Jedro

Neupravičen izostanek z dela je lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le če delodajalec dokaže, da upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker v konkretnem primeru tožena stranka tega ni dokazala (ampak je bilo ugotovljeno, da tožnika niti ni pričakovala na delu, ker je menila, da je upravičeno odsoten zaradi bolezni, in je drugače organizirala delovni proces), izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: „1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2006 tožene stranke dana tožniku je neveljavna.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 3. 4. 2006 dalje priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006, izplačati nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za znesek preteklega meseca in izplačati regres za letni dopust za leto 2006, vsev roku 15 dni.

3. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v višini regresa za letni dopust za leto 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2006 dalje do plačila s e z a v r n e. 4. Tožena stranka je dolžna plačati tožnikove stroške postopka v znesku 108.900,00 SIT (sedaj 454,43 EUR) na račun sodišča št. ..., sklic na št. ... v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna plačati stroške tožnikove pritožbe v znesku 206,55 EUR na račun sodišča št. ..., sklic na št. ... v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča v zvezi z odškodnino za neizkoriščeni letni dopust se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2006 neveljavna ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 3. 4. 2006 dalje priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006, izplačati nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, mu izplačati regres za letni dopust za leto 2006 in odškodnino za neizkoriščeni letni dopust v višini regresa za letni dopust za leto 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2006 dalje do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnik, pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in odloči o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je izredna odpoved neveljavna, saj pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 2004 ni bila več v veljavi, pogodba z dne 10. 3. 2006 pa nikoli ni bila sklenjena. Obstoji le pogodba o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006, ki v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedena, zato meni, da gre za neobstoječo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz veljavne pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je neopravičeni izostanek z dela razlog za redno in ne izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedeno, kaj je na podlagi te pogodbe o zaposlitvi tožnik zagrešil. Navaja, da ni ravnal malomarno, saj je bil dne 9. 3. 2006 bolan in so vsi (delodajalec, predpostavljeni in osebni zdravnik) videli, da ne more delati in pričakovali, da mu bo odobren bolniški stalež za 8 ur. Dne 10. 3. 2006 zato ni mogel prositi za odobritev dopusta, ker je čakal na odločitev zdravniške komisije (pravilno imenovanega zdravnika) in je za dopust lahko prosil šele potem, ko je izvedel, da nima staleža za 8 ur. Meni, da bi ravnal malomarno le v primeru, če po prejemu odločbe zdravniške komisije (pravilno imenovanega zdravnika) o tem ne bi takoj obvestil delodajalca, kar pa je nemudoma storil in prosil za odobritev dopusta. Ker je bil prepričan, da mu bo bolniški stalež odobren, se ni zavedal, da ravna narobe. Opozarja, da je bila o tožnikovi nezmožnosti za delo prepričana tudi tožena stranka, saj se je zoper odločbo zdravniške komisije (pravilno imenovanega zdravnika) pritožila. Poudarja, da ni opustil izpolnitve pogodbene obveznosti iz hude malomarnosti in v zvezi z odsotnostjo ni ravnal samovoljno, pri čemer je tožena stranka vedela, da tožnik čaka na ustrezno odločitev in je bila tudi ona prepričana, da mu bo polni bolniški stalež odobren.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev postopkovnih določb, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovnih kršitev ne uveljavlja.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku zaradi neupravičenih izostankov z dela v času od 9. 3. 2006 do 15. 3. 2006 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je bil zaradi bolezni začasno nezmožen za delo od 3. 1. 2006 do vključno 8. 3. 2006 po 8 ur dnevno, v času od 9. 3. 2006 do 31. 3. 2006 pa je bil zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Dne 9. 3. 2006 ob 11:15 je prišel na delo in je delal do 12:30, ko je po nasvetu direktorja tožene stranke šel k zdravniku. Tega dne mu ni mogoče očitati neupravičenega izostanka, pač pa je tožnik v dneh od 10. 3. 2006 do 15. 3. 2006 po oceni prvostopenjskega sodišča neupravičeno izostal z dela, saj mu imenovani zdravnik kljub drugačnemu mnenju lečečega zdravnika z novo odločbo z dne 13. 3. 2006 za čas od 9. 3. 2006 dalje ni priznal nezmožnosti za delo v polnem delovnem času enako kot z odločbo z dne 2. 3. 2006. Po stališču sodišča prve stopnje bi moral tožnik ob normalni skrbnosti vedeti, da mu ni bila odobrena odsotnost kot bolniški stalež, zato bi moral upoštevati navodilo osebnega zdravnika in si pri delodajalcu urediti odsotnost z dela, če je menil, da za delo ni zmožen. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je ravnal malomarno, ko tožene stranke ni obvestil o odsotnosti oziroma, ko 10. 3. 2006 ni zaprosil za odobritev letnega dopusta, s čimer naj bi kršil osnovno obveznost delavca o pravočasnem obveščanju delodajalca. Ker je morala tožena stranka, pri kateri vsaka odsotnost delavca pomeni izpad v proizvodnji, drugače organizirati delovni proces, ta kršitev po mnenju sodišča prve stopnje predstavlja resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju interesa tožene stranke, da delavci prihajajo na delo in ne izostajajo neopravičeno, ni bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Takšna dokazna ocena se pritožbenemu sodišču zdi vprašljiva ob ugotovitvah, da je tožena stranka dne 9. 3. 2006 tožnika poslala k zdravniku, kar kaže na to, da je sama ocenila, da za delo ni zmožen, pri čemer je tožnikovo nesposobnost za delo v spornem času ugotovil tudi njegov osebni zdravnik. Pritožbenemu sodišču se je s tem v zvezi postavil dvom v to, ali je tožnik v resnici ravnal iz hude malomarnosti, ko je v času od 10. 3. 2006 do 15. 3. 2006 (4 delovni dnevi) neupravičeno izostal z dela. Dvomljivo je tudi, ali je mogoče tožniku v zvezi z izostanki očitati hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je bil po odločbi imenovanega zdravnika za 4 ure upravičeno odsoten in je v spornem obdobju dejansko neupravičeno izostal le po 4 ure dnevno (skupaj 16 delovnih ur). Poudariti je potrebno, da je pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) potrebno izkazati vsaj hudo malomarnost delavca v zvezi s kršitvijo njegovih delovnih obveznosti, ki mora biti hujše oblike.

Vendar pa opisani dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bistven za presojo pritožbenega sodišča, saj je za presojo v tej zadevi odločilnega pomena to, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje za zakonitost izredne odpovedi manjkal pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi urejata 110. in 111. člen ZDR. Po 110. členu ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo zakonski razlogi po 111. členu ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Gre za dva pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno, zato za zakonitost izredne odpovedi ne zadošča le obstoj zakonskega razloga zanjo. Okoliščine, ki jih navaja tožena stranka in povzema sodišče prve stopnje, so preveč pavšalne. Neupravičen izostanek z dela je sicer lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da iz upravičenih razlogov (bolniški stalež) tožnika na delu ni bilo že od 3. 1. 2006, potem pa bi moral priti delati le po 4 ure dnevno, pri čemer pri toženi stranki niti niso pričakovali, da bo tožnik prišel na delo, saj so ga v evidencah vodili, kot da je v bolniškem staležu. Glede na povedano, sporna tožnikova odsotnost ni mogla predstavljati okoliščine, ki bi nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka onemogočala. Delovni proces pri toženi stranki je bilo potrebno v vsakem primeru organizirati drugače, pri tem pa so tako ali tako pričakovali, da tožnika na delo ne bo (izpoved priče K., tožnikovega nadrejenega). Glede na vse okoliščine pa zgolj neobvestitev delodajalca nikakor ne pomeni hujše kršitve delovnih obveznosti, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Ker ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev iz 1. odstavka 110. člena ZDR, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi s tem, je sodišče prve stopnje to določbo materialnega prava napačno uporabilo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2006 neveljavna ter posledično ugodilo tudi njegovemu reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Glede zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v višini regresa za letni dopust za leto 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2006 dalje do plačila, pa je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Odškodnina za neizkoriščeni letni dopust namreč ni del reparacij istega zahtevka iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč gre za terjatev, ki je po svoji naravi odškodninska terjatev. To pomeni, da morajo biti za utemeljenost take terjatve podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki so opredeljeni v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) in sicer oškodovancu mora škoda nastati, izvirati mora iz nedopustnega ravnanja, podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Ker tožnik nobenega od navedenih elementov niti ne zatrjuje, njegov zahtevek ni utemeljen. Tožnik namreč ne navaja, da bi mu tožena stranka na njegovo izrecno zaprosilo koriščenje dopusta kadarkoli odrekla, zaradi česar ni podana njena odgovornost za to, da tožnik letnega dopusta ni koristil. Iz navedenih materialnopravnih razlogov se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v tem delu izpodbijane sodbe, ki je zahtevek iz tega naslova zavrnilo, zato je glede tega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati glede na to, da je bilo potrebno že na podlagi navedenega izpodbijano sodbo spremeniti in tožbenemu zahtevku ugoditi.

Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Ker tožnik v pravdi ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (odškodnina za neizkoriščeni letni dopust), zaradi katerega niso nastali posebni stroški, mora tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti vse njegove stroške pravdnega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003). Tožniku je priznalo naslednje stroške: 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 5. 10. 2006, 150 točk za narok dne 19. 10. 2006, 50 točk za trajanje, 150 točk za narok dne 30. 11. 2006, 250 točk za trajanje, skupaj torej 825 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110 SIT in skupaj z 20 % DDV znese 108.900,00 SIT, oziroma sedaj 454,43 EUR. Višjih priglašenih pravdnih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so glede na OT previsoko priglašeni oziroma so zajeti v nagradi za glavna opravila odvetnika za stranko. Ker je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč (opr. št. Bpp 400/2006), so se njegovi stroški poravnali iz sredstev sodišča, zato mora tožena stranka tožniku priznane stroške v višini 454,43 EUR plačati na račun sodišča. Pritožbeno sodišče je ob smiselni uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške tožnikove pritožbe. Tožnik je namreč s pritožbo v večjem delu uspel razen glede odškodnine za neizkoriščeni letni dopust, kar pa pomeni sorazmerno majhen del, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Pritožbene stroške je odmerilo v skladu z OT in 155. členom ZPP tako, da je priznalo za pritožbo 375 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in skupaj z 20 % DDV znese 206,55 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati na račun sodišča, saj so se ti stroški na podlagi dodeljene brezplačne pravne pomoči poravnali iz sredstev sodišča. Višjih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so zajeti v nagradi za sestavo pritožbe.

V skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je pritožbeno sodišče odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu v delu, ki se nanaša na odškodnino za neizkoriščeni letni dopust, dopusti revizijo. Ker gre za individualni delovni spor, ki pa ni v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja, revizija po določbah ZDSS-1 ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.