Jedro

V bančnem poslovanju je objekt pravnega varstva varnost bančnega prometa in zaupanje vanj. Ravnanja, ki ga ogrozijo, so protipravna, nedopustna. Ugotovljeno je, da je bilo avansiranje bodočih prilivov v nasprotju z Zakonom o bančništvu, torej v luči kogentnih norm nedopustno. Glede na razmerje med tožnico in toženkama kot delodajalcem in delavkama je ta (širša) nedopustnost v sferi tožnice, ker se šteje, da gre za ravnanje, ki ga je storila sama. V notranjem razmerju med tožnico in toženkama pa je pomembno, ali sta toženki prekršili pravila, ki jih je postavila tožnica kot del dolžnega ravnanja delavca v delovnem razmerju. Ker v spornem primeru ne gre za zahtevek nekoga tretjega, ki mu je z nedopustnim ravnanjem nastala škoda, ampak za zahtevek tožnice, ki navzven velja za povzročitelja škode, je sodišče druge stopnje nedopustnost utemeljeno presojalo z vidika navodil oziroma notranjih pravil dolžnega ravnanja, ki jih je določila uprava tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvotožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.023.179.232,55 SIT, ki naj ga plačata toženki solidarno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2001 do plačila. Tožnici je naložilo v plačilo stroške postopka toženk. Ugotovilo je, da v njunem ravnanju ni protipravnosti, saj sta delali v skladu z navodili in poslovno politiko banke ter vednostjo nadrejenih.

2. Sodišče druge stopnje je revizijo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da toženki nista odškodninsko odgovorni, saj sta delovali v skladu z izrecnim navodilom uprave tožnice in svojega ravnanja pred njo nista prikrivali.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožnica, ki uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zaključek o pomanjkanju protipravnosti kot elementa odškodninske obveznosti v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Obe sodišči sta predpostavko protipravnosti presojali preozko, le z vidika notranjih pravil in navodil nadrejenih ter tedanje poslovne politike banke. Potrebno bi jo bilo presojati v luči kogentnih norm. Tako bi ugotovili da je bilo ravnanje toženk nezakonito in nedopustno, saj je prišlo do prikrivanja obsega zadolženosti komitentov pred nadzornimi organi Banke Slovenije. Avansiranje bodočih prilivov na način, kot sta ga izvajali, predstavlja kršitev 3. in 6. člena takrat veljavnega Zakona o bančništvu, kar sodišče samo ugotavlja. Zaradi tega so razlogi sodbe v zvezi s protipravnostjo v nasprotju sami s sabo, zaključek, da kljub ugotovljeni nezakonitosti ni protipravnosti, pa ni pravno utemeljen. Sicer pa njuno ravnanje ni bilo v skladu z notranjimi predpisi, saj sta toženki svoje nezakonito ravnanje, ki je bilo v nasprotju s „K. dokumentom“, navodili notranje revizije in poslovno politiko banke, z različnimi metodami knjiženja po različnih kontih, skrivali. V spornem primeru ni mogoče uporabiti instituta „privolitve oškodovanca“ iz 140. člena Obligacijskega zakonika (oziroma 163. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Ker je bilo ravnanje toženk protipravno, z ostalimi elementi odškodninske odgovornosti pa se sodišči nista ukvarjali, revizija predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku oziroma razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Prva toženka v odgovoru na revizijo navaja, da tožnica postavlja pod vprašaj ugotovljeno dejansko stanje (v zvezi s „K. dokumentom“) in da zatrjevanih revizijskih razlogov ni izkazala. Predlaga zavrnitev.

5. Revizijsko sodišče v skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo ter z njim soglašalo sodišče druge stopnje. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijskih navedb v zvezi s tem, ali sta toženki ravnali v skladu z notranjimi predpisi in navodili, ni bilo mogoče upoštevati, saj sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta ravnali v skladu z njimi.

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni zagrešilo.

8. Izpodbijana sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih in med temi razlogi ni nasprotja. V kolikor je sodišče druge stopnje iz ugotovljenih dejstev izpeljalo po oceni revizije napačne materialno pravne zaključke, pa bi to lahko imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Za odškodninsko obveznost morajo biti podani štirje elementi odškodninskega delikta, in sicer nastanek škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost (krivda) na strani povzročitelja škode, ki je v konkretnem primeru omejena le na naklep (namen) ali hudo malomarnost (na podlagi 70. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je uporabljal kot predpis Republike Slovenije).

11. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je nastala tožnici zatrjevana škoda zaradi načina in postopkov avansiranja in prikritega knjiženja odlivov komitentoma M. G. d.o.o. in P., LTD, London, katerih lastnik je R. P.. O spornem načinu poslovanja je uprava tožnice izdala izrecno navodilo, t. i. „K. dokument“. V skladu z njim sta ravnali toženki in tožnici nista ničesar prikrivali. Prikrivali sta ga navzven v interesu tožnice, saj je bilo, kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, poslovanje z avansiranjem bodočih prilivov v nasprotju s 3. in 6. členom takrat veljavnega Zakona o bančništvu (ZBan, Ur. l. RS, št. 7/99 in naslednji). Avansiranje na bodoče prilive njenih komitentov je bil del splošnega bančnega poslovanja, s katerim je tožnica nadzornim organom in Banki Slovenije prikrivala obseg zadolženosti njenih komitentov in si s tem (navidezno) povečevala promet in prihodke. Prikazana izpostavljenost banke kreditnemu tveganju je bila na ta način bistveno manjša, saj so se ti bančni posli prikazovali kot plačilni promet in ne kot posojila. Iz „K. dokumenta“, ki je vseboval navodila o spornem načinu poslovanja, ni izhajalo, da morajo biti stari avansi poplačani pred izplačilom novih, ampak da je bil pogoj za izplačilo posebna izjava R. P. (glede katere toženkama ni očitano, da je nista pridobili). Uprava tožnice je tudi še po tem, ko je bilo 31. 1. 1998 podano poročilo interne revizije, takšno poslovanje (ki je bilo nezakonito) dopuščala vse do 26. 3. 2002. 12. Sodišče druge stopnje je potrdilo materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženki nista odškodninsko odgovorni za nastalo škodo, ker v njunem ravnanju ni protipravnosti, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti.

13. Strinjati se je mogoče z revizijskim očitkom, da v spornem primeru ni mogoče uporabiti določbe 140. člena OZ (163. člen ZOR), ki določa, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil. V tem primeru res ni šlo za to, da bi oškodovanec (tožnica) v svojo škodo dovolila drugemu (toženkama), da ta nekaj stori, ampak za to, da je tožnica celo naročila toženkama, kaj naj storita. Zato je v tej zadevi pomembno, da v vlogi domnevnega oškodovanca nastopa delodajalec, ki je svojima delavkama kot domnevnima povzročiteljicama škode, sam dal navodila, kako naj ravnata, vedoč, da je takšno ravnanje v nasprotju s predpisi o bančništvu. Ena od glavnih značilnosti delovnega razmerja je podrejen položaj delavca v razmerju do delodajalca. Ta položaj bistveno zaznamuje nesamostojnost delavca, ki se kaže v obveznosti spoštovati navodila o načinu dela. Nespoštovanje navodil o načinu dela, ki je v 54. členu v spornem obdobju veljavnega ZTPDR opredeljeno kot neizpolnjevanje delovnih obveznosti in sklepov, sprejetih pri delodajalcu, predstavlja kršitev delovnih obveznosti.

14. Iz podrejenosti delavca in njegove obveznosti, da ravna v skladu z navodili delodajalca, izhaja odgovornost delodajalca za delavce, kot jo opredeljuje 147. člen OZ. Določba ureja eno od izjem od splošnega načela odškodninskega prava, da vsakdo odgovarja za svoje ravnanje. Odgovornost za delavce temelji na ločitvi med dejanjem in odgovornostjo zanj (1). Odgovornost delodajalca za ravnanja delavca ni enaka odgovornosti za drugega in je v OZ tudi ločeno obravnavana. Delodajalec ne odgovarja namesto delavca, ampak „na mestu“ delavca. Ravnanje delavca se šteje za delodajalčevo ravnanje; na podlagi njunega razmerja velja za domnevnega povzročitelja škode delodajalec.

15. V bančnem poslovanju je objekt pravnega varstva varnost bančnega prometa in zaupanje vanj. Ravnanja, ki ga ogrozijo, so protipravna, nedopustna. Ugotovljeno je, da je bilo avansiranje bodočih prilivov v nasprotju z Zakonom o bančništvu, torej v luči kogentnih norm nedopustno. Glede na predhodno opisano razmerje med tožnico in toženkama je ta (širša) nedopustnost v sferi tožnice, ker se šteje, da gre za ravnanje, ki ga je storila sama. V notranjem razmerju med tožnico in toženkama pa je pomembno, ali sta toženki prekršili pravila, ki jih je postavila tožnica kot del dolžnega ravnanja delavca v delovnem razmerju. Ker v spornem primeru ne gre za zahtevek nekoga tretjega, ki mu je z nedopustnim ravnanjem nastala škoda (ta ima pravico zahtevati povrnitev škode po drugem odstavku 147. člena OZ tudi neposredno od delavca), ampak za zahtevek tožnice, ki navzven velja za povzročitelja škode, je sodišče druge stopnje nedopustnost utemeljeno presojalo z vidika navodil oziroma notranjih pravil dolžnega ravnanja, ki jih je uprava tožnice določila v „K. dokumentu“. Bistveno za obstoj odgovornosti je zato vprašanje, ali je njuno ravnanje preseglo okvire navodil, ki sta jih bili glede na svoj položaj dolžni spoštovati. Ker je ugotovljeno, da sta toženki spoštovali navodila tožnice in ni ugotovljeno, da bi jih presegli ali izvajali drugače, kot so bila dana, je odločitev sodišča, da nista odškodninsko odgovorni, materialno pravno pravilna.

16. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.

17. Prvotožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, str. 836, D. Jadek Pensa