Jedro

Po določbi 76. člena Zakona o dedovanju (ZD) lahko oseba, ki ima za to pravni interes, neveljavnost oporoke zaradi napak v obliki uveljavlja po uvedbi dedovanja v enem letu od dneva, ko je zvedela za oporoko. Po določbi 77. člena Zakona o denacionalizaciji začnejo roki, ki začnejo v ZD teči od uvedbe dedovanja, v postopku dedovanja denacionaliziranega premoženja (za tako premoženje v obravnavani zadevi gre) teči od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Po podatkih spisa je bila odločba o denacionalizaciji pravnomočna 22.7.2004. Pritožniki so trditve o neveljavnosti oporoke podali v predlogu za uvedbo dedovanja 6.9.2006, torej več kot leto dni od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (in tudi več kot leto dni odkar so izvedeli za oporoko).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v točki 1., s katero je sodišče zavrnilo zahtevek dedičev za razveljavitev oporoke, r a z v e l j a v i. V ostalem se pritožba zavrne in v točkah 2., 3. in 4. potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče kot neutemeljenega zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek zakonitih dedičev za razveljavitev oporoke (točka 1.), nato pa ugotovilo obseg zapuščine in razglasilo oporočno dedinjo (točke 2., 3. in 4.).

Zoper sklep se pritožujejo trije zakoniti dediči in v pritožbi navajajo, da so kot prava neuke stranke spodbijali oporoko, ker je kot priča pri oporoki sodelovala oseba, ki ne bi smela (sestra zapustnika oziroma mati oporočne dedinje). Res je, da so na to dejstvo opozorili šele 4.9.2006, vendar so prepričani, da enoletni rok za spodbijanje oporoke pride v poštev le v tistih primerih, ko so sporna dejstva o oporoki. V obravnavanem primeru pa spora o dejstvih ni in gre samo za uporabo materialnega prava, ki pa ga mora sodišče presojati že samo, brez zahtevka strank. Ker zakon izrecno pravi, kdo ne sme biti priča pri sestavi pisne oporoke, bi moralo sodišče to upoštevati in zato oporoke ne bi smelo šteti kot podlage za svojo odločitev.

V odgovoru na pritožbo je oporočna dedinja prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Ne sicer glede bistvene stvari v zadevi. Zahtevek za razveljavitev oporoke je, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zastaral. Na poziv sodišča so pritožniki odgovorili, da so oporoko, ki jo spodbijajo, prejeli hkrati s prvim sklepom o dedovanju, to je leta 1997. Po določbi 76. člena Zakona o dedovanju (ZD) lahko oseba, ki ima za to pravni interes, neveljavnost oporoke zaradi napak v obliki uveljavlja po uvedbi dedovanja v enem letu od dneva, ko je zvedela za oporoko. Po določbi 77. člena Zakona o denacionalizaciji začnejo roki, ki začnejo v ZD teči od uvedbe dedovanja, v postopku dedovanja denacionaliziranega premoženja (za tako premoženje v obravnavani zadevi gre) teči od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Po podatkih spisa je bila odločba o denacionalizaciji pravnomočna 22.7.2004. Pritožniki so trditve o neveljavnosti oporoke podali v predlogu za uvedbo dedovanja 6.9.2006, torej več kot leto dni od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (in tudi več kot leto dni odkar so izvedeli za oporoko). Oporočna dedinja je uveljavljala zastaranje zahtevka po 76. členu ZD. Ker dejstva v postopku niso bila sporna, napotitev na pravdo ni bila potrebna in je zapuščinsko sodišče lahko samo ugotovilo, da je zahtevek zastaran in je zato oporoka veljavna. Zato je pravilno razglasilo oporočno dedinjo in odločilo, da oporočna dedinja deduje nepremičnine, ki spadajo v zapuščino. Pritožnikom v pojasnilo pritožbeno sodišče še dodaja, da neveljavnosti oporoke sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti, ampak le na izrecno zahtevo strank, ta pa je bila, kot rečeno, podana prepozno.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oporoka veljavna, je del dejanske podlage izpodbijanega sklepa, ne pa predmet odločanja s sklepom in tudi sicer sodišče prve stopnje v okviru zapuščinskega postopka ni pristojno za odločanje o utemeljenosti zahtevka za razveljavitev oporoke. Pritožbeno sodišče je zato sklep v točki 1. razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP - v zvezi s 163. členom ZD). V preostalem delu (točke 2., 3. in 4.) pa je na podlagi zgoraj povedanega in ker sodišče prve stopnje drugih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), ni zagrešilo, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).