Jedro

Tožnik ni upravičen do zahtevanega plačila, ki naj bi predstavljalo dogovorjeno fiksno ceno za dogovorjeno delo, ker dogovora o fiksni ceni ni dokazal, zato mu gre le plačilo za opravljeno dejansko delo po načelu enake vrednosti dajatev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izrek sodbe v točki II: a) r a z v e l j a v i glede plačila zneska 1.286,00 DEM v tolarski protivrednosti in glede pravdnih stroškov, vse vključno z obrestmi, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

b) s p r e m e n i v 1. odstavku tako, da se glasi: "B. U. je dolžan župnijskemu uradu plačati znesek 7.976,00 DEM z obrestmi za devizne hranilne vloge na vpogled v DEM Nove LB d.d. od 16.12.1987 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku nad zneskom 9.262 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi pa do zneska 10.836,24 DEM se tožbeni zahtevek zavrne." V preostalem se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 2.11.1988, opr. št. I Pl 2996/88 in tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.664.760,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.12.1994 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške, zavrnilo. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, da mora B. U. plačati župnijskemu uradu znesek 10.836,24 DEM z obrestmi za devizne hranilne vloge na vpogled v DEM Nove LB d.d. od 16.12.1987 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in mu povrniti pravdne stroške v višini 278.482,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila v petnajstih dneh. Kar je zahtevala tožena stranka po nasprotni tožbi kot tožeča stranka več in drugače, je bilo zavrnjeno.

Proti sodbi se je pritožil tožnik B. U. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da se razveljavi ter zadeva da v reševanje drugemu sodniku. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da cena med pravdnima strankama za obnovo stopnišča pred cerkvijo ni bila fiksno dogovorjena. Da je bila cena fiksna je razvidno iz zahteve tožnika za plačilo z dne 15.6.1988 in izjave K. pri prvem zaslišanju, saj sta obe skladni, zato bi moralo zaključiti, da je bila v trenutku, ko je K. dal avans dolžniku, dogovorjena fiksna cena 26.550,OO DEM. Opozarja na to, da bi bilo potrebno izpoved K. presojati kritično, ker ima interes na izidu pravde. Glede na plačani avans 12.550,OO DEM je očitno, da je bila cena dogovorjena na 50 DEM natančno, kar kaže na fiksnost cene, ne pa na okvirno ceno. Na to kaže tudi fiksno dogovorjen obseg del. Sodišče prve stopnje nekritično navaja, kaj vse bi moral tožnik narediti za 1.713,76 DEM, kot mu jih je priznalo, ne da bi komentiralo predračun in ga ocenilo, saj gre za zneske 26.000 in 30.000,OO DEM. Protispisna je tudi trditev, da se je tožnik strinjal z izvedenčevo ocenitvijo.

Vzrok nepravilni cenitvi je po mnenju pritožnika hiperinflacija v času oprave del, zato bi bilo smotrno kontrolirati te cene v primerjavi z DEM, da bi se pokazala realna vrednost del. Opozarja, da je izvedenec gradbenik in ne finančnik in da je sodišče za računsko operacijo, ki jo je opravilo, imelo premalo podatkov, saj dokazni postopek ni bil voden v smeri dokazovanja količine del. Če pa že sodišče meni, da ni bila dogovorjena fiksna cena, pa bi zaradi ugotovitve materialne resnice moralo angažirati novega izvedenca, saj je tožnik že 30.12.1997 predlagal Restavratorski center Slovenije. V kolikor pa predlaganih dokazov, na katere se sklicuje, ni v spisu, pa pritožbi prilaga cenitev dodatnih del in račun zadruge. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter o zadevi ponovno odloča. Pritožba je le delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo storjenih bistvenih procesnih kršitev po 2. odstavku 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik trdi, da je oporekal cenitvi izvedenca v tistem delu, ki vrednoti opravljeno delo. To drži, zato je res zapis sodišča prve stopnje, da stranki nista imeli pripomb na izvedeniško mnenje neprecizen, ker je pritožnik že v pripravljalni vlogi po sprejemu izvedeniškega mnenja podal izjavo, da se s finančno ocenitvijo del ne more strinjati in jo odklanja, da pa je sicer izvedeniško mnenje objektivno. Ugotovitev sodišča velja za opravljeni obseg dela, kot ga je ugotovil izvedenec pri ogledu na kraju samem in sta ga potrdila tako pritožnik kot priča K. Opisana nedoslednost v protokolaciji zato ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki preje citiranega člena, saj je sodišče ne glede na to sprejelo izvedeniško mnenje v celoti in tudi glede ocenitve po pritožniku opravljenih del in na to izvedeniško mnenje oprlo svojo odločitev.

Pritožbeno sodišče pa tudi soglaša z ugotovitvijo, da med pravdnima strankama ni bila dogovorjena fiksna cena za dogovorjen obseg opravljenega dela. Pritožbeni pomisleki v tej smeri so neutemeljeni.

Če bi bila cena zares dogovorjena fiksno, potem bi, tako kot prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje, pritožnik cene ne dvigoval. Dosti prepričljivejša je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo govora o okvirni ceni. Tudi iz zahteve za plačilo pritožnika z dne 15.6.1988 in iz zaslišanja priče K. na list. št. 12, ni mogoče zanesljivo zaključiti kaj drugega. Tudi plačani avans v znesku 12.550 DEM sam po sebi fiksne cene ne potrjuje kot tudi ne fiksno dogovorjen obseg del, na katerega se sklicuje pritožnik.

Ker pa je tožeča stranka opravila določena dela za toženo stranko, ki jih je ugotovil izvedenec, pritožnik pa se je s popisom opravljenih del, kot jih je opredelil izvedenec, in z obsegom del v celoti strinjal (list. št. 89), je tožena stranka ta, po izvedencu ugotovljena dela tudi dolžna plačati, kot to določa 600. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker cena med pravdnima strankama za opravljeno storitev ni bila fiksno določena, morajo biti po splošnem načelu enake vrednosti dajatev, ki je uzakonjeno v 15. členu ZOR, vzajemne dajatve v pravičnem razmerju.

Sodišče prve stopnje se je zato pravilno oprlo na izvedeniško mnenje K., tako glede obsega del, ki jih je opravil pritožnik, kot tudi glede njihove vrednosti. V tem pogledu pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Ta sodni izvedenec je pojasnil, da je pri cenitvi uporabil cene, ki so veljale na dan 15.12.1987, ki jih je pridobil pri Gospodarski zbornici Slovenije, pri čemer je uporabil faktor 3,4, glede na to, da je šlo za zahtevnejša dela in da so takšne cene za visokokvalificirane strokovnjake tedaj veljale tudi na Restavratorskem centru Slovenije. Dejstvo, da je sodni izvedenec K. gradbeni inženir, ne pa finančnik, kar očita pritožnik, je brezpredmetno, kot tudi očitek, da je sodišče prve stopnje za računsko operacijo imelo premalo podatkov, ker dokazni postopek ni bil voden v smeri dokazovanja količine del. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tega ni bilo treba, saj tožnik količini oziroma obsegu dela, kot ga je ugotovil sodni izvedenec, ni ugovarjal. Pritožnik je res že v postopku predlagal, da Restavratorski center opravi ponovno ocenitev del v količinah in v obsegu, kot so bila ugotovljena z izvedeniškim mnenjem, vendar je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo, pa tudi pritožnik je na zadnji glavni obravnavi dne 4.2.1998 izjavil, da ne predlaga drugega izvedenca ali kakih drugih dokazov. Dokaza z drugim izvedencem pa tudi v pritožbi izrecno ne predlaga. Kot neutemeljen pa se izkaže tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni ocenilo predračuna, saj mu to ni bilo treba glede na to, da je tožnik opravil točno ugotovljena dela, za katera je ugotovljena njihova vrednost. V predračunu pa je cena le pavšalna in ne specificirana in posamezna opravila tako splošno navedena, da dopuščajo različne možnosti izvedbe, ki bi bile tudi različno vrednotene.

Kljub temu, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedeniško mnenje, pa ga je napačno interpretiralo, ko je pritožniku za opravljeno delo priznalo stroške za material, prevoze in za opravljeno delo skupaj v znesku 864.011 DIN, za stroške mehaničnega čiščenja stopnic 165.690 DIN ter za popravilo kamnitih stranskih oblog 110.460 DIN ter material 190.000 DIN, oziroma skupaj 1.330.161 DIN. Neprerekano je, da je pritožnik opravil dela, kot so razvidna iz popisa izvršenih del izvedeniškega mnenja na strani 3 in 4 mnenja, s tem da je bilo čiščenje stopnic opravljeno mehanično z brezžično krtačo ter vodo in eventuelnimi kemičnimi sredstvi. Vsa v popisu izvršena dela so bila opravljena s štirimi delavci v desetih dneh, ki so opravili skupaj 400 delovnih ur. Izvedenec je tako ocenil, da znaša dejanska realna vrednost opravljenega dela na obnovi in preložitvi vhodnih stopnic na samostanu, upoštevajoč stroške nabave materiala 1.156.993 DIN, stroške prevozov 290.560 DIN in stroške delovne sile 1.104.600 SIT ali skupaj 2.552.153 DIN. Prav to delo pa je opravilo tožnikovo podjetje in ga je bila zato tožena stranka dolžna plačati, ne pa le zneska 1.330.161 DIN, ki predstavlja po preračunu v DEM po takratnem kurzu 776,16 1.713,77 DEM. Ocenitev v tem znesku je izvedenec izdelal na podlagi zahteve sodišča po sklepu, kjer je sodišče zahtevalo, da ugotovi ali so bila v sklepu navedena posamezna dela opravljena in koliko so vrednotena, vendar pa v tem niso vsebovana vsa tista dela, ki jih je tožnikovo podjetje dejansko opravilo in so razvidna iz popisa izvršenih del v izvedeniškem mnenju. V tem pogledu je zato sodišče prve stopnje napačno presodilo listino, na katero je oprlo svojo odločitev, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 373. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje po nasprotni tožbi spremenilo tako, da tožnik zaradi prejetega avansa v znesku 12.550,OO DEM, ni dolžan plačati tožeči stranki zneska 10.836,24 DEM z obrestmi, ampak upoštevaje tudi zaenkrat razveljavljeni del v znesku 1.286,OO DEM, kar bo v nadaljevanju obrazloženo, le znesek 7.996,OO DEM glede na to, da predstavlja znesek 2.252.153 DIN po takratnem tečaju za DEM 3.288,OO DEM, vključno s pripadajočimi obrestmi. Ker je tožeča stranka upravičena do plačila za svoje delo po popisu izvršenih del do 3.288 DEM glede na dani predujem v DEM, je zato potrebno v presežku tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi nad zneskom 9.262,OO DEM pa do zneska 10.836,24 DEM z obrestmi (to je za razliko 1.574,23 DEM, kolikor je sodišče prve stopnje premalo prisodilo tožniku za opravljeno delo), zavrniti.

Pritožba tožeče stranke pa je deloma uspešna tudi glede zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na dodatne stroške, ki jih je imel tožnik s postavitvijo nadstreška oziroma odra, ki jih je uveljavljal v znesku 998.400,00 DIN. Ta znesek je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožeča stranka tega računa, na katerega se je sklicevala, ni predložila in je štelo, da pač ni dokazala, da bi posebej za ta dela, to je popravilo stopnic, naročila nov nadstrešek.

V pritožbenem postopku namreč pritožnik prilaga pritožbi račun Tesarske zadruge Ljubljana z dne 16.2.1988, iz katerega izhaja, da je nad stopniščem cerkve montirala in demontirala cevni oder s pokrivanjem, za kar je izdala račun v znesku 998.400,00 DIN. Ta račun je nov dokaz, ki ga tožeča stranka lahko na podlagi 352. člena uveljavlja v tem postopku. Ker je tudi priča K. potrdil, da je dejansko bil postavljen oder, čeprav trdi, da to ne bi bilo potrebno, če bi tožeča stranka z delom ne zamujala, pa je vendar treba ta dokaz oceniti, kar pa lahko stori le sodišče prve stopnje. Ker znesek 998.400 DIN predstavlja 1.286 DEM po tedanjem kurzu, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje po nasprotni tožbi glede tega zneska razveljavilo, vključno z obrestmi in vrača zadevo v tem obsegu, vključno tudi z odločitvijo o pravdnih stroških, katerih razveljavitev je posledica delne razveljavitve sodbe, sodišču prve stopnje, da o tem znova odloči. Pri tem pripominja, da ne vidi nobenega razloga za to, da bi o zadevi moral odločati drug sodnik, zakaj naj bi bilo to potrebno pa pritožnik tudi ni obrazložil. Pritožnik je pritožbi priložil tudi predračun zidarstva za ovrednotenje del, ki naj bi jih opravil pritožnik, vendar pa pritožbeno sodišče tega ne more upoštevati, glede na to, da je obseg del, ki jih je izvršil pritožnik, ugotovljen v okviru popisa izvršenih del v izvedeniškem mnenju in tam teh del, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni bilo zaobseženih, po toženi stranki pa tudi niso bila izrecno priznana.

Pritožbeno sodišče je glede na vse zgoraj navedeno, pritožbo zoper izrek pod točko I sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je glede na to, da je tožena stranka tožeči stranki dala predujem za opravljena dela v znesku 12.550,OO DEM, dejansko pa je bilo opravljenega dela za vrednost 3.288,OO DEM, tudi ob upoštevanju, da bi tožnik uspel dokazati utemeljenost izdatkov za postavitev nadstreška po računu tesarske zadruge v znesku 1.286,OO DEM, očitno, da mu tožeča stranka ničesar ne dolguje in da mu ni ničesar dolgovala, zaradi česar mu tudi ne bi šle nobene obresti, niti ne pravica do kapitalizacije procesnih obresti za čas od vložitve tožbe dalje. Pritožnik bo moral tako vrniti zaenkrat 7.976,00 DEM v tolarski protivrednosti, vključno z obrestmi, ki so razvidne iz izreka sodbe, odločitev o tolarski protivrednosti zneska 1.286,OO DEM je odprta in bo sodišče prve stopnje o tem znova odločalo, vključno s pravdnimi stroški, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa je nad temi zneski tudi zavrnjen. V nerazveljavljenem in nespremenjenem delu je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili zaznamovani.