Jedro

Z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR je predpisana obveznost delodajalca, da ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če ima za njega na razpolago ustrezno delovno mesto, vsekakor pa v primeru, če dejansko izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Ni pa delodajalec dolžan iskati ali ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj mora le preizkusiti, ali pri njemu samem obstoji možnost, da zaposli delavca pod spremenjenimi pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2009, sklenjene med toženo stranko in tožnikom, zaposlenim na delovnem mestu „tehnični direktor“, ki jo je dne 15. 7. 2010 podala tožena stranka, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2009 za delovno mesto „tehnični direktor“ od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, mu za navedeno obdobje vpisati delovno dobo ter mu obračunati plače, od tako obračunanih plač pa mu izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo; kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2009, sklenjene med toženo stranko in tožnikom, ki jo je dne 15. 7. 2010 podala tožena stranka, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da delovno razmerje, sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi med toženo stranko in tožnikom dne 30. 12. 2009 ni prenehalo dne 15. 7. 2010, ampak z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati in izplačati pripadajoče mesečno neto plače, obračunane od bruto mesečnega zneska ... EUR, zmanjšane za plače, ki jih je prejel v tem obdobju pri drugem delodajalcu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, od bruto zneska plač odvesti davke in prispevke ter akontacijo dohodnine in tožnika prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ter mu izplačati regres za letni dopust za leto 2010, 2011 in 2012, vse v roku 8 dni, pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini neto zneska, obračunano od bruto zneska 60.015,96 EUR, odvesti vse javne dajatve ter akontacijo dohodnine od tega bruto zneska, v roku 8 dni, pod izvršbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila; kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 856,08 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in sprem.), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožena stranka ni izkazala nobenega resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni preverila nobene možnosti, da bi se ga lahko zaposlilo pod spremenjenimi pogoji pri toženi stranki ali v skupini A. Opozarja na poslovni plan družbe B za poslovno leto 2009 in leto 2010 do meseca junija ter na naročila izdelkov s strani družbe C. Tožnik je vodil tudi dela poprodajne službe po odredbi predsednika uprave D.D. Od meseca septembra 2009 dalje ni bilo na tem delovnem mestu zaposlenega nobenega delavca. Meseca avgusta 2010 pa se je na delovnem mestu vodje poprodajne službe zaposlil E.E. Iz navedenega izhaja, da je bila glavnina tožnikovega dela povezana z delom v proizvodnji. Navedbe tožene stranke, da je storitve tehničnega direktorja v celoti prodajala naročnikom na podlagi civilne pogodbe, ne spremenijo tega dejstva. To kažejo tudi opisi del in nalog v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka ni bila tista, ki je ugotavljala obstoj poslovnega razloga, pač pa je bila to tretja oseba, o čemer je izpovedala F.F., ki je seznanila tožnika z nameravano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka na eni strani prikazuje kot da so bile vse odločitve vodene s strani drugih družb, po drugi strani pa zanika, da je tretja oseba ugotavljala obstoj poslovnega razloga. Obstoj razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bi moral ugotoviti delodajalec, in ne neka tretja oseba. Za prenehanje potreb po delu ni dovolj, da preneha potreba po opravljanju določenih del, ampak mora prenehati potreba po vseh delih iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je izpovedal, da je po novi pogodbi o zaposlitvi deloma še naprej izvajal naloge organizacije za družbo B. Naloge, ki se nanašajo na delo tehničnega direktorja in delo organizacije se med seboj prepletajo. Tožnik je poleg dela v navtični diviziji dobil tudi delo na področju vetrnih elektrarn. Po izpovedbi G.G. se je na delovnem mestu vodje poprodajnih aktivnosti v družbi B zaposlil E.E., za vodjo uvajanja novih proizvodov pa spomladi leta 2011 H.H. Vse navedeno izkazuje, da je tožena stranka izvajala politiko diskriminacije, saj je nenavadno, da je realizirala predhodno sklenjen dogovor o zaposlitvi, medtem ko je tožniku pod krinko poslovnega razloga prekinila pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbi F.F., ne pa njemu, saj je jasno izpovedal, da mu niso ponudili nobenega drugega ustreznega dela. Tožena stranka ni dokazala, da je za njega poskušala poiskati možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji v družbi ali v okviru skupine A. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. V pisnih vlogah je pravočasno navajala podatke o poslovanju družbe in upadanju števila prodanih proizvodov. Tožnik takšnih podatkov ni prerekal na način, da bi podal konkretne navedbe o drugačnem stanju poslovanja. Glede na dejstvo, da tožena stranka nima lastne proizvodnje, pomeni odpoved naročila za delo tehničnega direktorja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika. Zmotno je navajanje pritožbe, da so bile njene odločitve vodene s strani tretjih oseb. F.F. je bila v spornem času prokuristka in hkrati vodja kadrovske službe, zaradi česar je imela dostop do vseh podatkov, ki so se nanašali na kadrovanje ter iskanje možnosti za zaposlitev tožnika na drugih ustreznih delih. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba o odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, ko je po napotilih pritožbenega sodišča dodatno izvedlo dokaze, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V sporu se je presojalo vprašanje, če je tožena stranka dne 15. 7. 2010 po pravilno izvedenem postopku in iz utemeljenih poslovnih razlogov odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „tehničnega direktorja“. Pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je v določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in sprem.), po kateri je poslovni razlog za takšno odpoved v prenehanju potreb po opravljanju določenega dela iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Gre torej za okoliščine, ki so povezane s poslovanjem delodajalca in njegovim racionalnejšim organiziranjem delovnega procesa. Zato lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi tistemu delavcu, katerega delo je zaradi okoliščin iz njegove sfere postalo nepotrebno. V tej zvezi morajo biti razlogi za odpoved resni in utemeljeni, ki onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 88. člena ZDR).

Z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR pa je predpisana obveznost delodajalca, da ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če ima za njega na razpolago ustrezno delovno mesto (ustreznost je opredeljena v določbi 3. odstavka 90. člena ZDR), vsekakor pa v primeru, če dejansko izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Ni pa delodajalec dolžan iskati ali ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj mora le preizkusiti, ali pri njemu samem obstoji možnost, da zaposli delavca pod spremenjenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožena stranka nima lastne proizvodnje in je njena dejavnost v celoti vezana na prodajo storitev družbam v skupini A, pri čemer vsaka sprememba v poslovanju teh družb vpliva tudi na njeno poslovanje. Tožena stranka, ki torej nima lastnega proizvodnega programa, je v spornem času izvajala svoje storitve v drugih družbah skupine A na podlagi pogodbe o opravljanju storitev z dne 1. 1. 2010. Na podlagi takšne pogodbe je med ostalim opravljala storitve po dveh izvajalcih tehničnega direktorja in sicer za zimski program (I.I.) in za morski program (tožnik). Tožena stranka je po obvestilu družbe A d.o.o. z dne 21. 6. 2010 zaradi upada poslovanja na morskem programu in zmanjšanega obsega prodaje plovil ugotovila, da bo za nadaljnje izvajanje obeh programov zadoščal zgolj en izvajalec. V tej zvezi je določila, da se bo tehnična služba, ki je bila dosedaj razdeljena na navtično in zimsko divizijo, po novem izvajala kot centralna služba za vse družbe v skupini A. Pri izbiri, katerega izvajalca bo obdržala (tožnika ali I.I.), je upoštevala dejstvo, da sta bila oba enako uspešna, vendar pa je za I.I., ki je bil v skupini A zaposlen že od leta 1993 dalje, ugotovila, da ima več izkušenj od tožnika, ki je pri toženi stranki delal sorazmeroma kratek čas od 1. 1. 2010 dalje. V tej zvezi se je tožnik skliceval na neenako obravnavanje, vendar glede tega ni navedel konkretnih dejstev oziroma se je na diskriminacijo skliceval zgolj pavšalno.

Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je v tožnikovem primeru ugotavljala nepotrebnost dela iz pogodbe o zaposlitvi tretja oseba oziroma vodja plovil proizvodnje v družbi B d.o.o., ki je izvajala proizvodnjo plovil. Iz obvestila z dne 21. 6. 2010 je razvidno zgolj zmanjšano naročilo za enega od dveh tehničnih direktorjev zaradi zmanjšanega obsega dela, in da bo za izvajanje navtičnega ter morskega programa po novem zadoščal samo eden tehnični direktor. Vendar je za presojo tega vprašanja odločilno, da je bila tožena stranka tista, ki je imela sklenjeno s tožnikom pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da je bila njegov delodajalec, ter tako pristojna za podajo odpovedi pogodbe. F.F., ki je bila prokuristka pri toženi stranki, pri kateri je hkrati pokrivala tudi kadrovske zadeve, je na podlagi takšnega obvestila izvedla postopek primerjave med tožnikom in I.I. in glede na manjše delovne izkušnje se je odločila, da odpusti tožnika. Izpovedala je, da možnosti tožnikove prezaposlitve pri toženi stranki ni bilo, saj se je skupno število zaposlenih tudi po tožnikovi odpovedi ves čas zmanjševalo. F.F. je možnost morebitne zaposlitve tožnika pod spremenjeni pogoji ustrezno preizkusila ter se o tem posvetovala v kadrovski službi, ki je bila pristojna za vse družbe skupine A, in ki je razpolagala z razpoložljivimi podatki in potrebah po novih kadrih za celotno državo. F.F. je tudi obrazložila okoliščine glede zaposlitev novih delavcev (E.E., H.H. in med ostalimi tudi študentov), na katere se je skliceval tožnik, nadalje je pojasnila stanje v režijskih službah, pri katerih je dopuščala možnost, da je lahko prišlo do kakšne nove zaposlitve, vendar zgolj iz razloga nadomeščanja za čas porodniške odsotnosti. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je tožniku res rekla, da bo kot delavec bolj zaščiten, to pa iz razloga, ker je tožena stranka invalidsko podjetje, zaradi česar je verjetnost, da bi šla v stečaj ali v prisilno poravnavo, bistveno manjša, poleg tega pa je za takšne postopke zaradi subvencioniranja s strani države potrebno tudi soglasje Vlade RS.

Glede na takšne podatke, ki jih je v svoji izpovedbi podala F.F., tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da jih ne bi sprejelo za verodostojne. Tembolj zato, ker na drugi strani tožnik ni postregel s kakšnimi drugimi odločilnimi dejstvi oziroma podatki, ki bi ovrgli ugotovitev tožene stranke o utemeljenih odpovednih razlogih. Tožena stranka je namreč po odpovedi naročila za opravila enega tehničnega direktorja morala ustrezno reorganizirati svoje poslovanje, kar je za presojo v spornem primeru odločilnega pomena. Organizacija poslovanja zaradi zmanjšanja stroškov pa je samo v domeni delodajalca, in ne v pristojnosti delavcev. Zato kakršnokoli drugačno pritožbeno zavzemanje, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, ne more biti sprejemljiva.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi (v II. točki izreka). Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku stroške za zastopanje po pooblaščenki ter jih naložilo v plačilo toženi stranki. Vendar je v nadaljevanju sodbe obrazložilo, da je do povrnitve stroškov upravičena tožena stranka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je takšna stroškovna odločitev v medsebojnem nasprotju. Tožena stranka namreč ni upravičena do povrnitve stroškov postopka, saj kot delodajalec skladno z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe, kar je predmet tega spora) krije svoje stroške ne glede na izid postopka. Vendar pa, ker se tožena stranka zoper odločitev o stroških ni pritožila, pritožbeno sodišče ni imelo podlage, da bi takšno odločitev spremenilo, saj bi s tem ravnalo v škodo stranke, to je tožnika, ki se je v sporu edino pritožil (359. člen ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani razlogi, na katere se sklicuje pritožba in tudi ne tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).