Jedro

Presoja prispevka oškodovanca k nastanku škode, ki je posledica prometne nezgode, ob ugotovljeni obojestranski krivdi imetnikov motornih vozil za prometno nezgodo (člen 178/2 ZOR).

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 450.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1977 dalje, v 15 dneh." Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške revizijskega postopka v znesku 27.094,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1999 dalje, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da sta stranki odgovorni vsaka do 1/2 za prometno nezgodo in tožniku nastalo škodo, naložilo toženki, da mora plačati tožniku polovico nastale škode to je 675.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo in naložilo toženki, da mora tožniku povrniti tudi stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je po ugotovitvi le 20% odgovornosti toženke naložilo tej, da mora plačati tožniku 270.000,00 SIT odškodnine z obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Spremenilo je tudi stroškovno odločbo sodišča prve stopnje, tožnikovo pritožbo zoper odločbo o glavni stvari pa je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se mu prizna celotna odškodnina. Odločitev sodišča druge stopnje šteje za nesprejemljivo, saj je do nezgode prišlo na sredini vozišča in je tudi toženkin zavarovanec segal čez sredino vozišča najmanj za 20 cm. Sprememba odločitve o krivdnih deležih udeležencev prometne nezgode ni utemeljena.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Kolikor tožnik očita v reviziji nerazumljivost sodbe sodišča druge stopnje, je mogoče ta njegova izvajanja razumeti le kot nestrinjanje z odločitvijo sodišča druge stopnje, ki je zaradi ugotovitve večjega njegovega prispevka k nezgodi znižalo odškodnino, ki mu jo mora plačati toženka. Taka njegova izvajanja predstavljajo zato nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem (kar ni mogoče pobijati z revizijo glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP) in tudi kot nestrinjanje s pravno presojo sodišča druge stopnje (ki pa je lahko predmet revizijskega preizkusa in kar toženec v reviziji tudi izrecno uveljavlja). Glede na to in ker iz revizijskih razlogov ni ugotovljiva kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče v smeri postopkovnih kršitev preizkusilo sodbi nižjih sodišč le v smeri uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa je v tem primeru ni ugotovilo.

Na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj je revizijsko sodišče vezano. Ker je bilo ugotovljeno, da je prišlo do trčenja med tožnikovim osebnim avtomobilom in traktorjem toženkinega zavarovanca na sredini vozišča, da sta se vozili ob trčenju prekrivali za 40 cm in da je tožnika zaradi vožnje s hitrostjo 45 do 50 km/h v nepreglednem desnem ovinku zanašalo na levo to je na vozni pas vozišča toženkinega zavarovanca, je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljen zaključek sodišča druge stopnje, da je tožnikov soprispevek večji kot pa je prispevek toženkinega zavarovanca, pri čemer ne soglaša le z določitvijo razmerja, ki je po njegovi presoji pravilno v razmerju 2:1 na tožnikovo škodo. Po določilu drugega odstavka 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pri obojestranski krivdi za prometno nezgodo in v njej nastalo škodo odgovarjata imetnika vozil v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZOR pa mora povzročitelj nezgode povrniti drugemu škodo, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po določilu prvega odstavka 192. člena ZOR pa ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Glede na vse ugotovljene dejanske okoliščine primera je po presoji revizijskega sodišča v skladu z navedenimi zakonitimi določili taka odločitev, da je toženka dolžna povrniti tožniku 1/3 škode, ker je njegov prispevek k nezgodi še enkrat višji kot pa je prispevek toženkinega zavarovanca.

Tožnikova skupna škoda znaša 1,350.000,00 SIT. Ker je toženka odgovorna za 1/3 tožnikove škode, mu mora plačati 450.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločanja na prvi stopnji to je 20.1.1997. Taka odločitev, s katero je delno spremenjena sodba sodišča druge stopnje, temelji na določilu prvega odstavka 395. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je moralo v preostalem delu tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Namreč glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je vezano, ni bilo zakonite podlage, po kateri bi lahko toženka odgovarjala tožniku za večjo škodo od 1/3. V stroškovno odločbo sodišča druge stopnje revizijsko sodišče ni moglo poseči, ker glede na uspeh v pravdi tožnik ni upravičen do višjih stroškov postopka na prvi in drugi stopnji kot pa so mu bili že priznani.

V revizijskem postopku je tožnik uspel le delno. Revizijsko sodišče mu je zato priznalo stroške revizijskega postopka od uspelega dela revizije, ki se odraža v dodatno prisojeni glavnici 180.000,00 SIT. Po odvetniški tarifi odmerjeni stroški revizijskega postopka znašajo 27.094,00 SIT (za sestavo revizije 300 točk, za obvestilo stranki 10 točk, skupaj 310 točk krat 87,40 SIT). Stroškovna odločitev temelji na drugem odstavku 166. in 154. člena ZPP.