Jedro

Pri presoji kršitev pravice do navzočnosti na seji pritožbenega senata, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, je treba upoštevajoč okoliščine konkretnega postopka, odločiti: (i) ali je pritožbeno sodišče – če je obramba podala takšno zahtevo – nanjo prepričljivo odgovorilo; in (ii) ali je pritožbeno sodišče, ki ni obvestilo obrambe o seji senata, pravilno razlagalo določbo 445. člena ZKP, tj. merilo koristnosti navzočnosti strank za razjasnitev stvari.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 150,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 26373/2020 dne 24. 9. 2021 obsojeno A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter odločilo o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo obsojenkinih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkin zagovornik zaradi kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitev določb Ustave. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko obtožbe oprosti, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

_Vsebina zahteve in obseg presoje_

5. Vložnik v zahtevi zatrjuje: (i) kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv, podano pa naj bi bilo tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe o obsojenkinem védenju, da ovadena oseba ni storila naznanjenih kaznivih dejanj iz 257. in 132. člena KZ-1, oziroma so razlogi sodbe o tem pomanjkljivi; (ii) kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodišče ne bi zadostno obrazložilo dokazne ocene izpovedb prič B. B., C. C. in D. D. oziroma naj bi uporabljalo različna merila pri dokazni oceni obremenilnih in razbremenilnih prič; (iii) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ki naj bi bila podana zato, ker je sodišče znake kaznivega dejanja prepoznalo tudi glede naznanitve dejanja iz 132. člena KZ-1, ki se preganja na predlog oškodovanca, in naj zato ne bi šlo za dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti; in (iv) kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki naj bi bile podane zaradi opustitve obvestila o seji pritožbenega senata, v čemer vložnik prepoznava tudi kršitev pravice do sojenja v navzočnosti (29. člen Ustave) in zaradi zavrnitve dokaznih predlogov 23 prič, v čemer vložnik prepoznava kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe (29. člen Ustave).

6. Upoštevajoč peti odstavek 420. člena ZKP se sme vložnik v zahtevi sklicevati samo na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali na kršitve, ki jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. V sicer obsežni pritožbi zoper sodbo prve stopnje (list. št. 355 – 372) pritožnik (takratni obsojenkin zagovornik) ni uveljavljal ne kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (glede védenja obtoženke, da naznanjena oseba ni storila kaznivih dejanj) in tudi ne kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP (glede narave pregona dejanja iz 132. člena KZ-1).

Enako velja tudi za zatrjevano kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP glede zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje 23 prič. Razloge je prvostopenjsko sodišče podalo v 3. točki obrazložitve sodbe, ki jih pritožnik ni izpodbijal. Ker se vložnik ni opredelil do razlogov, kot jih je podalo sodišče, je zahteva v tem delu tudi presplošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

Neizčrpan je tudi očitek, da sta nižji sodišči uporabili nerazumno različna merila pri vrednotenju izpovedb obremenilnih in razbremenilnih prič, kar vložnik konkretizira na primeru dokazne ocene izpovedbe D. D. (obremenilne priče) na eni in ocene izpovedb B. B. in C. C. (razbremenilnih prič) na drugi strani.

7. Vrhovno sodišče je zato presojalo le očitek kršitve 29. člena Ustave zaradi izvedbe pritožbene seje v nenavzočnosti obsojenke in njenega zagovornika, ter tisti del očitka kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je v pritožbi vsebinsko izčrpan (17. stran pritožbe), tj. da izpodbijana sodba nima zadostnih razlogov o dokazni oceni izpovedb zgoraj navedenih prič.

_Glede kršitve pravice do navzočnosti na seji pritožbenega senata (29. člen Ustave)_

8. Vložnik zatrjuje, da naj bi višje sodišče kršilo obsojenkine pravice obrambe s tem, ker zagovornika in obsojenke kljub njuni zahtevi ni povabilo na sejo pritožbenega senata. Navaja, da naj bi bila navzočnost obrambe potrebna zato, ker se je dokazna ocena sodišča diametralno razlikovala od dokazne ocene obrambe in je bilo dejansko stanje povsem in v celoti napačno ugotovljeno.

9. Pritožnik je na 18. strani pritožbe zapisal le, da obdolženka „prosi (formalno zahteva), da Višje sodišče v Mariboru tako njo kot njenega zagovornika povabi na sejo senata, na kateri bo odločalo o pritožbi.“

10. Višje sodišče obsojenke in njenega zagovornika ni obvestilo o pritožbeni seji. Svojo odločitev je pojasnilo v 3. točki obrazložitve sodbe. Zapisalo je, da za to „ni zasledilo utemeljenih razlogov,“ da pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ni ugotovilo, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, in da „tudi pritožba ne pojasni, kateri razlogi bi narekovali njuno navzočnost.“

11. ZKP v 445. členu določa, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

12. Vsebinska izhodišča za ustavnoskladno razlago te določbe je Ustavno sodišče Republike Slovenije podalo v 24. in 25. točki odločbe U-I-123/19-18, Up-1550/18-17 z dne 28. 5. 2020, sprejema pa jih tudi Vrhovno sodišče (primeroma sodbi I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022 in I Ips 45162/2011 z dne 26. 5. 2022).

V skladu s temi merili ima obdolženec pravico biti navzoč na pritožbeni seji zlasti, kadar je na seji prisoten tožilec, kadar vsebuje pritožba nove dokaze in nove navedbe (ki jih sodišče prve stopnje še ni presojalo in so lahko bistvene za odločitev), kadar pritožbene navedbe vzbujajo dvom o ugotovljenem dejanskem stanju, kadar pritožbeno sodišče pred pritožbeno sejo meni, da bi očitki iz pritožbe lahko vodili do uporabe petega odstavka 392. člena ZKP ali kadar je samo na ta način obdolžencu omogočeno, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve.

Obdolženčeva navzočnost pa se ne zahteva, kadar so predmet presoje pred pritožbenim sodiščem pravna vprašanja, kadar pritožnik zgolj ponavlja očitke, na katere je v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje, oziroma kadar je pritožba očitno neutemeljena.

Odgovor na vprašanje, ali ima obdolženec pravico biti navzoč na seji pritožbenega senata, je odvisen od značilnosti konkretnega postopka (I Ips 45162/2011 z dne 26. 5. 2022, 12. točka obrazložitve).

13. Vrhovno sodišče je oblikovalo tudi postopkovna merila presoje zahtev obrambe za obveščanje o pritožbeni seji. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 37451/2012 dne 22. 2. 2022 sprejelo stališče, da pomeni zahteva za obveščanje o pritožbeni seji način izvrševanja pravice do sojenja v navzočnosti v pritožbenem postopku. V sodbi I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022 (31. in 32. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče ponovilo stališče, da mora presoja pritožbenega sodišča o izvedbi pritožbene seje v skrajšanem postopku brez obdolženčeve navzočnosti, kadar ta to zahteva, temeljiti na prepričljivih razlogih. Pritrdilo je razlogom višjega sodišča, ki je poudarilo, da obsojenec ni zadovoljivo pojasnil, zakaj bi njegova udeležba na seji pripomogla k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj obravnavane zadeve.

14. To pomeni, da je treba pri presoji kršitev pravice do navzočnosti na seji pritožbenega senata, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, upoštevajoč okoliščine konkretnega postopa, odločiti: (i) ali je pritožbeno sodišče – če je obramba podala takšno zahtevo – nanjo prepričljivo odgovorilo; in (ii) ali je pritožbeno sodišče, ki ni obvestilo obrambe o seji senata, pravilno razlagalo določbo 445. člena ZKP, tj. merilo koristnosti navzočnosti strank za razjasnitev stvari.

15. Glede na vsebino pritožbene zahteve za navzočnost na seji pritožbenega senata Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je višje sodišče v obravnavani zadevi povsem razumno odzvalo na zahtevo pritožnika za obveščanje o pritožbeni seji. Njihova zahteva je namreč vsebinsko povsem prazna in temu ustrezen je bil tudi odziv pritožbenega sodišča. 16. Do pravilnosti razlage določbe 445. člena ZKP se vložnik le skopo opredeli in pojasnjuje, zakaj naj bi bila navzočnost obrambe na pritožbeni seji potrebna. S svojimi navedbami pa vendarle opozarja, da je bila pritožba vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To je okoliščina, ki bi – ob hkratni presoji konkretnih okoliščin postopka – lahko narekovala, da se obrambi zagotovi navzočnost na pritožbeni seji.

V obravnavanem primeru je zato treba upoštevati, da je višje sodišče v razlogih sodbe, kolikor se nanašajo na pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, v pritožbenih navedbah prepoznalo „vztrajno in obširno ponavljajoče izpostavljanje nepomembnih podatkov, nebistvenih za ... obravnavano kaznivo dejanje“ (8. točka obrazložitve), in navedlo, da pritožnik ne more vzpodbuditi dvoma v ugotovljeno dejansko stanje s ponavljanjem jedra obdolženkinega zagovora in zaključne besede, ponujanjem lastnih drugačnih ocen dokazov in izpostavljanjem nebistvenega (11. točka obrazložitve), da so navedbe pritožnika ponavljajoče (14. točka obrazložitve), nebistvene (16. točka obrazložitve), selektivne (18. točka obrazložitve), špekulativne oziroma dokazno nepodprte (20. točka obrazložitve).

Takšni razlogi so na prvi pogled – in v odsotnosti vsakršnega drugačnega stališča vložnika - prepričljivi. Zato je mogoče v razlogih višjega sodišča prepoznati, da je sledilo zahtevam pravice do navzočnosti na pritožbeni seji. Razloge za opustitev obveščanja obrambe o pritožbeni seji je namreč navezalo na ugotovitve, ki sporočajo, da ima pred seboj ponavljajoče se in očitno neutemeljene pritožbene navedbe.

17. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je bilo ravnanje višjega sodišča skladno z zahtevami pravice do sojenja v navzočnosti v pritožbenem postopku in kršitev 29. člena Ustave ni podana.

_Glede kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkljivih razlogov o dokazni oceni izpovedb prič_

18. Sodišče prve stopnje je razloge o dokazni oceni priče D. D. glede očitka krive ovadbe dejanja iz 257. člena KZ-1 podalo v 15. točki obrazložitve, stališče o njeni verodostojnosti pa strnilo v ugotovitvi, da so njene navedbe podkrepljene z listinami v spisu in z izpovedbama E. E. in F. F. Dokazno oceno njene izpovedbe v zvezi s krivo ovadbo dejanja iz 132. člena KZ-1 pa je oprlo na primerjavo z izpovedbami F. F. (18. točka obrazložitve), E. E. in G. G. (19. točka obrazložitve).

19. To je bilo hkrati tudi izhodišče za dokazno oceno izpovedb B. B. in C. C. Okoliščina, da je prvi obsojenkin brat, drugi pa njen mož, je prvostopenjsko sodišče vodila v sklep, da sta priči zainteresirani za določen izid kazenskega postopka. Vendar pa je oceno njune verodostojnosti opravilo v prvi vrsti s primerjavo njihovih lastnih izpovedb in s primerjavo z drugimi izvedenimi dokazi. Svoje stališče je strnilo v 21. točki obrazložitve in zapisalo: (i) da so izpovedbe E. E., G. G. in F. F. medsebojno skladne; (ii) da so skladne z izpovedbo D. D.; (iii) da se izpovedba B. B. do potankosti sklada z obsojenkinim zagovorom (kar je treba povezati z ugotovitvijo, da takšna izpovedba ni izkustveno verjetna); in (iv) da je drugače ugotovilo druge relevantne okoliščine, tj. ali je bil kdo oborožen, ali je kdo grozil, koga podil ali prisiljeval. 20. Takšni razlogi so tesno vpeti v celovito oceno razpoložljivega dokaznega gradiva in zato ne držijo navedbe vložnika, da sodišče dokazne ocene ni vsebinsko utemeljilo. Toliko manj drži navedba, da naj bi sodišče pričam, ki so poslovno in družinsko povezane z obsojenko, vnaprej odreklo verodostojnost. Kršitev, ki jo vložnik zatrjuje v zvezi z razlogi o dokazni oceni izpovedb priče B. B., C. C. in D. D., ni podana.

C.

21. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tiste kršitve, na katere se vložnik sme sklicevati, niso podane, in je zato zahtevo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenka dolžna plačati sodno takso v višini 150,00 EUR (tar. št. 7111, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah - ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenkinem premoženjskem stanju in zapletenosti postopka.

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.