Jedro

Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za konkurenco razlogov za prekinitev sodelovanja, ni pravno odločilno le dejstvo, ali so bili ti razlogi dejansko izpolnjeni oziroma ali je bilo iz teh razlogov sodelovanje prekinjeno, temveč predvsem dejstvo, kdaj so ti razlogi nastopili. Ko se zaradi nastopa v pogodbi predvidenih razlogov sodelovanje med pogodbenima strankama prekine, je namreč tudi pojmovno nemogoče, da bi v nadaljevanju nastopili tudi drugi razlogi za prekinitev sodelovanja.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 522/2006, z dne 5. 3. 2007 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15-ih dni plačati njene stroške postopka v znesku 3.648,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od 16. dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožila tožeča stranka. Sodbo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno temu pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka, v roku 15 dni od izdaje odločbe. Tudi tožena stranka priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo, št. P./I._M.-130206 (v nadaljevanju: Pogodba), s katero se je tožeča stranka kot izvajalec toženi stranki kot naročniku med drugim zavezala, da bo uvedla management, zaščiten z blagovno znamko P. Iz trditev pravdnih strank izhaja, da je prišlo do predčasne prekinitve sodelovanja s strani naročnika. Med strankama pa je sporno, ali je do prekinitve sodelovanja prišlo iz razlogov po 2. odstavku 9. člena Pogodbe, kar ima za posledico obveznost plačila po 1. odstavku 9. člena Pogodbe, ali iz razloga po 3. odstavku 9. člena Pogodbe, kar pa izključuje obveznost plačila po 1. odstavku 9. člena Pogodbe. Tožeča stranka, ki vtožuje plačilo po 1. odstavku 9. člena Pogodbe, zatrjuje, da je do prekinitve sodelovanja prišlo iz razlogov po 2. odstavku 9. člena Pogodbe, medtem ko tožena stranka zatrjuje, da je do prekinitve sodelovanja prišlo iz razloga po 3. odstavku 9. člena Pogodbe. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za konkurenco razlogov za prekinitev sodelovanja, ni pravno odločilno le dejstvo, ali so bili ti razlogi dejansko izpolnjeni oziroma ali je bilo iz teh razlogov sodelovanje prekinjeno, temveč predvsem dejstvo, kdaj so ti razlogi nastopili. Ko se zaradi nastopa v pogodbi predvidenih razlogov sodelovanje med pogodbenima strankama prekine, je namreč tudi pojmovno nemogoče, da bi v nadaljevanju nastopili tudi drugi razlogi za prekinitev sodelovanja.

Določba 2. odstavka 9. člena Pogodbe določa, da se za enostransko odpoved sodelovanja s strani naročnika smatra: neredno plačevanje izstavljenih računov, nevestno in izmikajoče sodelovanje, preprečevanje dostopa do katerekoli za poslovanje pomembne poslovne informacije, prepoved aktivnosti, ki bi ogrozila transparentno uvajanje sistema P..

Iz tega pogodbenega določila izhaja, da sta pogodbeni stranki dogovorili razloge, ob nastopu katerih se vzpostavi domneva odpovedi sodelovanja po tej pogodbi. Ker je odpoved nekega pogodbenega razmerja nujno vezana na določen trenutek, mora biti ta trenutek določen ali vsaj določljiv. Iz določbe 2. odstavka 9. člena Pogodbe ne izhaja, kdaj naj bi ta trenutek nastopil, saj so v pogodbenem določilu uporabljene besedne strukture, ki kažejo na neko trajanje (neredno plačevanje računov, nevestno in izmikajoče sodelovanje, preprečevanje dostopa do pomembnih poslovnih informacij), ne da bi bilo to trajanje časovno zamejeno. Tudi iz trditev pravdnih strank, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotavljalo pogodbeno voljo pravdnih strank, ne izhaja, kdaj naj bi bil izpolnjen posamezni razlog za vzpostavitev domneve enostranske odpovedi sodelovanja. Izjemo pri tem bi, po presoji pritožbenega sodišča, lahko pomenil le prvi razlog za domnevo odpovedi sodelovanja, to je neredno plačevanje računov. S tem v zvezi je namreč tožeča stranka zatrjevala, da je ta razlog nastopil ob prvi zamudi s plačilom računa, v nadaljevanju pa pojasnila, da si je po neplačilu računa št. 14/2006 prizadevala opozoriti na pogodbena določila in po sporazumni poti doseči rešitev v skupnem pogodbenem interesu, vendar pa je tožena stranka zavračala rešitve, nadaljnje sodelovanje je bilo neuspešno, tožena stranka je tudi zavračala račune (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 24. 12. 2008). Iz teh trditev tožeče stranke izhaja, da sta pravdni stranki sodelovali tudi po zamudi s plačilom prvega računa, kar pomeni, da tožeča stranka neplačila računa št. 14/2006 tedaj očitno ni štela za enostransko prekinitev sodelovanja. Pravilnost tega zaključka potrjujejo tudi neprerekane trditve tožene stranke, da zamuda s plačilom računa 14/2006 ni mogla pomeniti enostranske odpovedi sodelovanja, saj je tožeča stranka po tem še vedno opravljala storitve in za te storitve izdajala račune, kar pomeni, da sta stranki še naprej sodelovali (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 8. 12. 2008). Po presoji pritožbenega sodišča so razlogi iz 2. odstavka 9. člena Pogodbe določeni v korist izvajalca, torej tožeče stranke. Če tožeča stranka ob nastopu teh razlogov le-teh ni uveljavljala, temveč je z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti nadaljevala, se naknadno nanje ne more sklicevati, saj bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja v pogodbenih razmerjih. Posledično tudi v zvezi z neplačevanjem računov iz trditev pravdnih strank ne izhaja, kdaj naj bi nastopila prekinitev sodelovanja. Kot rečeno, glede nevestnega in izmikajočega sodelovanja, glede preprečevanja dostopa do pomembnih poslovnih informacij, kot tudi glede prepovedi aktivnosti, ki bi ogrozile transparentno uvajanje sistema P., iz trditev tožeče stranke ne izhaja, kdaj naj bi okoliščine, ki so podlaga za nastop pravne posledice prekinitve sodelovanja, nastopile.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožeče stranke, da sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj razloga preprečevanja dostopa do poslovno pomembnih informacij in prepovedi aktivnosti, ki bi ogrozile transparentno uveljavljanje sistema P., nista podana, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožeča stranka namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano navajala, katere so bile tiste informacije, dostop do katerih naj bi ji tožena stranka preprečevala, prav tako tudi ni konkretizirano navajala, katere so bile tiste aktivnosti, ki naj bi jih tožena stranka tožeči stranki prepovedala opravljati. Tega trditvenega bremena tožeča stranka ne zmore niti v pritožbi. Ker so torej trditve tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zadnja dva razloga po 2. odstavku 9. člena Pogodbe, nesklepčne, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njuno uporabo, saj, kot rečeno, tožeča stranka ni uspela izkazati, da sta bila ta dva razloga podana.

Posledično pritožbeno sodišče zaključuje, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da je zaradi razlogov po 2. odstavku 9. člena Pogodbe prišlo do predčasne enostranske prekinitve sodelovanja med pravdnima strankama. Ker pa je temu tako, tožeča stranka tudi ni upravičena do plačila po 1. odstavku 9. člena pogodbe, saj je bilo to plačilo dogovorjeno le za primer predčasne enostranske odpovedi sodelovanja po 2. odstavku 9. člena Pogodbe. V luči tega zaključka pa se izkaže kot irelevantno, ali je do prekinitve sodelovanja med pravdnima strankama prišlo zaradi negativne ocene tožene stranke, saj obveznost plačila po 1. odstavku 9. člena Pogodbe nastane le v primeru enostranskega prenehanja sodelovanja s strani naročnika iz razlogov po 2. odstavku 9. člena Pogodbe. Dejstvo, da je prišlo do prenehanja sodelovanja med pravdnima strankama zaradi negativne ocene tožene stranke, tako za odločitev v sporu ni odločilno, zato se pritožbeno sodišče tudi ni opredeljevalo do pritožbenih očitkov s tem v zvezi (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo tudi do ostalih pritožbenih navedb tožeče stranke, ki niso pravno odločilne za presojo utemeljenosti pritožbe. Tako se ni opredeljevalo do pritožbenih očitkov glede pravne narave pogodbe med pravdnima strankama, predmeta pogodbe, nerednega plačevanja računov, nezadovoljstva tožene stranke, nevestnega in izmikajočega sodelovanja tožene stranke, same vsebine programa P., reorganizacijskih oziroma sanacijskih ukrepov in glede roka za uvedbo sistema P.. Pri tem se pritožbeno sodišče, enako kot zgoraj, sklicuje na pooblastilo, ki ga ima v 1. odstavku 360. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišču prve stopnje očita neobrazloženost stroškovne odločitve, saj naj iz odločbe ne bi izhajalo, kateri stroški so bili priglašeni in kateri priznani in prisojeni. Temu pritožbenemu očitku pa ni mogoče pritrditi. Iz obrazložitve odločbe resda ne izhaja, katere stroške je tožeča stranka priglasila v postopku, vendar pa jasno izhaja, za katera pravdna dejanja je sodišče tožeči stranki priznalo nagrado. Slednje nedvomno omogoča preizkus pravilnosti odmerjene nagrade, zato je pritožbeni očitek, ki meri na kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, povsem neutemeljen.

Pritožnik napada tudi odločitev sodišča prve stopnje o izredno visokih stroških, priznanih pričama J. in K.. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj pričam priznava tako visoke stroške, in polemizira z razlogi za tako visoke stroške (trajanje dokaznega postopka s pričami). S temi pritožbenimi navedbami tožeča stranka napada sklepa o odmeri stroškov pričama, ki ju je sodišče prve stopnje razglasilo na naroku za glavno obravnavo 2. 3. 2009. Zoper ta sklepa je (bila) dovoljena posebna pritožba, ki pa je tožeča stranka ni vložila, zato s pritožbo zoper končno odločbo ne more doseči drugačne odločitve o višini stroškov, priznanih pričam. Dodati velja, da v obravnavani zadevi sklep o stroških prič pravdnim strankam resda ni bil vročen v overjenem prepisu, vendar pa to ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka. Obrazložitev sklepa je namreč potrebna le, kadar sodišče zavrne stroškovni zahtevek priče, sicer pa takrat, kadar stranki oporekata stroškovnemu zahtevku priče ali pa menita, da je glede posameznih postavk ali višine pretiran (primerjaj J. Zobec, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, stran 471). Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 2. 3. 2009 pa ne izhaja, da bi tožeča stranka kakorkoli oporekala stroškovnemu zahtevku prič. Ta pritožbeni očitek je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da razlogi, iz katerih se je sodba sodišča prve stopnje izpodbijala, niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodbo sodišča prve stopnje, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, potrdilo, pritožbo tožeče stranke pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da tudi tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni pripomogel k rešitvi pritožbene zadeve (1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).