Jedro

Prispevek voznika avtomobila, ki ga je zaneslo na nasprotno polovico cestišča, k nastali prometni nezgodi znaša 80 %, prispevek voznika traktorja, ki je v tistem hipu vozil ob sredini cestišča in ni zavil v desno, da bi se izognil trčenju, pa 20%.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica X d.d. je dolžna tožeči stranki V. O. plačati znesek 270.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po členu 277/1 ZOR, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Tožena stranka Zavarovalnica X d.d. je dolžna povrniti V. O. pravdne stroške v znesku 236.354,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po členu 277/1 ZOR, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. " V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 675.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo; toženi stranki je tudi naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 156.072,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo potek prometne nezgode in sicer je v nepreglednem ovinku tožnikovo vozilo zaneslo na levo stran vozišča, kjer je v tistem trenutku pripeljal nasproti traktor, katerega je vozil zavarovanec tožene stranke. Tožnik je v prometni nezgodi utrpel zlom druge in tretje metakarpalne kosti na desni roki, udarnino in odrgnine po obrazu ter glavi, kakor tudi udarnino prsnega koša. Zdravil se je v zdravstvenem domu in v bolnišnici, kjer so mu oskrbeli rane in imobilizirali desno roko z mavčevo opornico. V bolniškem staležu je bil tožnik od 25.4.1993 do 28.6.1993, prav tako je bil v tem času na pregledih v bolnišnici. Sodišče prve stopnje je ocenilo krivdni prispevek vsakega od udeležencev prometne nezgode za enakega, saj naj bi do prometne nezgode prišlo zaradi neprevidne in tvegane vožnje obeh udeležencev. Kot primerno odškodnino za telesne bolečine je odmerilo zahtevanih 700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu odmerilo zahtevanih 150.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je odmerilo zahtevanih 500.000,00 SIT. Upoštevaje polovični krivdni soprispevek k nastali nezgodi tožnika je tako odmerjeno odškodnino v skupnem znesku 1.350.000,00 SIT zmanjšalo na polovico in tako prisodilo 675.000,00 SIT odškodnine z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožene stranke.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je sodišče pri odločanju o zavrnitvi tožbenega zahtevka zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. V nobenem primeru ne bi smelo naprtiti tožniku sokrivde v višini 50 %. Res je bil tožnik z odločbo o prekršku Občinskega sodnika za prekrške v S. spoznan za odgovornega storitve prekrška, vendar na odločbo o prekršku sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku ni vezano. V pravdnem postopku je sodišče vezano le na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, in sicer le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

Neizpodbitno je izkazano, da do nezgode ni prišlo zgolj in izključno zaradi prehitre vožnje tožnika, temveč zato, ker je v nepreglednem ovinku nasproti po levi strani vozišča s sprednjim delom traktorja pripeljal traktorist J. S. Če bi ta vozil strogo po desni strani vozišča v smeri vožnje, do stika med voziloma zanesljivo ne bi prišlo. Zato gre za veliko večji delež odgovornosti tožene zavarovalnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge.

Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V pritožbi poudarja, da je za nastanek predmetne nezgode v pretežni meri odgovoren tožnik in da odgovornost njenega zavarovanca ni 50 %. Prvostopno sodišče je po mnenju tožene stranke tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prisojalo odškodnino po posameznih postavkah za negmotno škodo. Na podlagi medicinske dokumentacije je razvidno, kakšne poškodbe je utrpel tožnik in kakšne posledice so mu nastale v trajnih oblikah; glede na te ugotovitve pa je odškodnina previsoko določena in tožena stranka predlaga, da jo sodišče prilagodi poškodbam in posledicam poškodb.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeča stranka poudarja, da tožena stranka prezre izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Kakršnokoli spreminjanje ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljeno. Tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, kot ga vidi tožena stranka.

Pri odločanju o posameznih odškodninskih postavkah je namreč sodišče upoštevalo izvedeniško mnenje dr. S. C., ki je podrobno, pravilno in strokovno navedel vse odločilne okoliščine.

Predlaga, da sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in naloži toženi stranki tudi stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena v obsegu, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Tožena stranka utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, zagrešeno pri presoji prvostopnega sodišča o krivdnih deležih obeh voznikov k nastanku prometne nezgode.

Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, oprte na podatke spisa Občinskega sodnika za prekrške, S. ter zlasti ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, terjajo določitev krivdnega soprispevka v višini 80 % za tožnika in le 20 % za zavarovanca tožene stranke. Po teh ugotovitvah je namreč do prometne nezgode prišlo tako, da je tožnika v nepreglednem ovinku zaneslo, v trenutku trčenja pa je osebni avtomobil tožnika segel približno 0,2 m čez zamišljeno sredinsko črto, pri čemer je bila hitrost vožnje avtomobila tožnika v trenutku trčenja približno 45-50 km/h, traktorja pa le približno 15 km/h. Ob takšnih ugotovljenih okoliščinah pa je večji delež odgovornosti potrebno pripisati tožniku zaradi njegove neprevidne vožnje, zaradi česar ga je zaneslo čez sredinsko črto na nasprotno polovico cestišča in je okoliščina, da je zavarovanec tožene stranke vozil bolj proti namišljeni sredini cestišča kot proti svoji desni strani cestišča, manj pomembna. Že samo upoštevaje hitrosti, ki sta jo imeli vozili neposredno ob trčenju, in da je prav tožnika zaradi njegove večje hitrosti zaneslo čez sredino cestišča, je materialnopravno ustrezen zgoraj navedeni krivdni soprispevek enega in drugega udeleženca. Okoliščina, da je zavarovanec tožene stranke vozil ob sredini cestišča in da ni zavil v desno, čeprav bi to po oceni izvedenca cestnoprometne stroke lahko storil, je v navedenem procentnem deležu njegove sokrivde, v zadostni meri upoštevana, pri čemer pritožbeno sodišče nesporno ugotovljeno okoliščino, da je z zadnjim kolesom tudi traktor za 0,2 m že segal čez sredino cestišča, ne šteje za toliko pomembno, da bi terjala določitev večjega soprispevka traktorista; iz dejanskih ugotovitev prvostopnega postopka je namreč razvidno, da je tožnik trčil v sredino traktorja - v stopničko, ki je bila še na polovici cestišča traktorista, in ne direktno v zadnje kolo (glej fotografijo št. 3 v spisu sodnika za prekrške). V obsegu - na pritožbeni stopnji drugače ocenjenih krivdnih soprispevkov udeležencev prometne nezgode je torej pritožba tožene stranke utemeljena, pritožba tožeče stranke, ki terja zase celo manjši delež krivde, kot pa ga je ocenilo prvostopno sodišče, pa v celoti neutemeljena.

Ni pa nadalje utemeljena pritožba tožene stranke v delu, kolikor tožena stranka poskuša doseči znižanje odmer odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah. Upoštevaje vrsto, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kar vse je izčrpno opisano v prvostopni sodbi na podlagi ugotovitev oz. mnenja izvedenca medicinske stroke, so z odmerjenim zneskom 700.000,00 SIT pravilno upoštevana merila in kriteriji iz 1.in 2. odst. 200. člena ZOR, določena za odmero pravične odškodnine za tovrstno škodo. Enako velja tudi za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu (tako primarnega kot tudi sekundarnega), katero je prvostopno sodišče pravilno odmerilo na 150.000,00 SIT upoštevaje ugotovitve o njegovi intenzivnosti in trajanju, in za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki v višini 500.000,00 SIT predstavlja ustrezno satisfakcijo za duševne bolečine, ki jih trpi in jih bo tudi v bodoče trpel tožnik zaradi ugotovljenega zmanjšanja sposobnosti za opravljanje del z desno roko. Odmerjena odškodnina po posameznih postavkah upošteva tudi razmerja do odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi. Zato v tem delu pritožbeno sodišče ni moglo pritrditi pritožbi tožene stranke.

Ocena o drugačnem razmerju krivdnih soprispevkov je terjala od pritožbenega sodišča spremembo prvostopne sodbe tako, da je odmerjeno odškodnino v skupnem znesku 1.350.000,00 SIT prisodilo tožeči stranki le v deležu 20 %, kolikor znaša krivdni soprispevek zavarovanca tožene stranke k nastali nezgodi. Tožena stranka je tako dolžna plačati tožeči stranki 270.000,00 SIT odškodnine.

Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, ki bi terjale razveljavitev izpodbijane odločbe, kar sicer le s pavšalnim navajanjem med drugim zahteva tudi pritožba tožene stranke. Ob zadosti natančno ugotovljenem dejanskem stanju pred sodiščem prve stopnje je v zgoraj navedenem obsegu pravilna uporaba materialnega prava terjala le spremembo prvostopne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke, zavrnilo pa jo, kolikor ta terja prisojo še nižje odškodnine od določene s to odločbo, pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo v celoti ter v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 373/1-4 ZPP).

Ker je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 166. člena ZPP). Stroške je priglasila le tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je uspeh tožeče stranke v tej pravdi upoštevalo tako, da je stroške priznavalo od zneska 270.000,00 SIT, s katerim je tožeča stranka uspela, upoštevaje stroškovnik tožeče stranke, pri čemer pa je stroške izdelave mnenja izvedenca medicinske stroke v višini 58.521,60 SIT in priglašene tožnikove potne stroške priznalo tožniku v celoti, saj je bila izdelava izvedenskega mnenja potrebna, oz. so potni stroški nujno nastali ne glede na obseg tožnikovega uspeha v tej pravdi.

Tako odmerjeni stroški tožnika znašajo 236.354,50 SIT (2482,60 točk x 66,50 SIT = 165.092,90 SIT + 71.261,60 SIT stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja in potnih stroškov tožnika). V tem obsegu je torej tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah oz. Taksno tarifo (Ur.l. RS 1-1/90-38/96) in Odvetniško tarifo (7/95-3/97), upoštevaje vrednost točke na dan izdaje prvostopne odločbe (76,50 SIT), natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov pravdnih strank.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke je obsežena v zavrnitvi njene pritožbe, tožena stranka pa tudi pritožbenih stroškov ni priglasila.