Jedro

Po določilu drugega odstavka 623. člena ZOR se plačilo za opravljeno delo po pogodbi o delu, kadar to ni določeno, določi tako, da ustreza vrednosti dela (glede na potreben čas za določeno vrsto dela in glede na običajno povračilo za to vrsto dela).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati še 1,664.760,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1994 dalje, ugodilo pa je v pretežnem delu nasprotnemu zahtevku toženke ter naložilo tožniku, da mora toženki plačati tolarsko vrednost 10.836,24 DEM z obrestmi za devizne hranilne vloge na vpogled, medtem ko je njen višji zahtevek zavrnilo. Tožnikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče delno ugodilo, tako da je razveljavilo odločitev o plačilu 1.286,00 DEM v tolarski vrednosti in odločitev o stroških postopka, preostali obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje pa je spremenilo tako, da je tožniku naložilo, da mora plačati toženki 7.976,00 DEM z obrestmi za devizne hranilne vloge na vpogled od 16.12.1987 dalje, vse v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, presežek zahtevka nad zneskom 9.262,00 DEM do 10.836,24 DEM pa je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik, ter uveljavljal vse revizijske razloge iz prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz razloga, ker znaša seštevek po tožbi (1,664.760,00 SIT) in zahtevek po nasprotni tožbi (tolarska vrednost 10.264,32 DEM) 2,502.829,00 SIT, ki tako presega vrednost 2,000.000,00 SIT, do katere je podana pristojnost okrajnega sodišča. Sodišče prve stopnje je tako sodilo iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča. Nižji sodišči sta kršili materialno pravo, ker sta priznali toženki zahtevek v DEM, čeprav je v Republiki Sloveniji plačilno sredstvo tolar, v času prejšnje Jugoslavije pa je bil dinar. Tožnik pred vložitvijo nasprotne tožbe ni mogel biti v zamudi ter je zato obrestni zahtevek za čas pred tem brez podlage. Končno je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz razloga, ker se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov in je tožnikovo kritiko zavrnilo zgolj pavšalno. Tako bi moralo upoštevati ponudbo konkurenčnega podjetja Mineral ter kaže izvedenčeva bistveno nižja ocena opravljenih del na njegovo hudo napako. Zato bi bilo potrebno delo oceniti z novim cenilcem in odklonitev takega predloga pomeni kršitev 8. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Že v uvodnem delu te odločbe je pojasnjeno, da je moralo revizijsko sodišče upoštevati pri obravnavanju te zadeve določbe prejšnjega ZPP. Ta je določal v 35. in naslednjih členih, kako se ugotavlja vrednost spornega predmeta. Tako je določal prvi odstavek 37. člena ZPP, da se določi pristojnost sodišča po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, kadar obsega ena tožba zoper istega toženca več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Če pa so imeli zahtevki v tožbi različno podlago, ali če so se uveljavljali zoper več tožencev, pa se je po drugem odstavku istega člena določala pristojnost sodišča po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožba in nasprotna tožba sta dve samostojni tožbi in z različnima tožencema in tožnikoma.

Glede na take ugotovitve in vsebino določb 189. člena ZPP, posebno njegovega drugega odstavka, se pokaže, da je obravnavano tožnikovo procesnopravno naziranje (po katerem se določa stvarna pristojnost sodišča po vrednosti seštevka tožbenih zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe) zmotno. Ker tožbeni zahtevek iz tožbe ali iz nasprotne tožbe v tem primeru ni presegel vrednosti 2,000.000,00 SIT, je bilo za razrešitev spora po obeh tožbah pristojno okrajno, to je prvostopno sodišče (določilo II - 1. točke 99. člena Zakona o sodiščih - Uradni list RS št. 19/94) ter tako ni podana v reviziji uveljavljena kršitev postopka.

Po presoji revizijskega sodišča ni podana niti nadaljnja v reviziji uveljavljena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. člena ZPP. Ta člen uzakonja načelo proste presoje dokazov. Po pravni teoriji sodišče prekrši navedeno načelo, če ni izvedlo dokazov po predpisih postopka (219. do 271. člena ZPP), ali če je sicer dokaze prav izpeljalo, pa je iz njih napravilo napačne sklepe (to je napačne dejanske ugotovitve), oziroma, če je ostal predmet presoje nepopolno pojasnjen, kar praviloma nastopi tedaj, kadar niso bili izpeljani ponudeni a potrebni dokazi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče na prvi stopnji sprejeto dokazno presojo analitično ocenilo v vseh smereh, kot je to terjala tožnikova pritožba. Ta ugotovitev velja za potrjen oziroma spremenjen del odločbe sodišča druge stopnje (med tem ko razveljavitveni del ni predmet revizijskega preizkusa). Sodišče druge stopnje je pojasnilo razloge, ki so utemeljevali zaključek, da dogovor pravdnih strank o obsegu del in ceni ni bil fiksen, ampak le okviren. Prav tako pa je pojasnilo tudi razloge, ki so bili potrebni za ugotovitev obsega opravljenega dela in njegove vrednosti (ceno). Obseg opravljenega dela po oceni sodišč nižjih stopenj ni bil sporen, opravljeno delo in porabljeni material pa sta bila ocenjena po cenah na dan 15.12.1987, pri čemer je bila vrednost dela ovrednotena s faktorjem 3,4 zaradi zahtevnejše narave del (kot so veljali za visoko kvalificirane strokovnjake na Restavratorskem centru Slovenije). Sodišče druge stopnje je dalje pojasnilo v razlogih svoje odločitve, da tožnik v pritožbi ni izrecno predlagal ocene del z drugim izvedencem (drugačna revizijska izvajanja o pripravljalnem spisu z dne 30.12.1997 niso točna, saj je v navedeni pripravljalni vlogi izrecno tožnik zapisal, da "novo izvedeniško delo ni potrebno, če pa se bo sodišče odločilo za izvedbo tega dokaza, naj izvedeništvo opravi Restavratorski center Slovenije"). Pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi do predračuna Minerala (zadnji odstavek na četrti strani razlogov njegove sodbe) in A. S. (prvi odstavek šeste strani drugostopne sodbe). Sodišče druge stopnje je tako po presoji revizijskega sodišča ocenilo in presodilo vse odločilne okolnosti spora ter svoje stališče v zvezi z zadevnimi pritožbenimi izvajanji tudi v celoti pojasnilo. Zavzeta dokazna ocena spora, s katero se tožnik očitno ne strinja, pa ne more biti predmet revizijskega oporekanja in revizijskega ugotavljanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa v tem postopku ni bila zagrešena. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da tožnikova revizija ni utemeljena v smeri postopkovnih kršitev.

Končno revizija ni utemeljena niti v smeri uveljavljene kršitve materialnega prava. Sodišči nižjih stopenj sta glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodili, da gre med pravdnima strankama za spor iz pogodbe o delu (600. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Po določilu drugega odstavka 623. člena ZOR se plačilo za opravljeno delo po pogodbi, kadar to ni določeno, določi tako, da ustreza vrednosti dela (glede na potreben čas za določeno vrsto dela in glede na običajno povračilo za to vrsto dela). Tožniku priznano plačilo je bilo določeno v skladu z navedenimi kriteriji in z upoštevanjem zahtevnosti dela (ki je bilo ovrednoteno s faktorjem 3,4 kot je pojasnjeno že spredaj). Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel od toženke 12.550,00 DEM, njegovo opravljeno delo pa je bilo vredno 3.288,00 DEM, pri čemer je odprta še nadaljnja postavka 1.286,00 DEM (v zvezi s postavitvijo odra in kar bo predmet nadaljnjega postopka zaradi razveljavitve tega dela odločbe na drugi stopnji), je tožnik prejel od toženke brez podlage 7.976,00 DEM, kot je to zaključilo že sodišče druge stopnje. Vrnitev tega dela preplačila, ki pa je pravilno dosojeno v tolarski vrednosti (ter so zato nerazumljiva tista revizijska izvajanja, ki govorijo o plačilnem sredstvu v Sloveniji in o tem, da ni mogoče priznati zahtevek v DEM), temelji na četrtem odstavku 210. člena ZOR (ki določa, da nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla). Sodišči nižjih stopenj sta pojasnili, da je nastopila tožnikova zamuda na dan obračuna (15.12.1987) ter je zato utemeljena njuna odločitev, da mora tožnik plačati toženki od 16.12.1987 dalje tudi s sodbama nižjih sodišč priznane obresti. Ta del odločitve pa ima pravno podlago v 214. členu ZOR.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi, ki niso potrdili v reviziji ali uradoma upoštevnih kršitev, je moralo revizijsko sodišče zavrniti tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).