Jedro

Tožena stranka je sicer v izpodbijani odločbi zagovarjala pravilno stališče, da prvostopenjski upravni organ ni dolžan na podlagi 179. in 180. člena ZUP izdati potrdila, da je tožnik opravljal dolžnost pri obrambi RS med agresijo v Narodni zaščiti KS C, vendar pa tožena stranka ni tej obrazložitvi prilagodila izreka izpodbijane odločbe. Za stranko je namreč lahko pomembno, ali je s prvostopenjsko upravno odločbo ugotovljeno, da upravni organ ni dolžan izdati zahtevanega potrdila, ali pa da je v prvostopenjski upravni odločbi ugotovljeno, da vlagatelj ni sodeloval pri opravljanju dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot pripadnik narodne zaščite.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za obrambo RS z dne 20. 11. 2000 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Uprave za obrambo A, Izpostava B, s katero je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo tožnika za izdajo potrdila o opravljanju dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije med agresijo na Republiko Slovenijo v Narodni zaščiti KS C. Prvostopenjski upravni organ se je v dokaznem postopku oprl na naslednje dokumente: odločitve koordinacijskih in podkoordinacijskih skupin o aktiviranju narodne zaščite, evidence upravnih organov za pripadnike, ki so bili določeni za vodstvene funkcije v narodni zaščiti, načrte za delovanje narodne zaščite in seznam angažiranih pripadnikov narodne zaščite (seznam Krajevne skupnosti C z dne 30. 1. 1998). Na tej podlagi je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da tožnik ni sodeloval pri opravljanju dolžnosti obrambe Republike Slovenije kot pripadnik narodne zaščite. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo (pri)tožnik navaja, da je na poziv KS C od dne 26. 6. 1991 do dne 18. 7. 1991 opravljal naloge varovanja objektov, kontrolo gibanja nepoznanih oziroma sumljivih oseb, vodil vaške straže v KS C in pri tem nosil osebno orožje, kar je navedel že v prošnji za izdajo potrdila z dne 7. 4. 2000, ki jo je vložil zaradi urejanja statusa vojnega veterana po Zakonu o vojnih veteranih. V pritožbi je uveljavljal, da je preveril seznam KS C z dne 20. 5. 1997 in ugotovil, da je v evidenci pripadnikov narodne zaščite. Ker je morda nekdo kasneje popravljal seznam, je zahteval soočenje s selektorjem seznama in zaslišanje prič, ki bi potrdile njegovo udeležbo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določili 179. in 180. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navaja, da je smiselno enake evidence, kot jih točno določajo materialni predpisi, sicer vodila tudi v letu 1991, vendar pa je evidenca o državljanih, predvidenih za vodstvene dolžnosti v Narodni zaščiti obsegala le osnovne identifikacijske podatke (rojstvo, prebivališče, izobrazba, posebna znanja), ne pa tudi podatke o njihovih aktivnostih v omenjeni strukturi (usposabljanje, aktiviranje; 15. člen Zakona o obrambi in zaščiti, Uradni list RS, št. 15/91). Skrbnik teh podatkov je KS C. Ker dejstev, ki jih v vlogi navaja pritožnik, ne izkazuje nobena uradna evidenca ministrstva oziroma pristojne izpostave, vlogi ni bilo mogoče ugoditi po določilu 179. ali 180. člena ZUP, saj za izdajo takšnega potrdila ministrstvo nima nobenega zakonskega pooblastila. Tožena stranka je (pri)tožnika napotila na postopek vpisa v evidenco vojnih veteranov pri pristojni upravni enoti, ki bo morala oceniti, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev statusa vojnega veterana v skladu z Zakonom o vojnih veteranih. To naj bi izhajalo tudi iz okrožnice št. 9/2000 z dne 31. 7. 2000, ki jo je pod št. 017-01019/97-58 izdalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS.

Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe. Ker naj bi prvostopenjski upravni organ imel poleg seznama KS C z dne 20. 5. 1997 še seznam KS C z dne 30. 1. 1998, tožnik navaja, da je zahteval soočenje s selektorjem seznama. Navaja tudi, da tožena stranka sama priznava, da je vodila evidenco osnovnih identifikacijskih podatkov o državljanih, ki so bili predvideni za vodstvene dolžnosti v Narodni zaščiti. Kot dokaz med drugim prilaga seznam z dne 20. 5. 1997, dopis prvostopenjskega upravnega organa z dne 30. 6. 1997 in predlaga, da tožena stranka predloži seznam pripadnikov Narodne zaščite z dne 30. 1. 1998. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je tožnik sodeloval v Narodni zaščiti KS C, podrejeno pa da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

Iz izreka in obrazložitve prvostopenjske upravne odločbe očitno izhaja, da je ta organ po vsebini (meritorno) odločal o prošnji za izdajo potrdila o opravljanju dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije in je v ta namen v dokazno oceno vključil podatke iz evidenc, ki jih vodijo drugi organi oziroma organizacije. Tudi iz dopisa prvostopenjskega upravnega organa toženi stranki z dne 18. 5. 2000 očitno izhaja, da naj bi prvostopenjski upravni organ seznam KS C z dne 30. 1. 1998 uporabljal pri izdajanju potrdil o opravljanju dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Prvostopenjski upravni organ je torej tožnikov zahtevek zavrnil z obrazložitvijo, da vlagatelj zahteve ni sodeloval pri opravljanju dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot pripadnik narodne zaščite. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka potrdila stanje, ki jo je vzpostavila prvostopenjska odločba, to stanje pa se ne ujema z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, saj je tožena stranka pritožbo (pri)tožnika zavrnila iz razloga, češ da upravni organ sploh ni dolžan voditi evidence podatkov, v zvezi s katerimi je tožnik zahteval izdajo potrdila po ZUP (Uradni list RS, št. 80/99). Izrek izpodbijane odločbe in obrazložitev izpodbijane odločbe sta si zato v nasprotju. S tem je tožena stranka kršila določilo 5. točke 214. člena ZUP, ki določa, da morajo biti v obrazložitvi navedeni tisti razlogi, ki narekujejo odločbo. Sodišče je tožbi ugodilo zaradi tega, ker je navedena procesna nepravilnost lahko vplivala na zakonitost odločitve (3. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Tožena stranka ima sicer prav, da upravnega organa v zvezi s tožnikovim zahtevkom ne veže določilo 179. oziroma 180. člena ZUP. To stališče izhaja iz pravne interpretacije materialnih določb, sodišče pa je to stališče zavzelo že v zadevi U 512/2000 z dne 4. 7. 2001, ko je združeno odločilo o šestih tovrstnih tožbah. Določilo 1. odstavka 179. člena ZUP namreč pravi, da državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil izdajajo potrdila in druge listine (izpiske, certifikate itd.) o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco. Za uradno evidenco se šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Tožnik je zahteval izdajo potrdila, da je sodeloval pri opravljanju dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije med agresijo na Republiko Slovenijo v Narodni zaščiti KS C. Zakon o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91), ki je veljal v času dogodkov, v zvezi s katerimi je tožnik zahteval izdajo potrdila, ni vzpostavil evidence o sodelovanju pri opravljanju dolžnosti pri obrambi Slovenije med agresijo niti ni takšne evidence vzpostavil podzakonski predpis. Določilo 1. odstavka 15. člena Zakona o obrambi in zaščiti se nanaša na obravnavano problematiko le v tistem delu, kjer vzpostavlja evidenco o sposobnosti državljanov zaradi določitve razporeda ali nalog v narodni zaščiti in evidenco o državljanih, ki so določeni za vodstvene dolžnosti v narodni zaščiti. Vendar pa to ni evidenca o tem, kdo je sodeloval pri opravljanju dolžnosti obrambe Slovenije med agresijo zaradi uveljavljanja statusa vojnega veterana. Tudi določilo 1. odstavka 180. člena ZUP med drugim pravi, da državni organi, organi lokalne skupnosti izdajajo potrdila in druge listine tudi o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa. Izdajanje potrdila, kot ga zahteva tožnik, pa Zakon o obrambi in zaščiti ne določa in tega ne določa tudi Zakon o vojnih veteranih (ZVV, Uradni list RS, št. 63/95, 108/99, 47/2002), ki je bil sprejet prav zaradi namena, zaradi katerega je tožnik zahteval izdajo potrdila. ZVV v določilu 31 člena izrecno določa, da evidenco vojnih veteranov vodijo in vzdržujejo upravne enote, ki tudi odločajo na prvi stopnji v postopku uveljavljanja socialnih pravic iz ZVV (1. odstavek 22. člena ZVV); ministrstvo pa uporablja in hrani evidenco zaradi opravljanja nalog v skladu s tem zakonom (31. člen ZVV). Ker določili 179. in 180. člena ZUP izrecno uporabljata pojem "vodenja" evidence, ne pa pojmov "uporabljanje" ali "hrambo", na podlagi določila 31. člena ZVV ne obstoji obveznost izdajanja potrdil s strani ministrstva. Ta obveznost pa ne obstoji tudi na podlagi določila 24. člena ZVV. To določilo namreč pravi, da se v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporabljajo določila zakona o vojnih invalidih in na njegovi podlagi izdanih predpisov, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zakon o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 2/97 - določba US, 19/97, 75/97) sicer res ima določbo (92. člena), ki nalaga upravnemu organu za obrambne zadeve izdajanje potrdil o določenih okoliščinah, ki so relevantne za uveljavljanje pravic po ZVojI. Gre za okoliščine, v katerih je oseba dobila poškodbo ali bolezen, zaradi katere je pri njej nastala okvara zdravja oziroma, ki je v navedenih okoliščinah izgubila življenje ali je umrla in so te okoliščine relevantne za uveljavljanje pravic po ZVojI. Vendar pa je izdajanje potrdil o navedenih okoliščinah vezano samo na status vojaškega mirnodobnega invalida, ne pa na vojaškega vojnega invalida ali civilnega invalida vojne, zato te določbe ni mogoče smiselno uporabiti tudi v konkretnem primeru, ki se nanaša na vojne razmere, ampak je treba uporabiti specialno določbo 31. člena ZVV. Tožena stranka je torej v izpodbijani odločbi zagovarjala pravilno stališče, da prvostopenjski upravni organ ni dolžan izdati potrdila, ki ga je zahteval tožnik, vendar pa ni tej obrazložitvi prilagodila izreka izpodbijane odločbe. Za stranko je namreč lahko pomembno, ali je s prvostopenjsko upravno odločbo ugotovljeno, da upravni organ ni dolžan izdati zahtevanega potrdila, ali pa da je v prvostopenjski upravni odločbi ugotovljeno, da vlagatelj ni sodeloval pri opravljanju dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot pripadnik narodne zaščite.

Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).