Jedro

Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da so bila sporna denarna sredstva (ki so bila v trenutku zapustničine smrti vezana na njeno ime in po izteku vezave prenesena na revidentov račun) v lasti zapustnikov, je posledično pravilen njun zaključek, da spadajo v zapuščino po obeh zapustnikih in da je revident dolžan ta znesek vrniti v zapuščino skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tretji toženec je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.461,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo, da v obseg zapuščine po pok. A. A. (v nadaljevanju zapustnik) in pok. B. A. (v nadaljevanju zapustnica) spada tudi denarni znesek 43.070,96 EUR, ki je bil v času zapustničine smrti dne 19. 12. 2005 vezan na njeno ime pri Banki Domžale, d. d., in odločilo, da ga je tretji toženec dolžan vrniti v zapuščino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2013 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek (glede zneska 119,10 EUR s pripadki) zavrnilo. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji tožničina terjatev do zapuščine po zapustnici v višini 38.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2009 dalje in na plačilo te terjatve ter stroške postopka. V III. točki izreka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti prvemu in tretjemu tožencu odmerjene stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tretjega toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Odločilo je, da tožnica in tretji toženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

**Povzetek revizijskih navedb**

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tretji toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek oziroma podredno, da v celoti razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Uveljavlja bistveno kršitev določb po 8. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1) in po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je pritožbeno sodišče nerazumljivo in nasprotujoče si navedlo, da okoliščina, da so se denarna sredstva v znesku 22.024,70 EUR nahajala na revidentovem računu, niti ni bila nesporna. Po drugi strani pa je kot sporno presodilo vprašanje, čigava so bila denarna sredstva, ki so bila v trenutku zapustnice vezana na njeno ime. Tudi ni jasno in konkretizirano, kaj pomeni zapis "niti ni bila nesporna". Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni nedvoumno in prepričljivo ocenilo potrdila NLB, d. d., iz katerega je sicer jasno razvidno, da je bil revident imetnik hranilne vloge, na kateri so bila na dan 19. 4. 2002 denarna sredstva v znesku 22.024,70 EUR. Do 19. 4. 2002 tudi ni bilo nikakršnih posegov, nakazil ali drugega ravnanja s strani obeh zapustnikov na ta račun. Pozitivnega dejstva, da je tisti, ki ima pri bančni ustanovi odprt račun, tudi njegov lastnik in lastnik sredstev na njem, pa ni mogoče dokazovati, zato sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se le sklicuje na sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da naj bi šlo za sredstva obeh zapustnikov, ki so se na račun natekala v letih 1993/1994. Pritožbeno sodišče ne pojasni, zakaj naj bi sredstva, ki so bila 19. 4. 2002 na revidentovem računu, pripadala nekomu drugemu in ne njemu kot imetniku računa. Revident je navajal, da sta zapustnika (njegova rejnika) osnovna sredstva (22.024,70 EUR) večkrat vezala, ta pa so se obogatena po izteku posameznih vezav v letih 2002 - 2005 po navodilih obeh zapustnikov vedno vračala na njegov račun, kar dokazuje, da so bila osnovna sredstva njegova last. Sodišči se nista opredelili do njegovega vprašanja, zakaj sta zapustnika sredstva po poteku vezave denar vedno nakazala na njegov račun, če naj bi bila sredstva njuna. Pritožbeno sodišče neresnično navaja, da so za takšno ravnanje zapustnikov lahko obstajali različni razlogi, ki pa niso bili zatrjevani. Tudi ni upoštevalo, da bi morala zapustnika ob svojem mesečnem dohodku (1.370,00 EUR) v 22 mesečnem obdobju od svojih dohodkov vezati kar 796,64 EUR in bi jima tako za življenje in pokrivanje vseh tekočih stroškov ostalo le 573,36 EUR na mesec. Revident je zapustnikoma izročal v času od 19. 4. 2002 do 9. 2. 2004 sredstva v skupnem znesku 17.526, EUR, ki sta jih zapustnika zanj vezala. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnica predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne, revidentu pa naloži plačilo njenih stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da revizijski razlogi niso konkretizirani, revident pa v pretežni meri uveljavlja kršitev zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopusten revizijski razlog. Razlogi izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča niso sami s seboj v nasprotju, saj revident med seboje primerja dve navedbi pritožbenega sodišča, ki se nanašata na različni dejstvi, ki se medsebojno ne izključujeta. Dejstvo, da so bila sredstva na revidentovemu računu, še ne pomeni, da so bila ta sredstva tudi njegova, saj sta posest in lastništvo dva različna pravna instituta. Sodišče ne bi smelo izvesti dokaza s potrdilom NLB, d.d., ker sta ga toženca prepozno predložila. Pridobila bi ga lahko namreč že takoj po vložitvi tožbe. Ne glede na to pa sta sodišči pravilno ugotovili, da iz potrdila ne izhaja, komu so denarna sredstva v resnici pripadala, temveč zgolj to, da so bila dne 19. 4. 2002 na revidentovem računu. Sodišči sta se obrazloženo opredelili, da ta denarna sredstva niso predstavljala njegovih prihrankov, ampak prihranke zapustnikov. Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi trdila, da je revident na zapuščinskih obravnavah vedno zatrjeval, da tega računa ne pozna, da mu znesek ni poznan in da ni njegov, revident pa tega ni prerekal. Sodišče je zato opravilo dodatne poizvedbe pri banki in rezultate teh poizvedb je tožnica predlagala kot dokaz v tem postopku. Revizijska navedba, da sta zapustnika sodelovala pri vezavah revidentovih posamičnih sredstev po 19. 4. 2002, je nedopustna novota. Sodišče je pojasnilo, da razlog za ravnanje zapustnikov (ki sta dala navodila banki, da se denar po koncu vezave nakaže na revidentov račun) ni bil v tem, ker bi naj bila sredstva revidentova. Kaj je bil resnični razlog njunega ravnanja, ni bistveno. Sodišče je ugotovilo, da revident zatrjevanih sredstev ni mogel zaslužiti in privarčevati. Odločilno je, da je bil sporni znesek sredstev v času smrti vezan na zapustničino ime, revident pa ni znal pojasniti izvora denarnih sredstev, katerih lastništvo zatrjuje.

**Sporno vprašanje**

5. Pravdne stranke so dediči po obeh zapustnikih, tožnica in prva dva toženca so njuni otroci, tretji toženec (sedaj revident, sicer rejenec obeh zapustnikov) pa je oporočni dedič po zapustnici. V obravnavani zadevi je bistveno vprašanje utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka glede zneska 43.070,96 EUR s pripadki, za katerega je tožnica od sodedičev s tožbo uveljavljala, da spada v obseg zapuščine po obeh zapustnikih. Med pravdnima strankama je bilo sporno, komu so pripadala denarna sredstva, ki so bila v trenutku zapustničine smrti vezana na njeno ime. Tožnica je navajala, da so bili to prihranki zapustnikov, revident pa, da so bili to njegovi prihranki iz zaslužka, ki ga je pridobil s priložnostnim delom, zapustnika pa sta z njimi upravljala.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano), da so se denarna sredstva v znesku 42.271,74 EUR pred zadnjo vezavo nahajala na revidentovem računu, iz katerega so bila dne 7. 6. 2005 prenesena na drug račun zaradi vezave, dne 30. 12. 2005 pa so se, dodatno obrestovana zaradi vezave, prenesla nazaj na njegov račun (prenesel se je znesek 43.070,86 EUR). Sredstva sta privarčevala in jih na revidentov račun nakazovala zapustnika, ki sta prejemala redne dohodke in nista bila zadolžena. Revident od leta 1993/1994 ni imel redne zaposlitve, opravljal je glavnino del na kmetiji in je skrbel za oba zapusnitka (njegova rejnika), s priložnostnimi deli je zaslužil toliko, da je bolj ali manj pokril stroške lastnega preživljanja in ni mogel prihraniti najmanj 300,00 EUR mesečno. Sodišči nista verjeli revidentu (takrat je bil star okoli 35 let), da je denar dejal v hrambo pokojnima rejnikoma (zapustnica je imela takrat preko 75 let, zapustnik pa preko 85 let), da sta ga vezala na banki.

**Presoja utemeljenosti revizije**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da so bila sporna denarna sredstva v znesku 43.070,96 EUR (ki so bila v trenutku zapustničine smrti vezana na njeno ime in po izteku vezave prenesena na revidentov račun) v lasti zapustnikov, je posledično pravilen njun zaključek, da spadajo v zapuščino po obeh zapustnikih in da je revident dolžan ta znesek vrniti v zapuščino skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je namreč prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika).

9. Upoštevaje naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva je obseg revizijske presoje omejen. Revident z navideznim konstruiranjem postopkovnih kršitev v pretežnem delu izpodbija dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovno sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodb sodišč prve in druge stopnje, tako pa tudi ne, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v celoti, saj so za revizijsko sodišče dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča obvezna podlaga za odločanje.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje dokazno oceno oblikovali vsebinsko prepričljivo ter v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Dokazna ocena je podana skrbno in je analitično sintetična. Revizijski očitek o bistvenih kršitvah postopka po 8. členu ZPP ter 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je, kot je revidentu že pojasnilo pritožbeno sodišče, upoštevalo, da so se denarna sredstva pred posameznimi vezavami nahajala na revidentovem računu, vendar pa je kljub temu zaključilo, da ta denarna sredstva niso predstavljala njegovih prihrankov, ampak je šlo za prihranke zapustnikov. Zato ne držijo revizijske navedbe, da izpodbijana sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so razlogi pritožbenega sodišča nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju. Dejstvo, da so bila sredstva na revidentovemu računu, namreč še ne pomeni, da so bila ta sredstva tudi njegova. Pritožbeno sodišče je potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da revident ni dokazal, da predstavljajo denarna sredstva, ki so se nahajala na njegovem računu in na katerega sta znatne zneske nakazovala zapustnika, njegove prihranke od visokega zaslužka iz priložnostnih del. Obrazložilo je, zakaj je potrdilo zaključek sodišča prve stopnje, da sta denarna sredstva privarčevala zapustnika in ne revident (revidentov nestalni dohodek in njegovo delo na kmetiji zapustnikov, redni dohodki zapustnikov; natančneje glej točki 10 - 11 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

11. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo o razlogih ravnanja zapustnikov, ki sta sredstva po poteku vezave vedno nakazala na revidentov (namesto na njun) račun. Pritožbeno sodišče je pojasnilo (točka 12. obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), da ta okoliščina sama po sebi ne utemeljuje sklepa, da so ta denarna sredstva predstavljala revidentove prihranke, saj so za takšno ravnanje zapustnikov s svojimi prihranki lahko obstajali različni razlogi (ki pa niso bili zatrjevani). Kot nelogične in neživljenske je presodilo navedbe revidenta (v letu 2000 starega okrog 35 let), ki naj bi svoje premoženje zaupal v upravljanje ostarelima rejnikoma, da ne bi zapravil preveč, še posebej glede na dejstvo, da je bil vsaj del tega obdobja istočasno sam pooblaščen za dvigovanje sredstev z zapustničinega računa.

**Odločitev o reviziji**

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo tretjega toženca zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

13. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tretji toženec do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožnici (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.461,56 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 1.178,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 22 % DDV v znesku 263,56 EUR (tar. št. 6007 Tarife). Tretji toženec je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.