Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba in sklep I Cp 1888/2014

ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.1888.2014 Civilni oddelek

skupno premoženje zakoncev delitev skupnega premoženja določitev deležev na skupnem premoženju posebno premoženje zakonca terjatve zakoncev vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje zakonca izvenzakonska skupnost nasprotna tožba
Višje sodišče v Ljubljani
1. oktober 2014

Povzetek

Sodna praksa obravnava razdelitev skupnega premoženja med nekdanjima zakoncema, pri čemer se ugotavlja delež vsakega od njiju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša delež tožnice 30/100, toženčev pa 70/100, kar je tožnica izpodbijala. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbama obeh strank, razveljavilo del sodbe, ki se nanaša na toženčev delež, in vrnilo zadevo v novo sojenje, ker toženec ni vložil nasprotne tožbe za ugotovitev svojega večjega deleža. Sodišče je tudi presojalo o prizadevanju tožnice za skupnost in o tem, ali je bila njena pravica do obravnave kršena.
  • Delež na skupnem premoženjuSodišče obravnava vprašanje, kako se določi delež zakoncev na skupnem premoženju, zlasti v primeru, ko eden od zakoncev trdi, da je njegov delež večji od polovice.
  • Ugotavljanje skupnega premoženjaSodišče se ukvarja z vprašanjem, katero premoženje se šteje za skupno premoženje in kako se ugotavlja njegov obseg.
  • Dokazna ocena in pravica do obravnaveObravnava se vprašanje, ali je bila tožnici omogočena enaka obravnava in ali je sodišče pravilno ocenilo dokaze.
  • Prizadevanje za skupnostSodišče presoja, ali je prizadevanje tožnice za skupnost, kljub njenim bolniškim odsotnostim, vplivalo na njen delež v skupnem premoženju.
  • Odločitev o pritožbenih stroškihSodišče se ukvarja z vprašanjem, kako naj se odločijo o pritožbenih stroških v primeru delne razveljavitve sodbe.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ni nepomembno, da je bila tožnica na bolniški zaradi zdravljenja neplodnosti, torej zaradi prizadevanja, da oba s tožencem postaneta roditelja. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko tega prizadevanja ni štelo njej v škodo, pač pa obratno, kot njen trud za skupnost. Če so bila v posebno premoženje enega vložena skupna sredstva, ima drugi zakonec na terjatvi, ki jo ta sredstva predstavljajo, delež kot na vsem drugem skupnem premoženju.

Če toženi zakonec meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice, mora vložiti nasprotno tožbo, ne glede na to, ali je vpisan v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Obema pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v III. točki razveljavi glede ugotovitve, da znaša delež toženca na ugotovljenem skupnem premoženju 70/100, - v II. točki spremeni tako, da se v obseg ugotovljenega skupnega premoženja doda 828,98 EUR, - v prvi alineji IV. točke, posledično pa v V. točki razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v tem delu v novo sojenje.

II. Sicer se pritožbi v preostalem delu zavrneta ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (v II. točki) ugotovilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank počitniška hišica na T. (nepremičnina parc. št. 2365/7 in 2365/11 k. o. X) z opremo, ki je našteta v tretji alineji II. točke sodbe, ter osebno vozilo znamke VW Passat. Ugotovilo je, da znaša tožničin delež na tem premoženju 30/100, toženčev pa 70/100 ter zavrnilo, kar je zahtevala tožnica več (III. točka). Zavrnilo je (v IV. točki) tudi njen zahtevek, naj se ugotovi, da v skupno premoženje sodijo še: denarna terjatev 30.000 EUR ter oprema v stanovanju v Č., kot je razvidna iz druge alineje IV. točke sodbe; štirje kompleti motoristične opreme ter 10.000 EUR na toženčevih bančnih računih. Tožencu je naložilo, da plača tožnici 1307,63 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, sicer pa z ustreznimi obrestmi (V. Točka).

2. Proti sodbi se pritožujeta tožnica in toženec, vsak proti delu, ki je zanj neugoden, uveljavljata vse po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, predlagata spremembo ali pa razveljavitev sodbe ter opredeljujeta vsak svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica sodišču najprej očita, da je odločilo o višjem deležu toženca na skupnem premoženju, ne da bi sam s tožbo to zahteval, saj zgolj ugovor v tej smeri glede na sodno prakso v takih primerih ne zadošča. Sicer pa meni, da je sodišče prenizko ovrednotilo njen prispevek k skupnemu premoženju. Predvsem bi moralo po njenem šteti kot priznano to, kar je sama navajala, pa toženec ni posebej prerekal, pri čemer povzema tekst iz svoje vloge z dne 26. 7. 2012, češ da je imel ob višji plači, zasluženi v tujini, toženec zato tam tudi višje stroške, da si je privoščil luksuz in da bi bil v primeru, če bi res imel toliko denarja, ne najel kredita za nakup rabljenega vozila. Sodišču očita, da je tožencu kar dvakrat upoštevalo boljše dohodke, namreč še na odhodkovni strani, češ da je plačeval več stroškov. Sicer pa pritožnica kritizira zaključek sodišča o tem, da se njuna zunajzakonska skupnost ni začela že januarja, pa pa šele maja leta 2001. Tega se po njenem pravzaprav niti ne da preizkusiti, saj se sodišče do povzetih izpovedb ni opredelilo. Meni, da je za oceno, ali je neka skupnost take kvalitete, pomembna predvsem notranja komponenta, torej medsebojna naklonjenost partnerjev in njun dogovor, ni pa nujno, da so vedno podani vsi njeni elementi. Že leta 2000 sta šla, navaja pritožnica, skupaj na morje, ter opozarja, kako so tudi priče izpovedovale, da sta se vselila v stanovanje decembra leta 2000 ali januarja naslednje leto. Dalje meni, da toženec ni dokazal „dote“ staršev 20.000 EUR, s katero naj bi tudi obnavljal stanovanje. Da je za financiranje adaptacije prodal celo motorno kolo, pa po rezoniranju tožnice kaže kvečjemu na to, da mu je sredstev primanjkovalo. Opozarja, da ji je bilo onemogočeno dokazovanje zanjo ugodnih dejstev, saj jo je bil toženec nagnal iz stanovanja, v katerem so ostali razni računi. S tem ji je bila, meni, kršena pravica pravica po 22. čl. Ustave. V vsakem primeru bi moralo sodišče vsaj glede adaptacija kopalnice leta 2005 oz. 2006 (pa tudi, če bi bila leta 2002, kot je sugeriral toženec) ugotoviti, da je bila opravljena iz sredstev skupnega premoženja. Toženec bi moral dokazovati, da se je (če bi se) obnovila iz njegovega posebnega premoženja, pa ni. Tudi o tem pritožnica v sodbi pogreša razloge. Dalje nasprotuje dokazni oceni, da je motoristično opremo toženec kupoval iz svojega posebnega premoženja. Pritožbo sklene z očitkom, da ji ni bila dana možnost obravnavanja, ker je sodišče zavrnilo dokaz s poizvedbami o gibanju sredstev na toženčevih bančnih računih v tujini; najmanj to, kar je izkazano, da je bilo na njegovem računu ob razpadu njune zveze 27. 10. 2011 (828,98 EUR), je skupno premoženje.

4. Toženec pa v sodbi pogreša razloge o tem, kako je sodišče določilo oz. ocenilo deleže bivših zakoncev na skupnem premoženju. Ne vidi namreč jasne meje med trditvami, dokazi in ugotovitvami sodišča. Meni, da sodišče meril za odločanje, ki jih je sicer navedlo, ne konkretizira. Pogreša tudi ugotovitev o trenutku razpada njune skupnosti. Ni sporno, da je njuna življenjska skupnost prenehala 27. 10. 2011, vendar meni, da nobena zveza ne razpade v trenutku. Vztraja pri tem, da VW Passat ni skupno premoženje, saj se je izplačilo doživetja s strani Zavarovalnice X leta 2010 (5112,92 EUR) nanašalo na zavarovanje, ki ga je sklenil leta 2000, torej pred začetkom skupnosti s tožnico, preostanek kupnine pa je plačal s kreditom pri banki X, ki ga bo odplačal šele leta 2014. Trdi, da je bila podobna situacija glede pridobitve vikenda; nekaj so bili njegovi prihranki, nekaj pa kredit. Nato pritožnik navaja, da je bil tožničin prispevek nasploh minimalen, dejansko naj bi se ne mogla niti sama preživljati, večkrat je bila zaradi zdravljenja tudi nesposobna za kakršnokoli delo. Končno toženec nasprotuje tudi odločitvi o stroških, češ da so odmerjeni previsoko, odmere pa niti ni mogoče preveriti. Meni, da bi bilo treba upoštevati, da je imela tožnica odobreno brezplačno pravno pomoč.

5. Tožnica je na toženčevo pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev in opredelila še nadaljnje stroške pritožbenega postopka, toženec pa na njeno pritožbo ni odgovoril. 6. Obe pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožničin očitek, da je sodišče brez toženčevega zahtevka temu prisodilo večji delež na skupnem premoženju od tistega, ki ga je v svojem zahtevku predlagala tožnica, je utemeljen. Toženec se je zoper tožničin zahtevek, da je njen oz. njun delež na skupnem premoženju tak, kot se sicer po zakonu domneva (torej polovičen), zgolj branil z ugovorom, da je njegov delež večji, nasprotne tožbe, s katero bi zahteval, da se to tudi ugotovi, pa ni vložil. Toženec je sicer res (že) vpisan kot edini lastnik sporne nepremičnine (ki tvori bistveni del skupnega premoženja), a to ni odločilno. Vrhovno sodišče RS je namreč v zadevi II Ips 98/2013 v smeri poenotenja različne sodne prakse v takih primerih izreklo: „Zahteva po uveljavljanju nadpolovičnega deleža z nasprotno tožbo ni odvisna od vpisa toženega zakonca v zemljiški knjigi, temveč je odraz vezanosti pravdnega sodišča na postavljeni zahtevek. Če torej toženi zakonec meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice, mora vložiti nasprotno tožbo, ne glede na to, ali je vpisan v zemljiško knjigo.“ Čim je tako, je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, temu pa sledi sklep, da se sodba v delu, v katerem se ugotavlja toženčev 70/100 delež, razveljavi 357. čl. ZPP).

8. Sicer vsi tožničini očitki niso utemeljeni. Ni ji bila odvzeta možnost obravnavanja, niti ji ni bila kršena ustavna pravica do enakega obravnavanja. Če je menila, da toženec razpolaga z listinami, ki bi lahko dokazovale njene trditve, bi lahko sodišču predlagala, da ravna po določbah 227. čl. ZPP, ki urejajo edicijsko dolžnost, a tega ni storila. Očitek, da je sodišče opustilo poizvedbe o toženčevih bančnih računih v tujini, pa je nekorekten. Tak dokazni predlog je bil povsem pavšalen in usmerjen v poizvedbe pri AJPES. Slednji je sporočil zgolj podatke o toženčevem transakcijskem računu pri banki X (podatke o sredstvih na slednjem je sodišče že bilo pridobilo), kar je sodišče vpogledalo na naroku 7. 10. 2013 in kar sta tožnica oz. njen pooblaščeni odvetnik sprejela brez pripomb. Graja takega dokaznega postopka je torej jalova že zato, ker zapade pod prekluzijo (1. odst. 286.b čl. ZPP).

9. Dokazna ocena glede ključnih spornih dejstev je solidna, suverena in prepričljiva. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnica in toženec zaživela skupaj v toženčevem stanovanju maja 2001, ker do tedaj njegova obnova ni bila zaključena in trajno bivanje v njem ni bilo možno (oz. se sodišču na podlagi življenjskih izkušen ni zdelo verjetno). To ni v znatni opreki s tem, kar naj bi po tožničino povedale priče, saj te seveda za 13 let nazaj ne morejo biti posebej zanesljive glede točnega datuma selitve neke tretje osebe. Sodišče prve stopnje je korektno razložilo, zakaj morebitne občasne uporabe stanovanja pred trajno vselitvijo ne šteje za skupno življenje. Ustrezno je ravnalo sodišče, ko je dalo večjo težo toženčevim listinam, ki so izkazovale dobavo stanovanjske opreme v mesecu marcu 2001, pa tudi dejstvu, da je tožnica sama sprva navajala, da sta se s tožencem vselila po zaključeni obnovi, maja 2001 (3. odst. 214. čl. ZPP).

10. Načeloma sicer drži, kar navaja pritožnica, da namreč ni nujno, da vedno obstajajo vse običajne lastnosti neke zveze, da bi se ta lahko obravnavala enako kot zakonska zveza. Vendar gre že po definiciji za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske (1. odst. 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Sodna praksa pozna tudi izjemne primere, ko skupnost obravnava enako kot zakonsko zvezo, čeprav partnerja (neko obdobje) ne živita skupaj. Vendar mora biti taka izjema posebej utemeljena in razumna glede na okoliščine konkretnega primera (npr. študij, delo ali zdravljenje v drugem kraju). Vrhovno sodišče RS je denimo v enem od novejših številnih tovrstnih primerov II Ips 264/2010 (19. 12. 2013) izreklo: „Pojem „skupnega življenja“ ni omejen le na skupno bivališče, ampak zajema tudi druge vidike, kot so ekonomska in čustvena zveza ter notornost partnerske zveze, pri čemer je vsak od njih lahko različno intenzivno izražen, saj je pomembna celotna slika.“ S tem se je mogoče samo strinjati, vendar v konkretnem primeru tožnici ne koristi. Prvostopenjsko sodišče je imelo realno podlago za svoj sklep, da pred tem, ko sta osnovala skupno življenje, skupnosti, ki bi lahko imela enake posledice kot zakonska zveza, med njima ni bilo. Tožnica namreč niti ne pove, še manj pa dokaže, v čem bi bili drugi elementi njune zveze prej tako odločilni, da bi omogočali drugačen sklep, saj tudi sama prvenstveno gradi na skupnem življenju, le da se je to po njenem mnenju že prej.

11. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno, da je bilo stanovanje, v katerega sta se tožnica in toženec vselila maja 2001, poleg tega, da je bilo nesporno kupljeno iz posebnega toženčevega premoženja, iz istega pred tem tudi obnovljeno in opremljeno, kar vse se je tudi zgodilo pred nastankom njune življenjske skupnosti, ki je imela enake učinke kot (kasneje sklenjena) zakonska zveza, in da zato ne sodi v skupno premoženje nekdanjih zakoncev. Zato niti ni pomembno, konkretno iz katerih sredstev je toženec obnovil stanovanje in ga opremil (ali z „doto“ ali iz kakšnega drugega vira).

12. Je pa sodišče prve stopnje storilo napako glede obsega skupnega premoženja, ko ni ugotovilo, da so to tudi denarna sredstva na toženčevem računu na dan razpada njune življenjske skupnosti, 27. 10. 2011. Toženčeva obramba pred tožničino tezo, da je skupen tudi denar na njegovih računih, češ da nista imela skupnih prihrankov, spet ni sklepčna, saj ni nujno, da gre za prihranke, torej za namensko (skupno) varčevanje. Pomembno je, da gre za denar, pridobljen z delom. Tožnica utemeljeno opozarja na ugotovitev sodišča (odgovor banke X na poizvedbo z dne 22. 7. 2013), da je imel toženec na dan 27. 10. 2011 na svojem bančnem računu 828,98 EUR. Ker ni pojasnil (sploh ni trdil), da bi bil vir tega denarja kaj drugega kot njegovo delo, je treba izreči posledico, da gre za skupno premoženje (2. odst. 214. čl. v zv. s 5. al. 358. čl. ZPP).

13. Ni pa moglo pritožbeno sodišče sanirati naslednje napake glede spornega obsega skupnega premoženja, in sicer glede (dela) sporne denarne terjatve iz naslova vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev. Gre za sredstva, vložena v adaptacijo kopalnice toženčevega stanovanja, kar je bilo po ne posebej prerekanih trditvah v letu 2005 oz. 2006, torej že v času zakonske zveze. Če so bila v posebno premoženje enega vložena skupna sredstva, ima drugi zakonec na terjatvi, ki jo ta sredstva predstavljajo, delež kot na vsem drugem skupnem premoženju.(1) Ker je sodišče prve stopnje vprašanje kasnejše, že v času zakonske zveze izvedene adaptacije kopalnice očitno spregledalo, višine te terjatve ni ugotavljalo . Dejansko stanje je glede tega torej še neugotovljeno, terjalo pa bo postavitev predlaganega izvedenca, zato je pritožbeno sodišče zadevo v tem delu razveljavilo in vrača to sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. stavek 355. čl. ZPP).

14. Postopkovnih napak, ki jih očita toženec, pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Sicer pogoste hibe v sodbah slovenskih sodišč, namreč nejasne meje med trditvami, dokazi in ugotovitvami sodišča, v sodbi, ki jo ima pritožbeno sodišče pred seboj v tem primeru, ni. Kam meri toženec s tem, ko opozarja, da pogreša ugotovitev trenutka razpada njune skupnosti, ni jasno, saj sam pravi, da je nesporno (in je res), da je njuna življenjska skupnost prenehala 27. 10. 2011. Ker je to praviloma odločilen element sine qua non (več zgoraj v točki 10), po tem datumu skupno premoženje ni več moglo nastajati; a noben niti ne trdi, da bi.

15. Zavrniti je treba toženčeve očitke, da je osebno vozilo Passat njegovo posebno premoženje, češ da ga je kupil s sredstvi, izplačanimi leta 2010 za doživetje po zavarovanju, ki ga je sklenil leta 2000, delno pa s kreditom, ki bo odplačan v letu 2014. Takšno zatrjevanje ni sklepčno: evidentno je namreč, da je bilo vozilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze, desetletno vplačevanje zavarovanja pa se praktično v celoti pokriva z zakonsko oz. izvenzakonsko zavezo pravdnih strank. Da ni vplačeval sredstev iz dela, toženec ne zatrjuje, prav kakor ne, da ne bi iz sredstev, pridobljenih z delom, vračal kredita. Pojasniti je treba še, da so krediti, nastali zaradi pridobivanja skupnega premoženja, negativa tega premoženja, kar pa bi toženec moral ustrezno uveljavljati. Da naj bi enako, kot za to vozilo, veljalo tudi glede nakupa počitniške hišice, je pavšalno in torej tudi neutemeljeno; ugotovitev, da gre za skupno premoženje, je glede tega pravilna in zakonita.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo delež enega in drugega na njunem skupnem premoženju. Po zakonu se namreč domneva, da sta prispevka zakoncev enaka (1. odst. 59. čl. ZZZDR), zato morajo biti razlogi za odstop od te domneve res tehtni in prepričljivi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo toženčevo obrambo, da so taki razlogi v tem primeru tudi v resnici podani, saj so bili njegovi zaslužki nesporno bistveno večji, pri čemer ne moti, da sodišče ni številčno izračunalo dohodkov toženca in tožnice, da bi ju primerjalo. Utemeljeno je namreč opozorilo, da je bila tožnica denimo precej časa skupnosti s tožencem zaradi bolniške odsotnosti za delo (in s tem za pridobivanje premoženja) nesposobna. Tega tožnik niti ne zanika, nasprotno, še poudarja, ker meni, da mu gre to na roke. Vendar mu ne gre. Ni nepomembno, da je bila tožnica na bolniških odsotnostih zaradi zdravljenja neplodnosti, torej zaradi prizadevanja, da oba s tožencem postaneta roditelja. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko tega prizadevanja ni štelo njej v škodo, pač pa obratno, kot njen trud za skupnost (2. odst. 59. čl. ZZZDR). Matematična primerjava dohodkov bi bila zato brez posebnega pomena, pa še v celoti merodajna ne bi mogla biti, saj oba priznavata, da je nekaj (koliko?) tožnica zaslužila tudi z delom na črno.

17. Kljub temu se tožnica brez podlage zavzema za to, da se ugotovi njen višji delež na skupnem premoženju oz. naj bo ta tak, kot se po zakonu domneva. Toženec je zanesljivo izpodbil to domnevo s sklicevanjem na uradne evidence o zaslužkih (pridobljenih za oba s strani sodišča preko SPIZ), čemur se tožnica ni mogla kvalitetno zoperstaviti. Trditev, da naj bi svoj zaslužek porabil za svoj luksuz, je pavšalna in tako neutemeljena. Vseeno pa toženec nima prav, da tožničinega prispevka sploh ni bilo oz. da naj bi bil ta minimalen (kakšen?). Njen zaslužek, skrb za skupno gospodinjstvo, za psa in prizadevanja za skupnega otroka v približno desetih letih njune pravno relevantne zveze v rezultatu ni mogoče oceniti z manj kot 30 %. Kar hoče tožnica več, je neutemeljeno, kar pa toženec manj, pa tudi.

18. V preostalem nekorigiranem in nerazveljavljenem delu je bilo zato treba pritožbi obeh zavrniti in potrditi ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Posledica delne razveljavitve glavne stvari je tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, zoper katero se tudi sicer toženec utemeljeno pritožuje. Odločitev, da vsak krije svoje (2. odst. 154. čl. ZPP), bi bila v tem konkretnem primeru, ko sta uspeh in neuspeh pravdnih strank približno izenačena, pa vrednostno neizmerljiva oz. Primerljiva (2), gotovo bolj na mestu.

19. Tudi odločitev o pritožbenih stroških je po 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločitev.

(1) Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/2011 z dne 12. 9. 2013, II Ips 102/2013 20. 6. 2013 in II Ips 731/2009 z dne 5. 11. 2009. (2) Kako matematično brez posebne cenitve v tej smeri primerjati uspeh z zahtevkom po ugotovljenem obsegu skupnega premoženja z uspehom glede odstotnega deleža na njem?

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia