Jedro

Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je predmet pritožbenega izpodbijanja, je odvisna od vprašanja, komu so pripadala denarna sredstva, ki so bila v trenutku smrti zapustnice vezana na njeno ime. Čigava so bila ta denarna sredstva, je bilo v obravnavani zadevi sporno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka in tretje tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obseg zapuščine po pok. A. A. (v nadaljevanju zapustnik) in po pok. B. B. (v nadaljevanju zapustnica) spada denarni znesek 43.070,96 EUR, ki ga je tretje tožena stranka (v nadaljevanju tretji toženec) dolžna vrniti v zapučino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2013 dalje (I.1. točka izreka). V presežku, kar je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala več ali drugače, in sicer glede zneska 119,11 EUR s pripadki, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I.2. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji terjatev tožnice do zapuščine po zapustnici v višini 38.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2009 dalje in na plačilo te terjatve (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna prvemu in tretjemu tožencu povrniti stroške postopka v višini 2.007,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I.1. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tretji toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločilno dejstvo, čigava so bila začetna denarna sredstva, ki so bila kasneje predmet večkratnih vezav, oziroma na čigavem računu se je ta denar nahajal. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo potrdila N. d.d. z dne 2. 3. 2016, iz katerega izhaja, da je bil tretji toženec imetnik hranilne vloge, na kateri je bilo začetno stanje na dan 19. 4. 2002 4.778.312,00 SIT, istega dne pa je bilo v dobro vknjiženih še dodatnih 500.000,00 SIT, torej skupaj 5.278.000,00 SIT (22.024,70 EUR), zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dne 19. 4. 2002 je zapustnik vezal enak znesek, kot je bil 19. 4. 2002 dvignjen z računa tretjega toženca (5.278.000,00 SIT), in odredil vračilo denarja po izteku vezave na račun tretjega toženca. Ker so se pred dvigi in vezavami denarna sredstva v znesku 5.278.000,00 SIT (22.024,70 EUR) nahajala na računu tretjega toženca, je utemeljen zaključek, da so bila njegova last. Da so bila denarna sredstva, ki so bila predmet vezav, last tretjega toženca in jih je zaslužil z delom, izhaja tudi iz okoliščine, da sta ob vezavah denarnih zneskov zapustnika (sicer rejnika tretjega toženca) vedno zahtevala, da se denarna sredstva po izteku vezave vrnejo na račun tretjega toženca. Drugega razloga za takšno ravnanje zapustnikov ni. Sodiče prve stopnje se do opisanega ravnanja zapustnikov ni opredelilo in zanj ni podalo obrazložitve. Neprepričljiva je obrazložitev, v kateri se sodišče prve stopnje pretežno ukvarja z vprašanjem, kakšna dela je tretji toženec opravljal v času od izgube službe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi moral tretji toženec med letoma 1994 in 2005 prihraniti vsaj 300,00 EUR mesečno, če bi hotel privarčevati znesek 42.000,00 EUR. O možnosti takšnega prihranka bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo, če bi na primer ugotovilo zaslužke polagalcev keramike. Podatki o zaslužkih so notorni in dostopni na internetu. Da bi tretji toženec prihranil 300,00 EUR, bi ob upoštevanju cene 33,00 EUR/m2, ki izhaja iz informativnega cenika keramičnih oblog pri Obrtno podjetniški zbornici Slovenije, moral mesečno položiti 9,09 m2 ploščic, kar predstavlja prostor dimenzij 3 krat 3 m. Ob upoštevanju cene 12,50 EUR, po kateri polagajo ploščice takšni, kot je tretji toženec, pa bi moral položiti 24 m2 ploščic, kar predstavlja zelo povprečen prostor v hiši. Sodišče prve stopnje nekritično presoja zmožnost zapustnikov za ustvarjanje prihrankov, saj ne upošteva konkretnih zneskov dohodkov zapustnikov (pokojnini, invalidnina, dodatek za pomoč in postrežbo), ki jih je ponudil tretji toženec že v prejšnji pritožbi. Iz njih izhaja, da zapustnika kljub nezadolženosti in skrbnosti ne bi mogla prihraniti spornih denarnih sredstev, saj sta morala poravnati tudi svoje življenjske stroške, in v času, ko je živela doma tožnica, še življenjske stroške tožnice. Seštevek vseh sredstev, ki jih je tretji toženec izročal zapustnikoma, onadva pa sta jih vezala na banki, v obdobju med 19. 4. 2002 in 9. 2. 2004 (nekaj manj kot 22 mesecev) znaša 16.691,70 EUR. Od mesečnih dohodkov (skupno 1.370,00 EUR) bi morala zapustnika izločiti kar 758,71 EUR in bi jima za pokrivanje življenjskih stroškov ostalo 611,29 EUR. Ni razumno, da bi zapustnika vezala več kot polovico mesečnih dohodkov in nato odredila, da se sproščena sredstva nakažejo na račun drugega. Zaključek, da gre za prihranke zapustnikov, je še bolj nerazumen ob upoštevanju zneskov in časovnega zaporedja vezav (januarja 2004 je bil na primer vezan znesek 6.259,38 EUR in nato februarja 2004 še znesek 2.086,46 EUR). Razlaga tretjega toženca, po kateri je zapustnici izročal denar, da ne bi zapravil preveč, ni nelogična. Za dvige z računa zapustnice je bil namreč pooblaščen kakšni dobri dve leti pred njeno smrtjo. Poleg tega je šlo za različna sredstva in različne račune, tretji toženec pa je izpovedal, da je bil pooblaščen na lastnem računu zapustnice. Splošno družinsko pravilo je, da predniki vsaj v času bolezni za dvig svojega denarja pooblastijo svoje bližnje, to pa je storila tudi zapustnica. Glede na to, da je bil začetni denar v znesku 5.278.000,00 SIT na dan 19. 4. 2002, ko so se pričele vezave, nedvomno last tretjega toženca, kar dokazuje potrdilo N., d.d. z dne 2. 3. 2016, da sta zapustnika ob vezavah vedno odredila, da se denar vrne na račun tretjega toženca, da je edino tretji toženec s svojim poslovanjem lahko zagotovil dodatna sredstva, ki sta jih zapustnika v njegovem imenu in za njegov račun polagala na banko in vezala, da od svojih prihodkov zapustnika nista mogla prihraniti 16.691,70 EUR v 22 mesecih, je dokazano, da vtoževani znesek ne sodi v zapuščino po zapustnikih.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati potrdila N., d.d. z dne 2. 3. 2016, ker je bilo predloženo prepozno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je predmet pritožbenega izpodbijanja, je odvisna od vprašanja, komu so pripadala denarna sredstva, ki so bila v trenutku smrti zapustnice vezana na njeno ime. Čigava so bila ta denarna sredstva, je bilo v obravnavani zadevi sporno. Tožnica je navajala, da je šlo za prihranke zapustnikov, tretji toženec pa je navajal, da je šlo za njegove prihranke iz zaslužka, ki ga je pridobil s priložnostnim delom, zapustnika pa sta z njimi upravljala.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so se denarna sredstva v znesku 42.271,74 EUR pred zadnjo vezavo nahajala na računu tretjega toženca, iz katerega so bila dne 7. 6. 2005 prenesena na drug račun zaradi vezave, dne 30. 12. 2005 pa so se, dodatno obrestovana zaradi vezave, prenesla nazaj na njegov račun (prenesel se je znesek 43.070,96 EUR).

7. Za odgovor na vprašanje, ki je v obravnavani zadevi odločilnega pomena, ne zadostuje le ugotovitev, na čigavem računu so se nahajala denarna sredstva, ki so bila nato vezana, saj je bilo jedro spora ravno v tem, komu so denarna sredstva, ki so se nahajala na računu tretjega toženca in so bila nato vezana, v resnici pripadala.

8. Da so se denarna sredstva pred posameznimi vezavami (tako pred zadnjo vezavo dne 7. 6. 2005, kot tudi pred vezavo dne 19. 4. 2002, ki jo pritožnik opredeljuje kot prvo) nahajala na računu tretjega toženca,(1) je sodišče prve stopnje upoštevalo,(2) vendar je glede na spor o njihovem izvoru v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, za čigave prihranke je šlo. Pritožnik zato ne more uspeti z očitkom, da sodišče prve stopnje ni ocenilo potrdila N., d.d. z dne 2. 3. 2016, iz katerega izhaja, da so se denarna sredstva v znesku 22.024,70 EUR dne 19. 4. 2002 nahajala na računu tretjega toženca. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo to okoliščino (ki niti ni bila sporna), ni podana ne izrecno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne smiselno uveljavljani absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 8. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

9. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da denarna sredstva, ki so se nahajala na računu tretjega toženca, niso predstavljala njegovih prihrankov, temveč je šlo za prihranke zapustnikov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP in je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

10. Pri ugotavljanju, čigava so bila denarna sredstva, ki so se nahajala na računu tretjega toženca, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da sta denar na račun tretjega toženca nakazovala zapustnika.(3) Pritožbeno sodišče se strinja, da tretji toženec ni dokazal, da predstavljajo denarna sredstva, ki so se nahajala na njegovem računu, njegove prihranke od visokega zaslužka iz priložnostnih del. Za ugotovitev zatrjevanih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo le predlagane dokaze (7. in 212. člen ZPP). Po prepričljivih ugotovitvah je v relevantnem obdobju tretji toženec zgolj priložnostno delal na črno (pomoč zidarjem, keramika, tlakovci, "malanje"), sicer pa je delal na kmetiji zapustnikov. Od nestalnega dohodka, ki ga je ustvaril s priložnostnimi deli, je tudi živel. Glede na pojasnjeno je življenjsko sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da v obdobju brezposelnosti tretji toženec ni mogel ustvariti zatrjevanih visokih prihrankov. Pri tem je zaradi boljše predstave obrazložilo, da znesek 42.000,00 EUR v enajstletnem obdobju (med leti 1994 in 2005) pomeni vsaj 300,00 EUR prihrankov mesečno. Izpovedbi prič C. C. in Č. Č., ki ju je sodišče prve stopnje podrobno analiziralo, ne potrjujeta navedb tretjega toženca o visokih zaslužkih iz opravljanja priložnostnih del. Navedeni priči nista poznali konkretnih zaslužkov tretjega toženca, priča Č. Č. je izpovedal, da je bilo plačilo tretjega toženca „za preživetje“. Prav tako jih ne potrjuje precej pavšalna izpoved tretjega toženca, v kateri ni znal povedati višine zaslužkov, prav tako ni natančneje časovno opredelil del, ki jih je opravljal. Navedbe o zaslužkih polagalcev keramike so pritožbene novote, ki jih pritožnik ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP). Če bi sodišče prve stopnje ugotavljalo zaslužke polagalcev keramike s pomočjo podatkov, ki so dostopni na internetu (kar predlaga pritožnik), bi kršilo razpravno načelo. Konkretni zaslužki polagalcev keramike ne predstavljajo splošno znanega dejstva, ki ga ni treba dokazovati, sicer pa je tudi splošno znana dejstva treba uvesti v trditveno podlago.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da sta zapustnika, ki sta prejemala redne dohodke (in nista bila zadolžena) skupaj bistveno lažje privarčevala denarna sredstva, ki so predmet tožbenega zahtevka, kot sam tretji toženec, ki je delal le priložnostno in je posledično prejemal nestalen dohodek, ki ga po višini niti ni opredelil. Pritožnik neutemeljeno navaja, da je takšen zaključek preveč pavšalen in da bi moralo sodišče prve stopnje pri tem izhajati iz konkretne višine dohodkov, ki sta jih mesečno prejela zapustnika. Sicer pa tudi konkretni znesek skupnih mesečnih dohodkov zapustnikov, ki ga navaja pritožnik (1.370,00 EUR), pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvomov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Enako velja glede izračunov, ki jih ob upoštevanju zgoraj navedenega zneska skupnih mesečnih dohodkov zapustnikov ponuja pritožnik. Temeljijo namreč na predpostavki, da so denarna sredstva, ki sta jih zapustnika nakazovala na račun tretjega toženca med 19. 4. 2002 in 17. 8. 2004, kot prihranek tudi nastala v tem obdobju oziroma med enim in drugim zaporednim nakazilom, kar pa ni bilo ugotovljeno (niti pravočasno zatrjevano). Ker sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje denar na račun tretjega toženca nakazovala zapustnika, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da bi tretji toženec moral dokazati, da predstavlja denar na njegovem računu njegove prihranke.

12. Tudi v pritožbi izpostavljena okoliščina, da sta zapustnika vedno odredila, da se denarna sredstva po izteku vezave vrnejo na račun tretjega toženca, sama po sebi ne utemeljuje sklepa, da so ta denarna sredstva predstavljala prihranke tretjega toženca. Za takšno ravnanje zapustnikov (s svojimi prihranki) so lahko obstajali različni razlogi, ki pa niso bili zatrjevani. Tretji toženec še v pritožbi vztraja izključno pri tem, da je že v osnovi šlo za njegove prihranke od zaslužka s priložnostnimi deli. Zgoraj navedena okoliščina tako predstavlja le posamično indično dejstvo, ki spada v polje proste dokazne ocene, pritožbenemu sodišču pa ne vzbuja dvomov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje.

13. Končno pritožbeno sodišče sprejema tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo pojasnilo tretjega toženca, da je vtoževani znesek oziroma denar dajal v hrambo zapustnikoma, da sta ga vezala na banki, oziroma da je denar izročal zapustnici, da ne bi zapravil preveč. Nelogično in neživljenjsko je, da bi tretji toženec, ki je imel leta 2000 okoli 35 let, zaupal svoje premoženje v upravljanje ostarelima rejnikoma. Da zgoraj navedenemu pojasnilu tretjega toženca ni slediti, kaže tudi okoliščina, da je bil (če se upošteva pritožbene navedbe) vsaj del tega obdobja istočasno sam pooblaščen za dvigovanje sredstev z računa zapustnice.

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tretji toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Dne 7. 6. 2005 znesek 42.271,74 EUR, dne 19. 4. 2002 pa znesek 22.024,70 EUR.

Op. št. (2): Primerjaj 25. in 26. točko obrazložitve sodbe sodšča prve stopnje.

Op. št. (3): Primerjaj 28. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.