Jedro

V zvezi s pavšalno uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka pa je poudariti, da pritožba očitno prezre, da se sodišče prve stopnje ni dolžno opredeliti do prav vseh dokazov, pač pa le tistih, ki so za presojo obdolženi očitanega kaznivega dejanja bistveni. Pri tem so odločilna dejstva tista, ki so pomembna za ugotavljanje, ali je podano kaznivo dejanje in krivdna odgovornost obdolžene ali pa je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona glede obdolžene in njej očitanega kaznivega dejanja. Vztrajno in obširno ponavljajoče izpostavljanje nepomembnih podatkov, nebistvenih za v predmetni kazenski zadevi obravnavano kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 je zatorej smatrati za brezpredmetno in zavajajoče. Središče pritožbene graje je v oceni pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje po presoji izvedenih dokazov obdolženo obtožbe oprostiti. A s ponavljanjem jedra obdolženkinega zagovora in zaključne besede njene obrambe, ponujanjem lastnih drugačnih ocen v pritožbi izpostavljenih dokazov ter z izpostavljanjem nebistvenega (npr. v zvezi z vprašanjem posesti) in posledično enostranskimi lastnimi zaključki o nedokazanosti obdolženi očitanega kaznivega dejanja, pritožnik ne more vzbuditi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

3. Navkljub formalni zahtevi zagovornika pritožbeno sodišče javne seje ni izvedlo, saj za tovrstno procesno dejanje ni zasledilo utemeljenih razlogov. Prav zato pritožnik in obdolžena vabila (pravilno: obvestila) na sejo senata nista prejela. Kadar namreč sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, kot je to v obravnavani zadevi, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker tudi pritožba ne pojasni, kateri razlogi bi narekovali njuno navzočnost, pritožbeno sodišče strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba smiselno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, čemu je odreklo verodostojnost z obdolženo družinsko in poslovno povezanima pričama B. B. in C. C., kljub temu, da sta – enako kot stečajna upraviteljica D. D. - izpovedovala skladno.

6. To ne drži. Povsem sprejemljiv razlog za odklon verodostojnosti pričama B. B. in C. C. je sodišče prve stopnje podalo v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer z jasnimi argumenti, ki vsekakor zadostijo standardu obrazloženosti iz vidika ustaljene ustavnosodne presoje. Za razliko od prič, ki z obdolženo niso sorodstveno in poslovno povezane (npr. stečajna upraviteljica D. D., E. E., F. F. in G. G.) in torej ni bilo zaslediti vzdržnega razloga, da ne bi izpovedovale tako, kot se je dejansko razvijal kronološki potek dogajanja na naslovu N. cesta v S. dne 1. 10. 2019, je prvostopno sodišče izpoved brata in moža obdolžene pravilno ocenilo za neprepričljivi in izkustveno neverjetni. Pritožnik spregleda, da se je tekom dokaznega postopka izkazalo, da kritičnega dne nihče ni bil oborožen, nihče ni nikogar k ničemer prisiljeval, podil ali grozil, kot sta to neuspešno skušala prepričati obdolženi naklonjena družinska člana, ki sta glede na hkratno poslovno povezanost razumljivo in še toliko bolj zainteresirana za oprostilen izid tega kazenskega postopka. Ker je sodišče prve stopnje, v nasprotju s prepričanjem pritožbe, podalo konkretne razloge glede neverodostojnosti prič B. B. in C. C., zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Izostanek razlogov v prvostopni sodbi, ki ga zatrjuje zagovornik z očitkom, da izpodbijana sodba ni obrazložena na način, ki bi omogočal presojanje nepravilnosti, lahko predstavlja procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar le tedaj, ko sodba v nasprotju z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Zagovornik pa uvodoma zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne zatrjuje na taki podlagi. Pretežni del posplošene utemeljitve procesnih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP predstavlja namreč zagovornikovo nestrinjanje z dokazno oceno in z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. Da gre pravzaprav za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je predmet samostojnega pritožbenega preizkusa, pa izhaja že iz same vsebine obširne pritožbe, ko zagovornik v zvezi z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka zaključke sodišča prve stopnje ocenjuje kot napačne.

8. V zvezi s pavšalno uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka pa je poudariti, da pritožba očitno prezre, da se sodišče prve stopnje ni dolžno opredeliti do prav vseh dokazov, pač pa le tistih, ki so za presojo obdolženi očitanega kaznivega dejanja bistveni. Pri tem so odločilna dejstva tista, ki so pomembna za ugotavljanje, ali je podano kaznivo dejanje in krivdna odgovornost obdolžene ali pa je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona glede obdolžene in njej očitanega kaznivega dejanja. Vztrajno in obširno ponavljajoče izpostavljanje nepomembnih podatkov, nebistvenih za v predmetni kazenski zadevi obravnavano kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 je zatorej smatrati za brezpredmetno in zavajajoče. Statusne vloge obdolžene znotraj gospodarskih družb H. GmbH (kjer je bila prokuristka) in I. d.o.o. (kjer je 100% družbenica) ne gre šteti za odločilno dejstvo, kot si to neuspešno prizadeva prepričati pritožnik. Slednjemu pa nikakor ne gre pritrditi v zaključku zatrjevanega obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zagrešene v posledici zapisa prvostopnega sodišča v točki 23, da obdolžena v gospodarski družbi I. d.o.o. ni imela poslovodne funkcije in kot taka po naravi ni imela pooblastila, da za to pravno osebo karkoli ureja. Tosmerno sklepanje sodišča prve stopnje je povsem pravilno, saj družbenik ni (nujno tudi) poslovodja. Iz vidika gospodarskega statusnega prava mora namreč biti v aktih posamezne gospodarske družbe za vodenje poslov pooblaščen. Tako je ugotovitev prvostopnega sodišča v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, da obdolžena v I. d.o.o. ni imela poslovodne funkcije in kot taka po naravi stvari ni imela pooblastila, da karkoli ureja za I. d.o.o., kar kaže na to, da je dejansko v poslovnih prostorih delovala tudi družba H. GmbH preko svojega poslovodstva, in sicer obdolženke in B. B., ki je direktor obeh družb, pravilna in povsem na mestu.

9. Uvodoma pavšalno zatrjevane kršitve kazenskega zakona v nadaljevanju zagovornik v ničemer ne obrazloži, saj niti ne navede, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato povsem nekonkretizirano in ga posledično ne gre preizkusiti, medtem ko pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) takšnih kršitev ni ugotovilo.

10. Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja graja zagovornik neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžene in celostno izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je obdolženo A. A. utemeljeno spoznalo za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja krive ovadbe. Sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnimi zaključki in dejanskimi ugotovitvami iz izpodbijane sodbe ter jih v zaobid nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema, v zvezi z obsežnimi pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

11. Središče pritožbene graje je v oceni pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje po presoji izvedenih dokazov obdolženo obtožbe oprostiti. A s ponavljanjem jedra obdolženkinega zagovora in zaključne besede njene obrambe, ponujanjem lastnih drugačnih ocen v pritožbi izpostavljenih dokazov ter z izpostavljanjem nebistvenega (npr. v zvezi z vprašanjem posesti) in posledično enostranskimi lastnimi zaključki o nedokazanosti obdolženi očitanega kaznivega dejanja, pritožnik ne more vzbuditi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi.

12. Nobenih pomislekov ni, da je sodišče prve stopnje v izvedenem postopku dokazovanja imelo zadostno podlago za zaključek, da je obdolžena dne 2. 10. 2019 na PP X z naznanitvijo D. D., da je kot stečajna upraviteljica dolžnika, gospodarske družbe H. GmbH v vlogi uradne osebe prestopila meje uradnih pravic, ko je prepovedala opravljanje dejavnosti gospodarski družbi I. d.o.o., nad katero niti ni izvajala opravil stečajnega postopka, storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1, kot je to podrobno opisano v izreku izpodbijane prvostopne sodbe, izvršila kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Do take ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno prišlo na podlagi v točki 3 obrazložitve navedenih personalnih in listinskih dokazov, ki so zagovor obdolžene, da očitanega ji kaznivega dejanja ni storila, ovrgli s široko argumentacijo v točkah 6 do 26 obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Zagovornik se z razlogi prvostopne sodbe ne strinja. Posledično v pritožbi podaja lastno interpretacijo izvedenih dokazov, personalne dokaze analizira skozi tri skupine in ob tem vnovič izpostavlja trditve iz zagovora obdolžene v smeri negiranja izvršitve pravno nevzdržnega dejanja, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nesprejemljivega iz razlogov, kakor sledijo predvsem v točkah 14, 16-19, 21, 25 in 26 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče namreč ni imelo razloga podvomiti v verodostojnost izpovedi prič D. D., E. E., F. F., G. G. in J. J., kot tudi ne v obstoječo listinsko dokumentacijo, ki skozi obsežen postopek dokazovanja iz vidika verodostojnosti ni bila omajana.

14. Pritožnik sicer v bistvu ne navaja nič novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, temveč zgolj vztrajno ponavlja, da je odvetnik J. J. kot pravni strokovnjak obdolženi pojasnil, da stečajni dolžnik H. GmbH ni posestnik poslovnega prostora na naslovu N. cesta v S., ampak je to tretja oseba, gospodarska družba I. d.o.o., zaradi česar ne more izvrševati pooblastil stečajne upraviteljice proti tretji osebi, ki ni v stečajnem postopku, mimo izvedbe ustreznih postopkov pred sodiščem.

15. Z obširnim tosmernim polemiziranjem pa zagovornik ne more biti uspešen. Še posebej zato, ker je bila obdolžena seznanjena z mnenjem prava veščega strokovnjaka, ki ji ob pojasnjevanju dejanskega stanja ni predlagal, da zoper stečajno upraviteljico poda kazensko ovadbo, niti ni slednje podal sam, kar bi po oceni pritožbenega sodišča, v kolikor bi se mu to zdelo primerno in na mestu, brez zadržkov lahko storil. Tako se je obdolžena dne 2. 10. 2019 – brez da bi jo odvetnik J. J. k temu nagovoril - po lastni volji odločila pristopiti na Policijsko postajo X in na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe naznaniti D. D., da je dan prej, tj. 1. 10. 2019, v S. storila kaznivo dejanje prisiljenja po 132. členu KZ-1 in kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Prav iz razloga lastno voljne odločitve obdolžene, postanejo vse ostale pritožbene trditve na tej točki brez teže. 16. V danem primeru je zatorej povsem nebistvena kritika pritožbe, da je priča G. G. svojo izpovedbo prilagodil potrebam predmetne kazenske zadeve, ko je na bistvena vprašanja bodisi odgovarjal, da se ne spomni bodisi je po mnenju zagovornika izpovedoval v nasprotju listinami v spisu. Pritožbeno sodišče opozarja na ločnico med odločilnimi in kontrolnimi dejstvi. Ali je bila omenjena priča na naroku dne 5. 3. 2019, ko je bila sklenjena sodna poravnava med stečajnim dolžnikom H. GmbH in banko IS d.d. prisotna kot javnost ali ne oziroma sploh v kakšni vlogi, je za izid predmetnega kazenskega postopka povsem brezpredmetno, kar nenazadnje smiselno priznava celo pritožnik (str. 15 pritožbe). Materialno relevantno je namreč le, da je priča G. G. glede bistvenih okoliščin in dejstev, torej v zvezi s pod drobnogled postavljeno primopredajo dne 1. 10. 2019, ki je dan kasneje na Policijski postaji X predstavljala podstat za krivo obremenitev stečajne upraviteljice s strani obdolžene, povedal smiselno enako kot priča E. E. in varnostnik bančnih delavcev ter stečajne upraviteljice priča F. F. (ki ga pritožnik umesti kot pričo, nezainteresirano za izid predmetnega kazenskega postopka). Skladnost izpovedi prič, ki so v postopku primopredaje sodelovale po službeni dolžnosti in jih zagotovo ne gre šteti za »sovražne«, kakor jih enozvočno plasira pritožba, je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah 18 do 22 obrazložitve izpodbijane sodbe.

17. Ob razpolaganju s prepričljivimi dokazi, na katerih temelji sklep sodišča prve stopnje o dokazanosti obdolženi očitanega kaznivega dejanja z zahtevano stopnjo gotovosti, se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer niti ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati do (neodločilne) okoliščine stopnje njene (dobre) seznanjenosti s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 418/2019 z dne 12. 9. 2019, ki jo izpostavlja pritožnik skozi kritiko nepreverljivosti in špekulativnih zaključkov. Sodišču prve stopnje očita, da so slednji nepreverljivi, saj prvostopno sodišče v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov.

18. S povzetimi pritožbenimi navedbami, selektivnimi zaobidi in nedokazanimi ugibanji ne gre soglašati. Pritožnik navkljub lastni pritrditvi o vpletenosti obdolžene oziroma gospodarskih družb H. GmbH in I. d.o.o. v številne sodne postopke, povsem prezre vsebino v točki 14 citiranega zapisa ugotovitev Višjega sodišča v Ljubljani in opozorila slednjega, da tudi v postopku insolventnosti veljajo splošna načela Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer je izogibanju poravnave lastnih obveznosti izrecno odreklo pravno varstvo. Zakaj obdolžena s stališčem pritožbenega sodišča v zadevi Cst 418/2019 z dne 12. 9. 2019 ni bila seznanjena zgolj bežno, pač pa dobro, je sodišče prve stopnje razumljivo pojasnilo v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je izpostavilo, da so tosmerno prepričanost utrdila še njena druga dejanja, ki so rdeča nit podrobne obrazložitve v točkah 16 do 26 sedaj grajanega materialnega ovrednotenja. Nasprotno izraženemu pričakovanju zagovornik zato nakazano širitev dokaznega postopka (npr. z zaslišanjem K. K.) neutemeljeno pogreša. 19. Pritožnik v celostni graji popolnoma pozablja na v 18. členu ZKP uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, ki velja za celoten kazenski postopek in za vse odločitve, ki jih znotraj njegovega okvira sprejemajo policija, državni tožilec in sodišče. Čeprav zakon v naprej ne določa niti kvantitete niti kvalitete dokazov, ki bi morali biti podani, da bi se neko pravno relevantno dejstvo štelo za dokazano, to ne pomeni, da načelo proste presoje dokazov dopušča arbitrarno ali celo samovoljno ravnanje sodišča glede (ne)dokazanosti posameznih dejstev. Vsaka odločitev v kazenskem postopku mora temeljiti na skrbni presoji vseh dokazov, na logičnem sklepanju in na življenjskih izkušnjah ter biti tako obrazložena, da je onstran vsakega razumnega dvoma.1

20. Pavšalne trditve zagovornika, da so zaključki špekulativni in v škodo obdolžene nepreverljivi, niso v ničemer dokazno podprte, so pa zato precej nelogične in nesprejemljive tudi iz življenjskega gledišča. To se sploh pokaže ob upoštevanju argumentov v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ko slednje med ostalim poda jasen odgovor na vprašanje, zakaj je obdolžena (_tempore criminis_) tako ravnala. Preprosto zato, da bi ohranila poslovanje in pri tem ni izbirala sredstev. Prvostopno sodišče je namreč v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe korektno predstavilo nezavidljivo poslovno situacijo, s katero se je v obravnavanem obdobju soočala obdolžena (in posredno z njo poslovno povezani družinski člani). Do zadnjega je namreč upala, da bo lahko stečajnega upnika prepričala in prevzem preložila ter sklenila pogodbo, na podlagi katere bo njena gospodarska družba imela pravico biti v teh prostorih in na N. cesti v S. še naprej poslovati.

21. Za zaključek, da je obdolžena storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo torej utemeljeno podlago v izpovedbi stečajne upraviteljice D. D. in zaslišanih prič E. E., G. G. in F. F., ki so glede bistvenih okoliščin v zvezi s primopredajo prostorov na N. cesti v S. kot tedaj neposredno navzoče izpovedale skladno in izkustveno logično. Nenazadnje je resničnost z njihove strani zatrjevanega podprta tudi z ustrezno listinsko dokumentacijo, predvsem z zapisnikom o primopredaji, katerega dokazno vrednost je prvostopno sodišče primerno ocenilo v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Vsa obširna nadaljnja pritožbena izvajanja, ki v jedru ne prinašajo ničesar novega, marveč predvsem ponujajo drugačno oceno izvedenih dokazov od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. 22. Ker se torej po obrazloženem pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je zato pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

23. Zagovornik se zoper odločbo o izrečeni kazenski sankciji ni pritožil, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu in ugotovilo, da je izrečena kazenska sankcija ustrezna ter bo dosegla namen kaznovanja. Razlogov za njeno spremembo v korist obdolžene ni bilo najti. Preizkus odločbe o izrečeni kazenski sankciji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), obdolženi izreklo ustrezno in pravično kazensko sankcijo opozorilne narave – pogojno obsodbo, v kateri sta določena kazen ter preizkusna doba primerno in pravično odmerjeni. V tem okviru je prvostopno sodišče v zadostni meri namreč upoštevalo tudi dosedanjo predkaznovanost obdolžene, ki je v preteklosti že bila obsojena za kaznivo dejanje zoper delovno razmerje in socialno varnost. 24. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

25. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspešne pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolžene.

1 Povzeto po Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 47.