Jedro

Pri toženi stranki niti niso pričakovali, da bo tožnik prišel na delo, saj so ga v evidencah vodili, kot da je v bolniškem staležu. Zato tožnikova odsotnost ni povzročila takih motenj delovnega procesa, ki bi lahko predstavljale okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče. Obseg revizijskega preizkusa izpodbijane sodbe je omejen zgolj na v reviziji določno opredeljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskih navedb o napačni dokazni oceni in o tem, da bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati tudi številna druga dejstva, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 30. 3. 2006, in zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev tožnika na delo. Ugotovilo je, da je bil zaradi tožnikove neupravičene odsotnosti z dela od 10. 3. 2006 do 15. 3. 2006 podan zakonski razlog za izredno odpoved iz druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, da je tožena stranka tožniku dne 29. 3. 2006 omogočila zagovor in da je bila odpoved pravočasna ter da glede na okoliščine primera delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovemu tožbenemu zahtevku (razen glede plačila odškodnine za neizrabljeni letni dopust) ugodilo. Glede na okoliščine tožnikove odsotnosti je dvomilo, da je podan zatrjevan zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po presoji sodišča pa tožnikova odsotnost ni mogla predstavljati okoliščine, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in v njej navaja, da jo vlaga „iz vseh pritožbenih razlogov“ v skladu s 370. členom ZPP. Navaja, da se sodišče „ni pravilno opredelilo glede dejanskega stanja v primerjavi z določbami člena 110. in 111. ZDR“. Sklicuje se na številna dejstva, na podlagi katerih utemeljuje tako obstoj zakonskega razloga za izredno odpoved iz druge alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, kot obstoj nadaljnjega pogoja za zakonitost odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da zaradi tožnikovega ravnanja nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Sodišču druge stopnje v zvezi s tem očita napačno dokazno oceno in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz vložene revizije je očitno, da revident, kljub vložitvi revizije po kvalificirani pooblaščenki, ne loči med pritožbenimi in revizijskimi razlogi. Na podlagi 370. člena ZPP se lahko revizija vloži le zaradi nekaterih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi bistvenih kršitev iz prvega odstavka tega člena, če so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče navedb v reviziji o napačni oceni izvedenih dokazov in o tem, da bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati tudi številna druga dejstva ni moglo upoštevati. Revizija ne zatrjuje nobenih konkretnih kršitev določb pravdnega postopka, tako da tudi s tega vidika sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati, saj je obseg revizijskega preizkusa izpodbijane sodbe omejen zgolj na v reviziji določno uveljavljane revizijske razloge. Le na pravilno uporabo materialnega prava pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo sprejelo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: Tožnik se je po daljši bolniški odsotnosti dne 9. 3. 2006 vrnil na delo, s tem, da je bila iz zdravstvenih razlogov njegova delovna obveznost skrajšana na 4 ure dnevno. Še pred koncem delovnega časa tega dne je tudi po nasvetu direktorja tožene stranke ponovno odšel k osebnemu zdravniku.

Kljub predlogu osebnega zdravnika tožniku imenovani zdravnik dne 11. 3. 2006 ni priznal bolniškega staleža oziroma zadržanosti z dela za polni delovni čas, tako da je tožnik od 10. 3. 2006 do 15. 3. 2006 neupravičeno izostal z dela.

Ker je bil pred tem tožnik v bolniškem staležu že od 3. 1. 2006 dalje in bi po 9. 3. 2006 moral delati le po 4 ure dnevno, pri toženi stranki niti niso pričakovali, da bo prišel na delo, saj so ga v evidencah vodili, kot da je v bolniškem staležu. Zato tožnikova odsotnost ni povzročila takih motenj delovnega procesa, ki bi lahko predstavljale okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče. V bistvu je šlo zgolj za neobvestitev delodajalca (da tožnik ni v bolniškem staležu).

8. Na podlagi gornjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj v zvezi z njimi revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti v smislu prvega dostavka 339. člena ZPP, v zvezi s 358. členom ZPP in niti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da niso bili podani pogoji iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da bi bilo tožnikovo delovno razmerje nemogoče nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka. Zato je sodišče utemeljeno ugotovilo nezakonitost sporne izredne odpovedi in ugodilo tožnikovemu zahtevku za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev na delo.

9. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.