Jedro

Zaradi neposrednih povezav in prepletenosti poslov ter dela med sicer formalno in navzven samostojno toženo stranko in E. M. d.o.o. oziroma po pripojitvi E. s., h. d., d.o.o. z namenom preprečitve zlorab pravic, tožene stranke in dejanskega nosilca poslov ne moremo obravnavati povsem ločeno. Tudi obratno obveznosti tožene stranke, ki ni imela lastne proizvodnje in na to vezanih delovnih mest, ni mogoče obravnavati ločeno od družb v skupini E., za katere so formalno delavci tožene stranke opravljali delo. Upoštevajoč navedene povezave je v konkretnem primeru za dejanskega oziroma nepogodbenega delodajalca, ki je bil nosilec proizvodnje, poslov in odgovoren za dejavnost, treba šteti E. M. d.o.o. oziroma po pripojitvi E. s., h. d., d.o.o. Ta je v razmerju do tožnika nastopal kot dejanski delodajalec, tožena stranka pa le kot formalna delodajalka (zaposlovalka). Tudi izhodišče pri presoji o obsegu pravic delavcev in njihovem varstvu je v takšnem primeru v tem, da se položaj delavcev ne poslabša in da so varovane njihove pravice tudi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi – kot če bi bil njegov dejanski delodajalec tudi formalni delodajalec.

Tudi revizijsko sodišče je v okoliščinah konkretnega primera na stališču, da je tretji odstavek 88. člen ZDR treba razlagati širše, torej da se je obveznost tožene stranke zagotoviti tožniku ustrezno delovno mesto in mu ga ponuditi, če je seveda z njim razpolagala, nanašala tudi na ustrezna delovna mesta v družbi, ki je bila dejanska nosilka proizvodnje morskega programa in s tem dejanska delodajalka tožnika.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2010, priznanje vseh pravic za delovno mesto tehničnega direktorja z vpisom delovne dobe, obračunom in izplačilom plač ter povrnitev stroškov postopka, zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnik sicer zahteval delno enako kot v primarnem zahtevku (?), sicer pa tudi obstoj delovnega razmerja do sodbe sodišča prve stopnje, do takrat obračun in izplačilo pripadajočih mesečnih neto plač v konkretnih bruto zneskih z zamudnimi obrestmi ter odškodnino, obračunano od bruto zneska 60.015,96 EUR. Sodišče je sklenilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na vse revizijske razloge. Navaja, da je že sodišče prve stopnje nepravilno, zmotno in pomanjkljivo presodilo izvedene dokaze in napravilo napačno dokazno oceno, neutemeljeno zavrnilo upravičene argumente glede neverodostojnosti priče K. G., sodišče druge stopnje pa ni presojalo izpovedi te priče niti izpovedi tožnika, temveč je pavšalno povzelo obrazložitev sodišča prve stopnje, kar je v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s tem pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Z ustrezno dokazno oceno bi sodišče druge stopnje moralo ugotoviti neverodostojnost izpovedi priče K. G., ki je izpovedala o dejstvih, ki jih ni zaznala sama, temveč jih je izvedela posredno prek drugih oseb. To je tudi v nasprotju z drugim odstavkom 229. člena ZPP. Sodbi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma imata pomanjkljivosti, da jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se tudi ne bi smelo ravnati po napotilu sodišča druge stopnje v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, temveč bi moralo samo sprejeti dokazno oceno o izvedenih dokazih. To pomeni tudi nezakonito in protiustavno sodbo. Tožniku ostaja nepojasnjeno, v čem je sodišče prve stopnje na iste dokaze enkrat oprlo ugodilno, drugič pa zavrnilno sodbo. To je vsaj moralno sporno, če že ne nezakonito in vzbuja dvom v nepristranskost sodišča. Obstaja nasprotje med razlogi sodbe (da naj bi tožnik v E. M. d.o.o. veliko delal na realizaciji sanacijskega programa, po zaposlitvi pri toženi stranki pa je opravljal samo še tisti del organizacijskih nalog, ki so se prepletale z delom tehničnega direktorja) in zapisnikom o njegovem zaslišanju, iz katerega izhaja, da se njegovo delo ni v ničemer spremenilo – od kar je imel sklenjeno pogodbo s toženo stranko niti od pripojitve E. M. d.o.o., E. d.o.o. v E. skupino, holdinško družbo, d.o.o. Tožnik je povedal, da je na delovnem mestu direktorja pri toženi stranki opravljal naloge po pogodbi o zaposlitvi, delal je pa še naprej naloge organizacije za E. M. d.o.o. in bil zadolžen za organizacijo vseh poslovnih funkcij do končnega izdelka, sem pa je spadala tudi kadrovska funkcija, nabavna služba, organizacija dela, kontrola procesov in prodajne aktivnosti. Tožnik je delal isto kot prej v E. M. d.o.o. Sodišče v obrazložitvi povzema povsem drugačno izpoved tožnika, kar predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejstvo, da je tožnik ohranil isti obseg nalog, ki se ni zmanjšal, tudi po prehodu k toženi stranki pa pomeni, da ni obstajal utemeljen razlog za odpoved. Sodišči se tudi nista opredelili do nekaterih odločilnih dejstev, in sicer da tožena stranka ni dokazala neobstoja potrebe po delu tehničnega direktorja, ob dokazanem povečanju števila proizvodnih delavcev in večjih prihodkih, da tožena stranka ni bila udeležena pri pripojitvi, da je bilo ob času odpovedi na voljo tudi delovno mesto vodje vzdrževanja, da ni bila upoštevana tožnikova izpoved v zvezi s poslom vetrnih elektrarn, ki jo je tožnik sam uvedel in izpeljal, da se tožnik in P. nista nadomeščala, kar jasno kaže na dejstvo, da P. ni mogel prevzeti tožnikovih nalog, itd. V zvezi z diskriminacijo sodišča ni upoštevalo „relevantnih dejavnikov“. Če je štelo, da so trditve tožnika pavšalne, bi ga moralo pozvati na dopolnitev trditvene podlage, v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva ali v okviru preiskovalnega načela, ki ga uzakonja 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1). Sodba v tem delu ni obrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik navaja, da je prišlo do diskriminacije ob realizaciji prehodno sklenjenega dogovora o zaposlitvi z M. Š., čeprav tožena stranka ni pojasnila in dokazala, ali je šlo že za sklenjeno pogodbo ali ustni dogovor. Enako velja tudi glede nove zaposlitve D. V. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do dejstva, da gre pri družbah E. za povezane družbe in torej ne za drugega delodajalca. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da je nepotrebnost njegovega dela ugotavljala tretja oseba, ugotovitve sodišča druge stopnje pa so v nasprotju z listinskimi dokazi in predstavljajo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je tožena stranka kot delodajalka pristojna za podajo odpovedi, vendar je ta neupravičena, ker je nepotrebnost tožnikovega dela ugotavljala tretja oseba. Sodišči tudi nista presojali navedb tožnika, da pri toženi stranki očitno ni prišlo do odpuščanj proizvodnih delavcev, temveč je prišlo do zaposlovanja novih delavcev, kar pomeni, da so obstajale potrebe po delovnem mestu tehničnega direktorja. Sodišči bi smeli presojati samo razlog, podan v odpovedi, ker delitev dela v tehničnih službi s prehodom obeh divizij na krovno družbo ni bila več smiselna in racionalna. Sodišči sta zmotno uporabili določbo 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), in sicer določbo prvega odstavka, saj ni bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določbo drugega odstavka, saj ni bil podan utemeljen razlog, in določbo tretjega odstavka, saj tožena stranka ni preverjala možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji. V zvezi s tem in z nekritičnim upoštevanjem izpovedi K. G. je prišlo tudi do kršitve določbe 8. člena ZPP. Tožnik opozarja na prvi odstavek 82. člena ZDR o dokaznem bremenu na strani delodajalca, vendar navaja, da sta sodišči vodili postopek v obratni smeri. Priča K. G. tudi ni znala pojasniti, na kakšen način in pri kom je opravila poizvedbe o potrebah za delo tožnika pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delovnih mestih, v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR. Na koncu revizije tožnik navaja, da je prišlo do popolnega preobrata v stališču prvostopnega sodišča zgolj po neverodostojnem zaslišanju priče K. G., ki jo celo nobena od strank ni predlagala za pričo, ker o odločilnih dejstvih ni vedela ničesar. Priča ni zaznala tistega, o čemer je pričala, o preverjanju možnosti zaposlitve tožnika pa ni znala povedati ničesar; to predstavlja tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da je K. G. kot prokuristka tožene stranke in vodja kadrovske službe imela vpogled v vse kadrovske evidence, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki so v 8. in 9. točki, sicer pa ni bilo spora o tem, da tožena stranka nima lastne proizvodnje in da tožnik ni konkretno navedel, da ima tožena stranka prosto kakšno drugo ustrezno delovno mesto zanj. Priča P. je izpovedal, da je po odhodu tožnika prevzel delo tehničnega direktorja tudi za morski program. Tožnik ni bil diskriminiran, saj je bil P. zaposlen v skupini E. od leta 1993 dalje, tožnik pa bistveno krajši čas.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji očita sodiščema prve in druge stopnje številne bistvene kršitve določb postopka, vendar neutemeljeno. Res se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo do vseh izpovedi prič, ki so bile zaslišane že v prvotnem postopku, kar pa ne pomeni, da poleg izpovedi tožnika in prokuristke tožene stranke K. G. ni upoštevalo še ostalih izvedenih dokazov. Upoštevajoč relevantna materialnopravna izhodišča v tej zadevi (več o tem v nadaljevanju), to ne pomeni neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in s tem očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi z izpovedjo K. G. sodišče tudi ni kršilo določbe drugega odstavka 229. člena ZPP, saj je glede na izpoved K. G., ki je bila prokuristka tožene stranke in je tožniku tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi, obenem pa je vodila tudi kadrovsko službo, povsem jasno, da je šlo za osebo, ki je bila zmožna dati podatke o dejstvih, ki so bila pomembna in ki je ustrezno pojasnila, kako je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, itd. V zvezi z očitki glede izpovedi K. G. tožnik sicer izhaja iz tega, da ta priča o odločilnih dejstvih ni vedela ničesar, vendar gre za njegovo percepcijo odločilnih dejstev, ki se očitno ne ujema s tem, kar kot odločilna dejstva štejeta sodišči druge in prve stopnje. V povzetkih te izpovedi sodbi tudi nista obremenjeni z bistvenimi kršitvami določb postopka.

8. Neutemeljene so nadaljnje revizijske navedbe o nezakonitem oziroma vsaj moralno spornem postopanju sodišča prve stopnje, ki je po razveljavitvenem sklepu sodišča druge stopnje v ponovnem postopku odločilo drugače kot pred tem. Če v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ravna po napotkih sodišča druge stopnje in upošteva tudi usmeritve pritožbenega sodišča, zgolj zaradi tega ne gre za nezakonito, moralno sporno ali celo protiustavno sodbo sodišča, kot to uveljavlja tožnik v reviziji. Bistveno seveda ostaja, da ugotovitve sodišča v ponovnem postopku temelje na izvedenih dokazih in da je na podlagi le-teh pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

9. Sodišče tudi ni povzelo „povsem drugačne izpovedi tožnika“, torej očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje sicer v povzetku te izpovedi (v ponovljenem postopku) res ni povzelo vseh njegovih poudarkov, kar pa ni bilo odločilno pri sami presoji in ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (in kar smiselno izhaja tudi iz sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče je povzelo tožnikovo izpoved, da je ob prehodu k toženi stranki delal isto kot prej v E. M. d.o.o., prav tako pa ni zanikalo njegove izpovedi, da se njegovo delo ni v ničemer spremenilo tudi ob združitvi oziroma pripojitvi E. M. d.o.o., E. d.o.o. v E. skupino, holdinško družbo, d.o.o. s 1. 6. 2010. Na odločitev nadalje ne morejo vplivati njegove navedbe v zvezi s tem, da se z drugim tehničnim direktorjem P. nista nadomeščala, niti izpoved v zvezi s tem, da je tožnik uvajal tehnologijo vetrnih elektrarn in zaposlovanje novih delavcev (več v nadaljevanju).

10. Neutemeljene so revizijske navedbe, da se sodišče ni opredelilo do tega, da je nepotrebnost tožnikovega dela ugotavljala tretja oseba oziroma so razlogi sodbe v nasprotju z listinskimi dokazi (kar naj bi predstavljalo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj so v izpodbijani sodbi razlogi za odločitev v zvezi s tem izrecno navedeni in ne nasprotujejo izvedenim dokazom. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tožnika za upoštevanje načela materialnega procesnega vodstva oziroma uporabo določbe 34. člena ZDSS-1 v zvezi z uveljavljanjem diskriminacije, saj se je vprašanje diskriminacije pojavljalo in postavljalo v zvezi s tem, kateri od obeh tehničnih direktorjev bo obdržal zaposlitev pri toženi stranki. Pravočasne trditvene podlage glede diskriminacije v zvezi z novimi zaposlitvami pri drugih delodajalcih ni bilo, tožnik pa sploh ni zatrjeval, da bi bilo zanj primerno in prosto delovno mesto vodja vzdrževanja. To je brez predhodnih trditev o tem (in predlaganja dokazov) izpovedal šele na zaslišanju dne 2. 9. 2011, tudi takrat povsem splošno (in da ni šlo za delovno mesto pri toženi stranki), pred tem pa so se njegove (pravočasne) navedbe v zvezi s pravico do ponudbe drugih zaposlitev oziroma dolžnostjo tožene stranke, da mu te zagotovi, nanašale le na delovni mesti vodje poprodajnih aktivnosti in vodje uvajanja novih programov. Tudi kasnejše navedbe strank in s tem ugotavljanje dejstev s strani sodišča so bile usmerjene le na ti delovni mesti.

11. Sodišče druge stopnje je obrazložilo (7. točka), da delodajalec v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR in 90. členom ZDR ni dolžan iskati in ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tako ne drži tožnikov očitek, da te obrazložitve ni. Tega ne spremeni niti 90.a člen ZDR, saj določa le možnost (in ne dolžnost) ponudbe nove zaposlitve pri drugem delodajalcu in s tem v zvezi ureja pravico do izplačila odpravnine po 109. členu ZDR.

12. Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in omogoča ustrezen preizkus.

13. V zvezi z materialnopravno presojo odločitve v izpodbijani sodbi se revizijsko sodišče načeloma strinja s tožnikovim revizijskim izhodiščem, da je treba pri odpovedi pogodbe o zaposlitve upoštevati razlog, ki je podan v odpovedi.

14. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je z namenom racionalizacije poslovanja s 1. 6. 2010 prišlo do reorganizacije strukture skupine E. – na način, da sta se hčerinski družbi E. d.o.o. in E. M. d.o.o. pripojili k družbi E. skupina, holdinška družba, d.o.o. Z reorganizacijo so se reorganizirali tudi procesi celotne skupine, med drugim tudi tehnična služba, ki se je izvajala kot centralna služba za navedene družbe v skupini E. Pred tem je bila tehnična služba razdeljena na dve diviziji, in sicer na navtično divizijo, ki jo je pokrivala družba E. M. d.o.o. (tudi z nekaterimi delavci tožene stranke), ter zimsko divizijo, ki jo je pokrivala družba E. d.o.o. (tudi z nekaterimi delavci tožene stranke). Tožena stranka sama ni imela lastne proizvodnje; njena dejavnost je bila v celoti vezana na obseg poslovanja v ostalih podjetjih skupine E. Tožena stranka je imela z drugimi družbami v skupini E. sklenjeno pogodbo o opravljanju storitev. S to pogodbo (z dne 1. 10. 2010) se je zavezala (med drugim) opravljati tudi storitve tehničnega direktorja za proizvodne dejavnosti in storitve proizvodnih dejavnosti v zimski in navtični diviziji v skladu s tekočimi potrebami in sprotnimi dogovori.

15. Že iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da s prehodom oziroma s pripojitvijo obeh družb na krovno družbo ni bila več smiselna niti racionalna delitev dela v tehnični službi, zaradi česar je nastala potreba po zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu tehničnega direktorja, na katerem sta bila zaposlena dva delavca. Med tema dvema delavcema je tožena stranka izbrala tožnika, ker je bil zaposlen krajši čas kot P. Ta v času zaposlitve tožnika ni delal na področju, ki ga je pokrival tožnik, po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pa je prevzel tudi njegovo delo. Tožnik se je s 1. 7. 2009 najprej zaposlil pri E. M. d.o.o. kot tehnični direktor, s 1. 1. 2010 pa kot tehnični direktor pri toženi stranki. Pri obeh delodajalcih (ki spadata v skupino E.) je opravljal praktično enako delo, torej najprej delo neposredno za E. M. d.o.o. (kot proizvodno podjetje), nato pa enako delo pri formalno drugem delodajalcu (toženi stranki), vendar še vedno za E. M. d.o.o. oziroma po reorganizaciji 1. 6. 2010 E. skupino, holdinško družbo, d.o.o. 16. Ob takšnih ugotovitvah tožnik pravilno opozarja na to, da gre za neposredno povezavo in prepletenost poslov ter dela med sicer formalno in navzven samostojno toženo stranko in E. M. d.o.o. oziroma po pripojitvi E. skupino, holdinško družbo, d.o.o. Zato in z namenom preprečitve zlorab pravic tožene stranke in dejanskega nosilca poslov ne moremo obravnavati povsem ločeno. Tudi obratno obveznosti tožene stranke, ki ni imela lastne proizvodnje in na to vezanih delovnih mest, ni mogoče obravnavati ločeno od družb v skupini E., za katere so formalno delavci tožene stranke opravljali delo. Upoštevajoč navedene povezave je v konkretnem primeru za dejanskega oziroma nepogodbenega delodajalca, ki je bil nosilec proizvodnje, poslov in odgovoren za dejavnost, treba šteti E. M. d.o.o. oziroma po pripojitvi E. skupino, holdinško družbo, d.o.o. Ta je v razmerju do tožnika nastopal kot dejanski delodajalec, tožena stranka pa le kot formalna delodajalka (zaposlovalka). Tudi izhodišče pri presoji o obsegu pravic delavcev in njihovem varstvu je v takšnem primeru v tem, da se položaj delavcev ne poslabša in da so varovane njihove pravice tudi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi – kot če bi bil njegov dejanski delodajalec tudi formalni delodajalec (1).

17. Obrazložitev odpovedi ne temelji na ugotovljenem zmanjšanju ali zvečanju prometa oziroma doseženega plana, temveč na organizacijskih in strukturnih razlogih, ki izhajajo iz drugačne statusne povezave nekaterih družb iz skupine E. 18. Vrhovno sodišče je že v večjem številu svojih odločb obrazložilo, da reorganizacija in racionalizacija poslovanja glede na opredelitev poslovnega razloga iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR predstavlja utemeljen poslovni razlog in da odločitev o statusnih spremembah, reorganizaciji delovnih procesov in posledično drugačni razporeditvi ali ukinitvi delovnih nalog predstavlja poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati (2). Tudi dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (3). Sodišče nadalje nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija, razporeditev nalog, naložitev določenih nalog drugemu delavcu, oziroma ukinitev delovnega mesta potrebna (4). To tudi pomeni, da sta se E. skupina, holdinška družba, d.o.o. in tožena stranka (tudi če ju obravnavamo skupaj – v smislu gornjih izhodišč), kljub vsebinskemu nadaljevanju opravil, ki jih je pri tem opravljal tožnik ter tudi morebitnem uvajanju novih tehnologij, itd. lahko prostovoljno in zakonito odločila, da dela ne bosta več opravljala z dvema tehničnima direktorjema, ki sta prej pokrivala navtično in zimsko divizijo, ampak le z enim. Glede na navedeno tudi ne morejo biti pomembne revizijske navedbe o nadaljevanju proizvodnje z več drugimi delavci, uvajanju tehnologije vetrnih elektrarn, ipd.

19. Kljub temu, da je do izvorne odločitve o prenehanju potreb enega tehničnega direktorja prišlo v drugi povezani družbi, ki je bila nosilka proizvodnje, in ne prvenstveno pri toženi stranki (5), navedeno ne pomeni, da odločitev o opravljanju del tehničnega direktorja le z enim izvajalcem in o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila sprejeta zakonito, sicer pa jo je sprejela tudi tožena stranka. Odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav tožniku, kot enemu od dveh tehničnih direktorjev, predstavlja tudi odločitev tožene stranke kot njegovega (formalnega) delodajalca in jo je tudi formalno sprejela prokuristka tožene stranke (6). Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno povzelo in tolmačilo izpoved prokuristke, da je na podlagi obvestila, da E. skupina, holdinška družba, d.o.o. ne bo več potrebovala storitev enega tehničnega direktorja, šlo za izjavo v smislu 5. člena pogodbe o opravljanju storitev z dne 1. 1. 2010 in je tožena stranka izgubila polovico naročil za storitev tehničnega direktorja, zaradi česar je bila primorana tudi sama pristopiti k reorganizaciji in racionalizaciji. Zakon v primeru t.i. individualnih odpovedi ne določa uporabe kriterijev za izbiro delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zato se je tožena stranka pri izbiri lahko odločila, da bo zaradi daljše delovne dobe ohranila zaposlitev drugega delavca. Tega ni mogoče šteti za nedovoljeno diskriminacijo.

20. Tožnik v reviziji prav v zvezi s tem, ko opozarja na delovanje tožene stranke, prepletenost le-te z drugimi družbami v skupini E. in njegovo zaposlitvijo oziroma opravljanjem istih del, smiselno opozarja tudi na to, da se je dolžnost delodajalca, da mu ponudi drugo ustrezno zaposlitev, nanašala ne le na toženo stranko kot formalno zaposlovalko, temveč tudi širše – na druge družbe v skupini E. oziroma E. skupino, holdinško družbo, d.o.o. Kot je izpovedala prokuristka tožene stranke so obveznost delodajalca v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR v skupini E., ki je imela skupno kadrovsko službo, tudi sami izvajali tako. Glede na gornje izhodišče in z namenom preprečitve morebitnih zlorab pravic je tudi revizijsko sodišče na stališču, da je to določbo treba razlagati širše, torej da se je obveznost tožene stranke zagotoviti tožniku ustrezno delovno mesto in mu ga ponuditi, če je seveda z njim razpolagala, nanašala tudi na ustrezna delovna mesta v družbi, ki je bila dejanska nosilka proizvodnje morskega programa in s tem dejanska delodajalka tožnika. Zmotno je torej stališče sodišča druge stopnje, da se obveznosti po tretjem odstavku 88. člena ZDR v zvezi z 90. členom ZDR nanašajo le na toženo stranko. Prav zaradi napačnega materialno pravnega stališča sodišče druge stopnje ni odgovorilo na ostale pritožbene navedbe v tej smeri, zlasti glede zaposlitve M. Š. (7) v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika in kasnejše zaposlitve D. V., čeprav je to lahko odločilnega pomena.

21. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča drugega stopnje, ki mu zadevo vrača v novo sojenje.

22. V ponovnem sojenju se bo moralo sodišče druge stopnje jasno opredeliti tudi do pritožbenih navedb v zvezi s tem, ali bi tožena stranka morala tožniku, ki mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ponuditi pogodbo za drugi delovni mesti, in ker tega ni storila, zakonitosti odpovedi (8). Pri tem se bo moralo med drugim opredeliti tudi do pravilnosti in utemeljenosti stališča sodišča prve stopnje, da naj bi dogovor o zaposlitvi novega delavca na delovnem mestu sam po sebi že pomenil (pravno pomembno) oviro za to, da tožena stranka tožniku sploh ni ponudila zaposlitve na delovnem mestu vodje poprodajnih aktivnosti.

23. Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Podobno, sicer ne v istem kontekstu in na isti pravni podlagi je v zvezi s spremembo delodajalca obrazložilo SES v zadevi C-242/09 (Albron Catering BV proti FNV Bondgenoten in Johnu Roestu): kot odsvojitelja v smislu člena 2(1) Direktive 2001/23 je obravnavati tudi podjetje iz koncerna, v katerega so bili delavci za stalno napoteni, ne da bi bili s tem podjetjem povezani s pogodbo o zaposlitvi, čeprav v koncernu obstajajo podjetja, s katerimi so bili delavci povezani s tako pogodbo o zaposlitvi, itd. Op. št. (2): Glej npr. odločbe VIII Ips 297/2011, VIII Ips 86/2012, VIII Ips 37/2013, VIII Ips 132/2013, itd. Op. št. (3): Glej npr. sodbo VIII Ips 209/2007. Op. št. (4): Glej npr. sodbo VIII Ips 104/2008. Op. št. (5): Kar izhaja tudi iz obvestila E. skupine, holdinške družbe, d.o.o. toženi stranki z dne 21. 6. 2010 – da ne bodo več potrebovali storitev enega delavca za dela tehničnega direktorja.

Op. št. (6): To je K. G., ki je navedena dejstva ustrezno pojasnila.

Op. št. (7): V zvezi z njim predvsem, ali je sploh lahko pomembno, če se je le-ta že prej dogovoril za zaposlitev pri E. M. d.o.o. ali E. skupini, holdinški družbi, d.o.o. Točnih podatkov o tem sicer ni.

Op. št. (8): Teh pritožbenih navedb tudi sicer ni razumeti le v okviru zatrjevanja diskriminacije, temveč tudi nezakonite odpovedi.