Jedro

Ker tožnik ni uspel izkazati, da je bil brezposeln zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je neutemeljen tudi njegov zahtevek za povrnitev škode v višini denarne socialne pomoči. V tej zvezi je neupravičen njegov očitek sodišču prve stopnje, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke kršilo pravilo postopka. S predlaganim izvedencem bi se lahko dokazovala le višina nastale škode, tožnik pa ni uspel dokazati že samega temelja toženkine odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je toženi stranki dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 688,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 8.240,00 EUR (I. točka izreka), dovolilo spremembo tožbe (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 58.580,00 EUR v petih mesečnih obrokih s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter tožniku naložilo, da toženki plača 4.271,14 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper III. in IV. točko izreka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da odločbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Glede premoženjske škode navaja, da je upoštevajoč pomanjkanje listinskih dokazov zaradi časovne oddaljenosti dogajanja zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Od njega ni mogoče pričakovati, da bo po 30 letih hranil vse listine. ZPP ne pozna dokaznih pravil in je dokaz z zaslišanjem tožnika in njegove sestre o tem, da je poskušal dobiti zaposlitev, povsem ustrezen. Neposredno pred izbrisom sicer res ni bil zaposlen, je bil pa pred tem zaposlen pri več delodajalcih, iz česar izhaja, da bi se po rednem teku stvari, če do izbrisa ne bi prišlo, zagotovo zaposlil. Ker je pomanjkanje ustreznega dovoljenja za delo tožniku objektivno preprečilo pridobitev (legalne) zaposlitve, mu ni mogoče očitati pomanjkljivih navedb o dejanskem iskanju zaposlitve. Iz njegove izpovedbe jasno izhaja, da se zaradi pomanjkanja dokumentacije ni mogel zaposliti, zato pisnih prošenj ni pošiljal, je pa hodil od podjetja do podjetja. Izpostavil je Podjetje A., ostalih podjetij pa se zaradi časovne oddaljenosti ni spomnil. Že samo dejstvo, da je bil pred izbrisom redno zaposlen, prav tako je bil zmožen pridobiti več zaposlitev po prenehanju izbrisa, kaže na to, da bi zaposlitev, če ne bi bil izbrisan, z lahkoto pridobil. Zmotno je sklepanje sodišča, da je verjeten razlog za njegovo nezaposljivost izvrševanje kaznivih dejanj. K tatvini in roku so ga namreč prisilile življenjske okoliščine (pomanjkanje sredstev za preživljanje); če bi bil zaposlen, tega ne bi počel. Ker je bil proti svoji volji brez sredstev za preživljanje in je z ženo živel z minimalnimi dohodki, dolžan pa je bil preživljati dva mladoletna otroka, bi bil zagotovo upravičen do uveljavljanja socialnih pravic, ki jih prejemajo tudi osebe, katerih dohodki ne presegajo cenzusa. Vrhovno sodišče je že v dosedanji sodni praksi (denimo v odločbi II Ips 274/2016) kot pravilno poudarilo izhodišče, da je denarna socialna pomoč lahko primerno merilo za izračun višine prikrajšanja. Tožnik je jasno in nedvoumno navedel vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo ugotoviti upravičenost do socialne pomoči. Izbris je pri tožniku povzročil hude duševne bolečine. V nadaljevanju pritožba opisuje težave, ki jih je doživljal. Nepravilen je zaključek sodišča, da opisane težave niso povezane z izbrisom, temveč s prestajanjem kazni zapora in družinskimi težavami. Jasno je povedal tudi, da je do težav v zakonu prišlo zaradi finančnih težav, ki so bile posledica izbrisa. Izbris ga je prisilil h kaznivim dejanjem, saj ni imel sredstev preživljanje in jih sicer ne bi izvrševal. Prisojena odškodnina ni sorazmerna z odškodnino v primerljivih zadevah (denimo VS RS II Ips 255/2016, VSC Cp 419/2017).

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik, rojen leta 1973 v Republiki Sloveniji, je bil dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji. Izbris je trajal do 10. 5. 2004 (146 mesecev), zaradi česar je v upravnem postopku prejel odškodnino v višini 7.300,00 EUR.

6. Osebe, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije (v nadaljevanju izbrisani), so na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), do odškodnine upravičene po dveh poteh: v upravnem postopku (6. do 9. člen ZPŠOIRSP) se določi pavšalna odškodnina zgolj na podlagi dejstva, da je bila določena oseba izbrisana, upoštevaje obdobje izbrisa (50,00 EUR za vsak mesec izbrisa). Izbrisani, ki meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njegove celotne škode, ima možnost poleg upravno določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku (10. do 12. člen ZPŠOIRSP). Pri slednjem se skladno z 11. členom ZPŠOIRSP uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja. To pomeni, da mora izbrisani kot tožnik v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke splošnega civilnega delikta: protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo (medtem ko se odgovornost povzročitelja škode domneva – prim. 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 131. člen Obligacijskega zakonika). V pravdnem postopku se uporabljajo tudi splošna pravila pravdnega postopka, med drugim pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da mora tožnik konkretizirano navesti (zatrjevati) in dokazati vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s škodo, vzročno zvezo in tudi višino škode. Vtoževane oblike premoženjske oziroma nepremoženjske škode mora ustrezno razčleniti in obrazložiti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vzročna zveza med izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano nastalo premoženjsko škodo ni podana. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil tožnik ob izbrisu brezposeln; zaposlitev je izgubil iz krivdnih razlogov (neupravičena odsotnost z dela), kasnejšo pa zaradi stečaja podjetja. Ob takšni ugotovitvi ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi bil tožnik ob rednem teku stvari, če ne bi bil izbrisan, tudi v nadaljevanju zaposlen. Toliko bolj to velja ob dejstvu, da je bil že pred izbrisom obsojen zaradi kaznivega dejanja. Zato tudi ni mogoče šteti, da je kazniva dejanja izvrševal zaradi izbrisa (pa tudi sicer šibko premoženjsko stanje ne opravičuje izvrševanja kaznivih dejanj). Tožnik ni izkazal, da je iskal zaposlitev - sam je izpovedal, da pisnih prošenj za delo sploh ni pošiljal, njegove navedbe o tem, da je "hodil od podjetja do podjetja", pa so z izjemo enega poimensko določenega podjetja pavšalne in nekonkretizirane. Ne glede na časovno oddaljenost dogajanja bi lahko tožnik izpovedal o tem, kakšno delo je iskal in na kakšen način, ter primeroma naštel nekaj podjetij (ali vsaj vrst podjetij), pri katerih je poizvedoval za prosta delovna mesta. S svojo pavšalno izpovedbo in izpovedbo njegove sestre ni zadostil dokaznemu bremenu, sicer pa z zaslišanjem ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

8. Ker tožnik ni uspel izkazati, da je bil brezposeln zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je neutemeljen tudi njegov zahtevek za povrnitev škode v višini denarne socialne pomoči. V tej zvezi je neupravičen njegov očitek sodišču prve stopnje, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke kršilo pravilo postopka. S predlaganim izvedencem bi se lahko dokazovala le višina nastale škode, tožnik pa ni uspel dokazati že samega temelja toženkine odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložilo.

9. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo. Izvedenec psihiater je ocenil, da je izbris le deloma vplival na tožnikovo duševno zdravje, saj je imelo vpliv nanj tudi oziroma predvsem izvrševanje kaznivih dejanj in prestajanje zaporne kazni. Po oceni izvedenca so bile posledice izbrisa za tožnika blage; psihično je zdaj v redu. Izvedenec je to ugotovil predvsem s kliničnim psihiatričnim pregledom in pogovorom s tožnikom. Gre za strokovnjaka z medicinskim znanjem oziroma znanjem iz psihiatrične stroke, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je sodišče prve stopnje njegovim strokovnim ugotovitvam utemeljeno sledilo. Tožnik ni uspel izkazati nadpovprečnih duševnih bolečin in do (dodatne) odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upravičen, saj je bilo njegovo duševno trpljenje zaradi posledic izbrisa že poplačano s pavšalno odškodnino po ZPŠOIRSP.

10. Tožnik torej ni izkazal škode, ki presega znesek 7.300,00 EUR, ki mu je bil izplačan že v upravnem postopku. Njegov tožbeni zahtevek je zato neutemeljen in ga je sodišče utemeljeno zavrnilo. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora toženki povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Zakona o državnem odvetništvu), in sicer nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1125 točk oziroma 675,00 EUR (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in materialne stroške v višini 13,50 EUR (2 % po 11. členu OT), skupno 688,50 EUR. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 378. in 299. členu OZ.