Jedro

Toženki sta ravnali skladno z izrecnim navodilom uprave tožeče stranke in nista ničesar prikrivali. Iz tega razloga za škodo, ki je nastala zaradi prikritega knjiženja, nista odškodninsko odgovorni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in prvotožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se prvi in drugi toženki naloži, da tožeči stranki solidarno plačata 1.023.179.232,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2001 do plačila (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da prvi toženki povrne stroške postopka v znesku 1.956.317,00 SIT, drugi toženki pa v znesku 1.948.461,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da na račun sodišča plača 190.000,00 SIT (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je protipravnost ravnanja obeh toženk v tem, da je avansiranje potekalo v nasprotju s K. navodilom, ki je urejalo avansiranje družbi M.G., in v nasprotju s poslovno politiko banke, česar sta se obe toženki zavedali in zaradi česar sta svoja dejanja prikrivali. Sodišče prve stopnje se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem kršitve pravil o avansiranju in ravnanjem v nasprotju s poslovno politiko banke. V kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da je uprava vedela tudi za avansiranje, ki naj bi potekalo v nasprotju s K. navodilom in poslovno politiko banke, pa meni, da je takšna dokazna ocena napačna. Opozarja, da sta kot priči zaslišana član uprave S. in predsednik uprave O.-M. izpovedala, da po letu 1998 nista vedela za avansiranje družbi M.G.. Zaradi skrivanja avansov obeh toženk se v izpostavljenosti banke niso več prikazovali avansi bodočih prilivov družbi M.G.. Sodišče prve stopnje napačno interpretira poročilo notranje kontrole z dne 30. 1. 1998. Iz revizijskega poročila izhaja, da je bila naloga prve toženke N.U., da uredi področje plačilnega prometa v vseh primerih, ko gre za posle, ki so za banko tvegani, to je tudi za avansiranje in da se v teh primerih poveže s področjem kreditov in garancij. Prva toženka teh nalog ni izpolnila, ampak je namesto tega pričela prikrivati avansiranje družbi M.G. in je v to vključila tudi svojo namestnico, to je drugo toženko. Toženki sta z različnimi metodami knjiženja skrivali svoje protipravno ravnanje, ki je bilo v nasprotju s pravili banke o avansiranju, v nasprotju s K. dokumentom, navodili notranje revizije in poslovno politiko banke. Obe toženki sta se zavedali protipravnosti svojega ravnanja in sta pri tem ravnali naklepno, saj sta želeli doseči protipravne posledice, to je izplačila protipravnih avansov družbi M.G.. Pritožba opozarja na izpovedbo druge toženke M.G., ki je na vprašanje, ali se je pri avansiranju družbe M.G. spoštovalo K. navodilo, povedala, da pred odobritvijo novih avansov stari avansi gotovo niso bili plačani, da pa je pred pivovarno stal naložen kamion, katerega blago je bilo potrebno plačati. Druga toženka je sicer zatrjevala, da se je v takih primerih odločalo na višjih nivojih in da se sama o tem nikoli ni odločala. Vendar pa je ta njena izjava v nasprotju z njeno izpovedbo, da s člani uprave nikoli ni kontaktirala, niti takrat, ko je nadomeščala U.. Zato ne držijo njene navedbe, da naj bi se o avansiranju v nasprotju s K. navodilom odločalo na višjih nivojih. Obema toženkama je bil predpostavljeni član uprave, ki je pokrival področje plačilnega prometa. Prikrivanje je razvidno iz tega, da sta se toženki zaradi razreševanja situacije sestajali z direktorjem družbe M.G. Prevcem celo v privatnih stanovanjih in da je U. v svojem zvezku vodila zasebno evidenco o avansiranju ter o načinu knjiženja avansov zaradi njihovega prikrivanja. Obe toženki sta tako izplačevali nove avanse, kljub temu da stari avansi niso bili poplačani, čeprav je to K. navodilo izrecno določalo. Razen tega prva toženka ni ravnala v skladu z navodilom, ki izhaja iz revizijskega poročila in se pri odobravanju avansiranja ni povezala s področjem kreditov in garancij ter tudi ni oblikovala ustreznih rezervacij. Protipravnost ravnanja obeh toženk kaže tudi način in obseg avansiranja. Tako je bilo dne 31. 12. 1999 odprtih terjatev do družbe M.G. za približno 2,5 mio DEM, leto kasneje jih je bilo že več kot 4 mio DEM, v letu 2001, ko se je v septembru izvedelo za celoten obseg skrivnega načina avansiranja, pa je znesek odprtih terjatev že dosegel vrtoglavih 20 mio DEM. Vsi zaslišani člani uprave so povedali, da so za nedovoljeno avansiranje družbi M.G. izvedeli jeseni 2001. Toženki sta svoja protipravna ravnanja prikrivali in o tem vodili ročno evidenco z namenom, da bi „popravljali“ napake v vknjižbah, ki so bile posledica nepravilnega avansiranja. Takšne ročne evidence nikoli ni videl nobeden izmed članov uprave, niti ni bila dovoljena. Avansiranje se je izvajalo tudi za druge komitente, vendar se za nobenega izmed drugih komitentov ni vodila nobena ročna evidenca. Sodišče prve stopnje se je nekritično oprlo na izpovedbo drugotoženke in brez dokazov zaključilo, da naj bi uprava vedela za avansiranje. Pri tem se ni opredelilo, ali je uprava vedela za sporno avansiranje oziroma avansiranje, ki je bilo v nasprotju s K. navodilom in poslovno politiko banke, kar je kot element protipravnosti tožeča stranka navajala že v tožbi. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam v odgovoru na tožbo, da naj bi tožeča stranka imela korist od avansiranja, ker naj bi družba M.G. plačevala provizijo in obresti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede odločilnega vprašanja o tem, ali je avansiranje potekalo mimo K. navodila in poslovne politike banke. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi celotna uprava vedela za avansiranje, čeprav to ne izhaja iz nobene listine. Nasprotno, iz zapisnika o zaslišanju članov uprave izhaja, da uprava do jeseni 2001 ni vedela za avansiranje in zlasti za nepravilnosti pri avansiranju v družbi M.G.. Enako velja tudi za ugotovitev sodišča o tem, da naj bi tožeča stranka z nepravilnim avansiranjem ogromno zaslužila na račun provizij in zamudnih obresti. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana v zvezi z zaslišanjem prve toženke. Njen pooblaščenec je sicer zatrjeval, da je toženka tako bolna, da ni sposobna zaslišanja na sodišču in glede tega predložil tudi izvedensko mnenje, ki pa je bilo pripravljeno za ugotavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Razen tega je od priprav izvedenskega mnenja poteklo že več kot tri leta in iz njega ni mogoče verodostojno zaključiti, da se prva toženka zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla udeležiti obravnav. Sodišče prve stopnje je zato zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da prva toženka zaradi bolezenskega stanja ni pristopila na sodišče in zaradi tega ni opravilo ocene, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da se prva toženka očitno izmika zaslišanju sodišču z namenom, da bi prikrila očitane nepravilnosti pri avansiranju. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačilo sodne takse odgovora na tožbo za prvo toženko. Prva toženka tega stroška očitno ni imela, saj je hkrati z odgovorom na tožbo podala prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks, iz spisa pa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje o tem odločalo. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene zakonite podlage, da bi plačilo sodne takse za odgovor na tožbo zahtevalo od tožeče stranke. Pri tem naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev materialnega prava, saj 9. člen Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 1/90, 14/91, 6/1994, 19/1995, 23/1996, 38/1996, 20/1998, 70/2000, 93/2001, 99/2002, 121/2003) določa, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prva toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožeča stranka po treh pravnomočno končanih postopkih, ki so s kazensko pravnega, civilno pravnega in delovno pravnega vidika osvetlili delovanje tožencev N.U., M.G. in A.Š. (gre za kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 3/2002, spis prvostopenjskega sodišča, opr. št. Pd 1462/2001 in spis Delovnega sodišča v Celju, opr. št. I Pd 1418/2004), tudi v tem postopku vztraja na istih pritožbenih razlogih, ki so jih pritožbena sodišča zavrnila kot neutemeljena in potrdila sodbe prvostopenjskih sodišč. Iz listin v spisu izhaja, da je vodstvo tožeče stranke vedelo za veliko stopnjo izpostavljenosti, da je interna kontrola tožeče stranke pravočasno opozarjala na neurejenost avansiranja in rizičnost take izpostavljenosti ter da se poslovodstvo tožeče stranke na takšna opozorila ni odzivalo. Tožeča stranka z navajanjem skrbno izbranih delov izpovedb posameznih prič sicer skuša zbuditi vtis, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, vendar to ni res. To naj bi še posebej veljalo za sprenevedanje tožeče stranke glede obstoja in veljavnosti K. navodila. Prva toženka se zaradi bolezni ni udeleževala obravnav tudi v ostalih postopkih. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Druga toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožeča stranka v pritožbi navaja nova dejstva, kar je nedopustno, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj se je sodišče prve stopnje javno izreklo o K. navodilu in poslovni politiki banke. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da tožena stranka ni predložila dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bilo navodilo mag. K. z dne 16. 10. 1997 preklicano. Uprava tožeče stranke je šele 26. 3. 2002 sprejela sklep, da banka ne izplačuje nakazil iz tujine pred dejansko valuto nakazila, s čemer je bil preklican dokument z dne 16. 10. 1997. Vsi člani uprave so prejeli zapisnik interne revizije z dne 30. 1. 1998, kar pomeni, da so bili z avansiranjem seznanjeni, zato ne drži pritožbena navedba, da do izbruha afere v letu 2001 niso vedeli za sporno avansiranje. Tudi izvedenka A.Ž.K. je v mnenju, ki je bilo izdelano za kazenski postopek, ugotovila, da je tožeča stranka ves čas imela dovolj kvalitetne podatke, na podlagi katerih je vedela, da je družba M.G. problematična. Izpovedbe članov uprave ni mogoče šteti za verodostojne, saj se nihče ni pripravljen izpostaviti morebitni odškodninski tožbi, vredni 1.000.000.000,00 SIT. Neresno je stališče tožeče stranke, da sta za tako visoko izgubo odgovorni dve navadni delavki in da člani uprave s tem nimajo nič. Tožeča stranka ne poda nobenega argumenta, ki bi utemeljil motiv toženk za takšno ravnanje, motiv tožeče stranke pa je jasen, saj je banka imela velike koristi iz naslova provizij, ki so bile bistveno višje kot provizije v ostalih tovrstnih poslih. Druga toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Pritožba se očitno ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sta toženki ravnali v skladu s tako imenovanim K. navodilom, vendar drugačno stališče tožeče stranke o tem vprašanju ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je povsem jasno in razumljivo pojasnilo zakaj šteje, da sta toženki pri avansiranju družbe M.G. ravnali v skladu z K. navodilom. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo avansiranje na bodoče prilive komitentov tožeče stranke del njenega splošnega bančnega poslovanja (eden izmed produktov banke). S takšnim poslovanjem je namreč tožeča stranka nadzornim organom in Banki Slovenije prikrivala obseg zadolženosti njenih komitentov pri njej in si s tem povečevala promet ter prihodke (to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, priloga C6). Prikazana izpostavljenost banke kreditnemu tveganju je bila na ta način bistveno manjša, saj so se ti bančni posli odvijali kot plačilni promet in ne kot posojila. To izkazuje tudi pisni dokument (t. i. K. dokument), ki ga je izdal član uprave tožene stranke mag. K. dne 16. 10. 1997 in z njim za podjetje M.G. odobril predčasna izplačila priliva, ker je to podjetje občasno potrebovalo avanse za pričakovane prilive iz tujine ali iz naslova pologa deviz s strani bosanskih firm (priloga B1). Dovoljenje je bilo dano pod pogojem predložene izjave g. P. (direktorja tega podjetja), da bo v primeru nerealizacije priliva oziroma pologa deviz poravnal terjatev v dogovorjenem roku iz lastnih sredstev in na podlagi pooblastila, da se lahko banka poplača iz naslednjega priliva, za dobo največ enega tedna, z višino provizije 3 % in po tečaju, ki ga odobri likvidnostna komisija. Pritožba zmotno meni, da je iz tega „K. navodila“ izhajalo, da se morajo stari avansi poplačati pred izplačilom novih. Pogoj je bil le, da je g. P. podpisal ustrezno izjavo o tem, da bo v primeru nerealizacije priliva oziroma pologa deviz poravnal terjatev v dogovorjenem roku iz lastnih sredstev, in da je dal pooblastilo, da se banka lahko poplača iz naslednjega priliva. Tožena stranka v postopku ni ne zatrjevala ne dokazovala, da toženki teh izjav od g. P. ob vsakokratnem izplačilu avansa nista pridobili, kar bi eventualno lahko pomenilo kršitev danega navodila. Ker ni bilo izrecnega pogoja, da morajo biti stari avansi poplačani pred izplačilom novih, toženkama ni mogoče očitati, da sta ravnali v nasprotju z omenjenim navodilom. Pritožba v zvezi s tem je zato neutemeljena.

Ugotovljeno je tudi, da je tožena stranka avansirala tudi druge svoje komitente in ne le M.G., zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sta toženi stranki ravnali v nasprotju s poslovno politiko banke. Na podlagi izvedenskega mnenja, pridobljenega v kazenskem postopku (priloga C6), in ne le na podlagi izpovedi druge toženke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je uprava tožeče stranke že ob izdaji poročila interne revizije dne 30. 1. 1998 in poročila z dne 2. 9. 2000 vedela, za kakšno poslovanje gre in tako poslovanje dopustila do sprejetja sklepa dne 26. 3. 2002. Šele s slednjim je bilo preklicano t. i. K. dovoljenje in splošna poslovna politika tožene stranke, ki sta „avansiranje“ omogočala. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem, saj je verjelo nevtralnim ugotovitvam stalne sodne izvedenke finančne stroke, kateremu so nasprotovale izjave posameznih članov uprave. Slednji so namreč v zadevo vpleteni in so kot vodstveni organi odgovorni za nezakonito poslovanje svoje banke, ki so ga dovoljevali. Nemogoče je namreč, da za takšno poslovno prakso ne bi vedeli, saj so kontrolni organi na to predhodno večkrat opozorili. Da je šlo za splošno prakso tožene stranke kaže tudi dejstvo, da je tako poslovanje uprava dopustila vse do izdaje sklepa dne 26. 3. 2002, čeprav jo je prva toženka že v septembru 2001 obvestila o nastalem dolgu pri podjetju M.G., katerega vzrok je ravno to nezakonito poslovanje, in je bila s tem v zvezi dne 20. 9. 2001 z M.G. tudi podpisana pogodba o dolgoročnem posojilu za sanacijo dolga.

Uprava je tista, ki je bila dolžna ukrepati na podlagi poročil internih revizij, in ne njej neposredno podrejeni toženki, kot to skuša prikazati pritožba. Toženki sta delovali v skladu z izrecnim navodilom uprave, izraženim v „K. dokumentu“, ki ga uprava ni preklicala ali v zvezi s tem dala novih navodil. Ker je šlo za področje plačilnega prometa, toženki tudi nista bili dolžni preverjati bonitete svojih komitentov, povezavo s področjem kreditov in garancij pa bi z ustreznimi navodili morala vzpostaviti uprava, ki je tudi odgovorna za organizacijo in poslovanje tožeče stranke ter upoštevanje revizijskih poročil. Sporno poslovanje tožeče stranke (avansiranje bodočih prilivov) je pomenilo kršitev 3. in 6. člena takrat veljavnega Zakona o bančništvu (ZBan, Ur. l. RS, št. 7/1999 in 59/2001). Ker je bilo takšno poslovanje tožeče stranke nezakonito, ga je bilo potrebno v interesu tožeče stranke kot delodajalca prikrivati. O tem je bila vodena ročna evidenca, ki je toženki svojemu delodajalcu nista z ničemer prikrivali. Ko je dolg presegel obvladljivost, kar je bilo glede na splošno prakso tožeče stranke v zvezi s tem nezakonitim avansiranjem zgolj vprašanje časa, sta toženki to upravi sporočili in bili pri reševanju problema ustrezno kooperativni. Glede na vse povedano je jasno, da toženki upravi tožeče stranke nista ničesar prikrivali in da tako postopanje upravi niti ne bi moglo ostati prikrito, saj je potekalo vsaj 4 leta in sicer najmanj od izdaje „K. dokumenta“ z dne 16. 10. 1997 pa vse do septembra 2001, ko sta toženki upravo seznanili s problemom, ki je zaradi nezakonitega poslovanja tožeče stranke nastal pri komitentu M.G., oziroma do sprejema sklepa z dne 26. 3. 2002, s katerim se je nezakonito poslovanje tožeče stranke prekinilo.

Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita kršitev postopka v zvezi z neizvedbo zaslišanja prve toženke. Na podlagi 262. člena ZPP stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi, sodišče pa glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje. Prva toženka ni prišla na noben narok za glavno obravnavo, ne le na tistega, na katerem bi morala biti zaslišana. Udeleževala se ni niti obravnav v kazenskem postopku. Opravičil jo je njen pooblaščenec, na naroke pa ni pristopila zaradi hudih zdravstvenih težav (presaditev kostnega mozga, zdravljenje s kemoterapijo in psihične težave), zaradi katerih je bila tudi invalidsko upokojena (prilogi B29 in B30). Glede na povedano in ker sodišče razpolaga z njeno izpovedbo iz kazenskega postopka (prilogi C11 in C13) je dokazni predlog po njenem zaslišanju utemeljeno zavrnilo, saj ga zaradi teže bolezni prvo toženke ne bi bilo mogoče izvesti.

Sodišče prve stopnje je dne 10. 6. 2002 izdalo sklep, s katerim je prvo toženko oprostilo plačila stroškov postopka (list. št. 34), zato pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče o tem sploh ni odločalo. Ker je prvo toženka v postopku v celoti uspela, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 17. člena ZST pravilno odločilo, da je tožeča stranka na račun sodišča dolžna plačati sodne takse, ki bi jih morala plačati prvo toženka, če ne bi bila oproščena, to pa je takso za njen odgovor na tožbo. Do kršitve 9. člena ZST ni prišlo, saj obveznost plačila sodne takse tožeči stranki nastane šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, na podlagi katere se je ugotovil uspeh oproščene prvo toženke v postopku in v kateri je tožeči stranki šele naloženo plačilo taks na podlagi 17. člena ZST. Pred nastankom obveznosti plačila pa zastaralni rok ne more začeti teči. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.

Prva toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.