornjak trčil v desni bok Jakopičevega avtomobila, v posledici česar je oškodovančevo vozilo zarotiralo in pristalo pod levim bokom priklopnika tovornjaka. Res je sicer, da se je priča A.Z., ki je peljala pred oškodovancem uspela trčenju s tovornjakom izogniti, kar gre pripisati njeni prisebni reakciji, ko je z vozilom zavila skrajno desno. Oškodovancu pa zaradi zanašanja njegovega avtomobila to ni uspelo.

Reakcija oškodovanca in zanašanje njegovega vozila sta resda prispevali k posledicam obravnavane prometne nezgode in v tem delu ima zagovornica obdolženega K.V. prav. Ni pa nikakršnega dvoma o tem, da bi do oškodovančeve reakcije na nevarno situacijo in s tem do posledičnega zanašanja njegovega vozila ne prišlo, če se oškodovanec ne bi skušal izogniti nastali situaciji spričo obdolženčeve protipredpisne vožnje. Dejstvo je, da je bilo zaviranje oškodovanca pogojeno s poprejšnjim prehitevanjem tovornjaka. Res je sicer, da policisti PPP Nova Gorica zavornih sledi oškodovančevega vozila niso zasledili. To dejstvo si izvedenec razlaga tako, da je bil zavorni sistem na sklopu oškodovančevih obeh vozil hiben ali pa, da je oškodovanec zaradi prekratke varnostne razdalje za avtomobilom Z.ob opažanem njenem zaviranju z namenom izogniti se naletu na njeno vozilo z volanom zavil v desno. Z gotovostjo je ugotovljeno, da je do prehitevanja prišlo, kar obdolženec niti ne zanika, ko pove, da je s prehitevanjem pričel na začetku desnega ovinka, kjer sta oba vozna pasova ločena z neprekinjeno sredinsko črto. Njegov zagovor v tem delu zanesljivo potrdita priči A.Z. in A.V. Prva pove, da je v trenutku vožnje proti kritičnemu ovinku na njenem voznem pasu zagledala obdolženčev tovornjak, medtem ko je bilo na desni strani tega tovornjaka še eno vozilo, zdi se ji, da je šlo za motokultivator. Ni šlo za motokultivator, temveč za traktor, ki ga je v kritičnem času iz smeri Dolge njive proti Plavam vozil A.V., ki je povedal, da na za njim vozeči tovornjak sploh ni bil pozoren, saj si ni mogel misliti, da ga bo na tistem kraju kdo prehiteval. Izrecno je povdaril, da izjava obdolženca, dana v preiskavi, da ga je že prehitel pred ovinkom, ni resnična. Obdolženec se je za prehitevanje V.traktorja odločil na kraju, kjer tega ni mogel varno storiti, to pa mu je prepovedovala tudi neprekinjena sredinska črta. Nikakršnega dvoma tedaj ne more biti o tem, da je s prehitevanjem traktorja v nepreglednem desnem ovinku obdolženec povzročil nevarno situacijo, ki ji je najprej sledila prisebna in pravilna reakcija A.Z., ki se je uspela trčenju s tovornjakom izogniti, pozneje pa naletu obdolženčevega tovornjaka na oškodovančevo vozilo, ki ga je spričo zaviranja ali pa neustrezne reakcije oškodovanca samega zaneslo na levi vozni pas. Kakor ugotavlja izvedenec, je oškodovanec zaradi nepreglednosti ovinka lahko opazil tovornjak, ki ga je vozil obdolženec bistveno pozneje kot Z. in je bil ob pričetku njene reakcije na nastalo situacijo oddaljen od mesta trčenja za približno 65 m. Takrat obdolženčevega sklopa vozil še ni mogel zaznati, reagirati pa je pričel v času treh sekund pred trčenjem, takrat pa je bil ravno v izrazitem levem zavoju, kar je bil osnovni pogoj za začetek njegovega zanašanja na levi vozni pas. Res je tudi, da je oškodovanec vozil na prekratki varnostni razdalji in prehitro za avtomobilom Z., kar pritožnica v svoji pritožbi tudi povdarja, pa vendar se njen varovanec na to ob zgoraj povedanem ne more sklicevati. Lahko pa je ta okolišča odmevna pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Povsem razumljivo in sprejemljivo je, da vozniki ob identičnih situacijah različno reagirajo, kar je pogojeno tako s psihofizičnimi sposobnostmi voznikov samih, kakor tudi s tehničnimi lastnostmi njihovih vozil. Vsak voznik, še posebej poklicni, kakor je v konkretnem primeru bil obdolženec, pa mora s tem računati in ravno zato se, ob nedvomno ugotovljeni krivdi za nevarno situacijo na cesti, na to sklicevati ne more.

Glede druge obdolžencu očitane kršitve pa pritožnica meni, da ne gre za neprilagojeno hitrost. V zvezi s tem izvedenec ugotavlja, da temu ni tako in da bi kritična situacija potekala popolnoma drugače, kakor dejansko je, predvsem pa bi bile tudi posledice trčenja bistveno blažje, dopušča pa tudi možnost, da bi do prometne nezgode sploh ne prišlo. V zvezi s tem velja opozoriti na izpovedbo priče A.Z., ko pove, da je imela občutek, da se je voznik tovornjaka odločil za prehitevanje zaradi tega, da se ne bi zaletel v traktor, ki je vozil pred njim. Na to možnost kaže tudi okoliščina, na katero opozarja izvedenec, da je obdolženec najprej pospešil hitrost s 65 km/h na končno hitrost 80 km/h, ki jo je imel med prehitevanjem V.traktorja.

Stalno pospeševanje hitrosti vse do pričetka zaviranja spričo zaznave oškodovančevega vozila, ki ga je že pričelo zanašati, kaže na to, da obdolženec ni čakal na primeren trenutek za prehitevanje, temveč se je za prehitevanje odločil takoj, ko se je V. s svojim traktorjem pred njim pojavil. Sodišče je uradoma opravilo tudi preizkus pobijane sodbe v skladu z določbo 386. člena ZKP. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmero kazni pravilno upoštevalo in ovrednotilo, ter ravnalo prav, ko je obdolženemu K.V.izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa določilo tudi ustrezno kazen in primerno preizkusno dobo.

Ker tudi preizkus pobijane sodne odločbe v skladu s 383. členom ZKP nepravilnosti ni pokazal, je bilo, ob vsem zgoraj povedanem, potrebno zagovorničino pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti. Ker zagovornica s svojo pritožbo ni uspela, je dolžan obdolženec na podlagi 1. odst. 95. člena v zvezi z 98. členom ZKP povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine na 30.000,00 SIT. .