Jedro

Ugovor, da sodišči nista v zadostni meri upoštevali poteka časa od škodnega dogodka do izdaje prvostopenjske sodbe, ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku, ki je utrpel le lažje poškodbe, ob upoštevanju večletnega čakanja, dosojena "solidna" odškodnina. Glede na to, da se tožena stranka ni pritožila, pritožbeno sodišče v pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje ni moglo poseči. Sicer pa revizijske trditve, da je tožnik dolgo čakal na odškodnino samo zaradi ravnanja tožene stranke in sodnega uveljavljanja odškodnine, niso povsem točne. Ne upoštevajo namreč ravnanj tožnika samega, ki so tudi vplivala na to, da tožnik odškodnine ni prejel prej. Če je tožnik v pogajanjih pred vložitvijo tožbe zahteval plačilo tolikšne odškodnine, kot jo zahteva še v reviziji, je povsem jasno, da tožena stranka dogovora ni bila pripravljena skleniti, saj bi se z njim zavezala tožniku izplačati odškodnino, ki bi bistveno odstopala (seveda navzgor) od drugih podobnih primerov. Revizija posebej izpostavlja, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 1995, pri tem pa ne omeni, da je bila tožba vložena 9.6.1997. Sodišče prve stopnje z obravnavanjem zadeve ni odlašalo. Razpisane so bile obravnave na katerih so se izvajali dokazi. Tu pa je prišlo do zapletov, ki so izključna posledica tožnikovih ravnanj. On je bil namreč tisti, ki se je upiral celo izvedbi dokaza z izvedencem, ki naj bi podal svoje mnenje v sodnem postopku in vztrajal le pri izvedbi dokaza z izvedenskim mnenjem, ki je bilo izdelano pred začetkom sodnega postopka. Izvedence, ki jih je postavilo sodišče, je izločal. Kljub temu je sodišče prve stopnje obravnavanje zaključilo 18.10.1999, kar, ob upoštevanju vseh zapletov v postopku, ne more predstavljati sojenja v nerazumnem roku.

Pritožbeni in revizijski postopek pa sta bila v teku zaradi rednih in izrednih pravnih sredstev, ki jih je imel tožnik seveda pravico vložiti. Na koncu se je pokazalo, da tožnikova pravna sredstva niso bila utemeljena. To pa pomeni, da je bilo tisto, kar v tožnikovem primeru predstavlja pravično denarno zadoščenje za pretrpljene telesne bolečine in prestani strah, tožniku prisojeno že 18.10.1999 in ne šele z zavrnitvijo njegove pritožbe oziroma revizije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in odločilo, da mu mora toženka plačati odškodnino v znesku 1.670.402,00 tolarjev z obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v 1. točki izreka sodbe. Toženki je še naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 310.660,00 tolarjev z obrestmi od 18.10.1999 do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v zavrnilnem delu glede zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in glede stroškov postopka. V ostalem je pritožbo zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obširni reviziji povzema izvedenska mnenja in ugotovitve sodišč o tožnikovih poškodbah in poteku zdravljenja. Posebej izpostavlja dejstvo, da je bolniški stalež trajal šest mesecev in sedem dni, polovični bolniški stalež pa še pet mesecev. Tožnik je bil poškodovan na več delih telesa. Med zdravljenjem je bil zaskrbljen. Iz naslova fizičnih bolečin in prestanega strahu bi mu morala biti zato prisojena vsa zahtevana odškodnina. Sodišče bi moralo pri prisoji denarnega zadoščenja upoštevati tudi dolgotrajnost čakanja na odškodnino. V nadaljevanju ponuja revizija 14 primerov, v katerih naj bi oškodovanci utrpeli približno enak obseg škode kot tožnik, prejeli pa naj bi višje odškodnine. S prisojo nižje odškodnine je sodišče kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da škodno stanje traja vse od leta 1995. Toženka ni tožniku izplačala nobene akontacije, čeprav bi jo po določbi 919. člena ZOR morala. V izpodbijani sodni odločbi je nepravilno odločeno tudi o stroških postopka. Proti stroškovni odločitvi revizija res ni dovoljena, vendar tožnik kljub temu opozarja, da je vložil pritožbo samo on. Zato pritožbeno sodišče, kljub temu, da je bilo pritožbi delno ugodeno, odločitve o stroških postopka ne bi smelo razveljaviti. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožniku prisojenih še 1.450.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V dosedanjem postopku je bilo v celoti pravnomočno odločeno le o denarnem zadoščenju, ki sta ga sodišči prisodili tožniku iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin in prestanega strahu. Zato je mogoče (in dovoljeno) tudi revizijski preizkus opraviti le v tem obsegu. Revizijsko sodišče zato na tiste revizijske trditve, ki presegajo ta okvir, ne bo odgovarjalo.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik utrpel zlom končnega členka palca desne roke, zvin vratne hrbtenice, odrgnino hrbtišča desne roke in desnega kazalca. Trajne hude bolečine je trpel 14 dni (v tem času je jemal zdravila), lahke trajne štiri tedne, lahke bolečine pa občasno še trpi in jih bo trpel tudi v bodoče (ob obratih glave, pri delu z rokami nad nivojem ramenskih sklepov, pri daljši vožnji avtomobila, v prisilni drži vratne hrbtenice in ob spremembah vremena). Med zdravljenjem je stalno nosil opornico mesec in pol, čez dan pa nato občasno še pol meseca. Jemal je zdravila proti bolečinam, bil večkrat izpostavljen sevanju in neugodnim preiskavam, večkrat je bil na pregledu pri kirurgu, nevrologu in fiziatru. Od 3.7.1998 je zaradi posledic bolezni invalid II. kategorije in dela le po štiri ure na prejšnjem delovnem mestu. Sodišče je tožniku ob upoštevanju navedenih pravno odločilnih dejstev prisodilo odškodnino v znesku 800.000,00 SIT, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča v skladu z merili in kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR. Prisojena odškodnina je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

Ob nesreči je utrpel tožnik le hipen strah. Zaskrbljenost zaradi zdravljenja je trajala v bolj intenzivni obliki tri dni, v blažji obliki pa do konca bolniškega staleža. Iz tega naslova je bilo tožniku prisojenih 100.000,00 SIT, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča povsem primerno denarno zadoščenje. Revizijska zahteva, da bi mu moralo sodišče iz naslova prestanega strahu prisoditi vseh zahtevanih 350.000,00 SIT, zato ni utemeljena.

O denarnem zadoščenju, ki naj bi pripadalo tožniku zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, še ni bilo v celoti odločeno. Zato revizijsko sodišče glede višine denarnega zadoščenja, ki naj bi tožniku pripadalo iz tega naslova, ne more (in ne sme) zavzeti nobenega stališča. Tožnik v reviziji trdi, da mu je bila s prisojo odškodnine iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin in prestanega strahu kršena z Ustavo RS zagotovljena pravica do enakega varstva in se pri tem sklicuje na 14 primerov iz sodne prakse. Večina primerov se nanaša na zadeve, ki v revizijskem postopku niso bile obravnavane. Glede primerjave s temi zadevami se zato Vrhovno sodišče, ki lahko skrbi za poenotenje sodne prakse le v tistih primerih, ki jih samo obravnava, ne more določno in opredeljeno izjaviti. Kljub temu pa je mogoče zapisati, da primerjava posameznih zneskov, ki so pri zadevah, ki jih Vrhovno sodišče ni obravnavalo, navedeni v tožnikovi reviziji pri odškodninah iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin in prestanega strahu, ne potrjuje teze, da je prejel tožnik bistveno nižjo odškodnino kot drugi oškodovanci v podobnih primerih.

Glede vseh primerov, ki jih ponuja tožnik v reviziji, pa je treba ugotoviti, da tožnikova ponudba "podobnih primerov" ni najbolj korektna. V reviziji za primerjavo ponujeni zneski so namreč valorizirani, revizija pa ne pojasni, na kakšen način in po kateri metodi je bila valorizacija opravljena. Poleg tega, kar je še bolj nekorektno, pa je v ponujenih "podobnih primerih" povsod upoštevana tudi odškodnina, ki so jo oškodovanci prejeli iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob na tak način ponujenih "podobnih primerih" je povsem razumljivo, da so zneski, ki so navedeni pri posameznih primerih, bistveno višji od odškodnine, ki je bila tožniku prisojena iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin in prestanega strahu. Narobe in v nasprotju z ustavnim načelom enakega varstva bi seveda bilo, če bi tožnik samo iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin in prestanega strahu prejel ravno tolikšno (ali približno tolikšno) denarno zadoščenje, kot je bilo prisojeno v reviziji navedenim oškodovancem skupaj z odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

Glede na to, da tožnik v reviziji omenja tudi nekatere odločbe Vrhovnega sodišča, pa je treba pojasniti naslednje: Revizija ima sicer prav, da je treba pri presoji odškodnine za negmotno škodo po 200. in 203. členu ZOR približno enako fizično in duševno trpljenje enako ali podobno ovrednotiti. Vrhovno sodišče to tudi počne. Pri tem upošteva lastno sodno prakso (ta zajema celotno območje Republike Slovenije) in tako poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi primeri. S tem zagotavlja enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave Republike Slovenije) in varuje pomen namena odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Ta namreč zagotavlja denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče nadomestiti z denarjem. Zato je Vrhovno sodišče tudi pri presoji sporne odškodnine primerjalo sodno prakso (in to ne le tisto, ki jo omenja revizija), ki se je izoblikovala za tovrstne škode. Sodna praksa je glede tega dovolj obsežna in omogoča primerjavo (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV, Ljubljana, 2001 in novejše odločbe v računalniški bazi STAIRS). Pri tem revizijsko sodišče še opozarja, da mora pri primerjavi upoštevati tudi, kdo je v primeru, ki je bil uporabljen za primerjavo, vložil revizijo (morebitne previsoke odškodnine revizijsko sodišče ne sme zniževati, če je samo tožeča stranka vložila revizijo, in obratno, prenizke odškodnine ne more zviševati, če je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo le tožena stranka).

Primeri, ki jih revizija omenja v 2., 4., 5., 6., 7., 8., in 10. točki, so bili obravnavani tudi v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Že revidentov (sicer ne povsem popoln) opis poškodb, poteka zdravljenja, trajanja in intenzivnosti strahu itd. dokazuje, da gre za različne primere. V nobenem primeru oškodovanec ni utrpel prav takšnih poškodb kot revident. Zato tudi odškodnine, ki so jih prejeli drugi oškodovanci, ne morejo biti ravno tolikšne, kot je bila prisojena tožniku. Vendar pa primerjava pokaže, da pri odškodninah, ki so omenjene v reviziji, pri višini odškodnine iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin in prestanega strahu sploh ni bistvenih odstopanj.

Vrhovno sodišče končno ugotavlja, da tudi ugovor, da sodišči nista v zadostni meri upoštevali poteka časa od škodnega dogodka do izdaje prvostopenjske sodbe, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku, ki je utrpel le lažje poškodbe, ob upoštevanju večletnega čakanja, dosojena "solidna" odškodnina. Glede na to, da se tožena stranka ni pritožila, pritožbeno sodišče v pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje ni moglo poseči. Sicer pa revizijske trditve, da je tožnik dolgo čakal na odškodnino samo zaradi ravnanja tožene stranke in sodnega uveljavljanja odškodnine, niso povsem točne. Ne upoštevajo namreč ravnanj tožnika samega, ki so tudi vplivala na to, da tožnik odškodnine ni prejel prej. Če je tožnik v pogajanjih pred vložitvijo tožbe zahteval plačilo tolikšne odškodnine, kot jo zahteva še v reviziji, je povsem jasno, da tožena stranka dogovora ni bila pripravljena skleniti, saj bi se z njim zavezala tožniku izplačati odškodnino, ki bi bistveno odstopala (seveda navzgor) od drugih podobnih primerov. Revizija posebej izpostavlja, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 1995, pri tem pa ne omeni, da je bila tožba vložena 9.6.1997. Sodišče prve stopnje z obravnavanjem zadeve ni odlašalo. Razpisane so bile obravnave na katerih so se izvajali dokazi. Tu pa je prišlo do zapletov, ki so izključna posledica tožnikovih ravnanj. On je bil namreč tisti, ki se je upiral celo izvedbi dokaza z izvedencem, ki naj bi podal svoje mnenje v sodnem postopku in vztrajal le pri izvedbi dokaza z izvedenskim mnenjem, ki je bilo izdelano pred začetkom sodnega postopka. Izvedence, ki jih je postavilo sodišče, je izločal. Kljub temu je sodišče prve stopnje obravnavanje zaključilo 18.10.1999, kar, ob upoštevanju vseh zapletov v postopku, ne more predstavljati sojenja v nerazumnem roku. Pritožbeni in revizijski postopek pa sta bila v teku zaradi rednih in izrednih pravnih sredstev, ki jih je imel tožnik seveda pravico vložiti. Na koncu se je pokazalo, da tožnikova pravna sredstva niso bila utemeljena. To pa pomeni, da je bilo tisto, kar v tožnikovem primeru predstavlja pravično denarno zadoščenje za pretrpljene telesne bolečine in prestani strah, tožniku prisojeno že 18.10.1999 in ne šele z zavrnitvijo njegove pritožbe oziroma revizije.

Revident ima prav, da odločitve o stroških postopka v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati. Vrhovno sodišče lahko v posamezni zadevi zavzema pravna stališča le v takem obsegu in le glede tistih pravnih vprašanj, ki jih je po zakonu v revizijskem postopku dovoljeno obravnavati. Glede na to, da ZPP preizkusa morebitne (ne)pravilnosti razveljavitve stroškovnega izreka v pritožbenem postopku revizijskemu sodišču ne dovoljuje, Vrhovno sodišče na revidentove trditve, da drugostopenjsko sodišče pri odločanju o stroških postopka ni ravnalo pravilno, ne odgovarja.

Iz navedenih razlogov revizija ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).