Jedro

Pridobitev lastninske pravice na premični stvari od nelastnika, ureja prvi odstavek 31. člena ZTLR. To določilo ureja pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko kdo postane lastnik premične stvari, ki jo je dobil od nelastnika. Pridobitnik stvari mora biti dobroveren, pridobiti pa jo mora odplačno od nelastnika - ki v okviru svoje dejavnosti daje stvari v promet - ali kateremu je lastnik izročil stvar v posest na podlagi pravnega posla, ki ni podlaga za pridobitev lastninske pravice - ali na javni dražbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da je toženka dolžna priznati kot pristen in veljaven podpis na kupoprodajni pogodbi, ki sta jo za osebni avtomobil znamke Renault Laguna 18 RT, reg. št..., dne 17.2.1998 sklenila prodajalec B. B. in kupec S. R. ter to pogodbo tudi overiti pri notarju. Ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku toženke, da ji je tožnik S. R. dolžan izročiti sporno vozilo, ker je ugotovilo, da je ona lastnica vozila. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se njegovi pritožbi ugodi ali pa naj se razveljavi. V reviziji poudarja, da prodajalca B. B. ni poznal in da zato od njega ne bi dobil avtomobila brez plačila.

Prodajalec je imel ustrezno lastničino pooblastilo ter zato ni imel razlogov za dvome o lastništvu. Posel je bil sklenjen, kupnina plačana in vozilo prevzeto. Lastničinemu pooblastilu, ki je bilo overjeno, je zaupal ter ima toženka lahko kakšne zahtevke v zvezi s prodajo vozila le nasproti B. B., ki je na podoben način ogoljufal 17 ljudi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga formalno ni opredelil in tudi vsebinsko ne pojasnil. Revizijsko sodišče je moglo zato preizkusiti izpodbijano sodbo v smeri postopkovnih kršitev le v obsegu, ki ga določa 386. člen ZPP. Tak preizkus ni potrdil obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pomeni uveljavljanje napačne pravne presoje spora, je tožnik izrečno uveljavljal. Revizijsko sodišče je moralo zato presoditi, ali je sodišče druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tiste določbe materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Te določbe so zadevale predvsem pridobitev lastninske pravice (na avtomobilu znamke Renault Laguna 1,8 RT, naprej sporni avtomobil) od nelastnika. Tožnik je utemeljeval svoj zahtevek z zatrjevanjem, da je sporni avtomobil pridobil v dobri veri in odplačno, to je kupil od B. B., ki se je izkazal z ustreznim pooblastilom.

Pridobitev lastninske pravice na premični stvari od nelastnika, ureja prvi odstavek 31. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR). To določilo ureja pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko kdo postane lastnik premične stvari, ki jo je dobil od nelastnika. Pridobitnik stvari mora biti dobroveren, pridobiti pa jo mora odplačno od nelastnika - ki v okviru svoje dejavnosti daje stvari v promet - ali kateremu je lastnik izročil stvar v posest na podlagi pravnega posla, ki ni podlaga za pridobitev lastninske pravice - ali na javni dražbi.

Sodišči nižjih stopenj sta zavrnitev tožnikovega zahtevka oprli na zaključek, da tožnik ni dobroveren pridobitelj, da spornega avtomobila ni pridobil odplačno ter da ga je pridobil od osebe, kateri je lastnica izročila avtomobil v posest na podlagi pravnega posla, ki ni podlaga za pridobitev lastninske pravice (pooblastilo). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj utemeljeno zavrnili tožnikov zahtevek (čeprav zaključek o neodplačnosti posla ni pravilen, ker ta pri kupni pogodbi ni odvisna od dejstva, ali je bila kupnina že plačana). Dobrovernost posestnika, ki se sicer domneva, je bila v tem primeru na strani tožnika ovržena, na podlagi obširnih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, med katerimi so pomembnejše: tožnik je kupil sporni avtomobil 17.2.1998 okoli 10.00 ure, za možnost nakupa pa je zvedel istega dne šele okoli 9.00 ure; prodajalca avtomobila B. B. (ki je bil zaradi suma storitve sedemnajstih kaznivih dejanj goljufije aretiran istega dne okoli 10.45 ure) sta tožnik in njegov družbenik ter prijatelj M. P., poznala; M. P. je prodajno pogodbo med tožnikom in B. sestavil, naveden pa je tudi kot pooblaščenec v lastničinem pooblastilu, ki ga je istega dne pred tem priskrbel B.; tožnik je oglašal prodajo spornega avtomobila že po dveh dnevih od nakupa, čeprav naj bi ga kupoval za lastne potrebe in ga ni imel namena prodati; tožnik ni dokazal, da je kupnino za avtomobil res izročil prodajalcu B.. Navedene ugotovitve in nadaljnje v zvezi z vsebino toženkinega pooblastila B. in vsebino pisne kupoprodajne pogodbe, utemeljujejo zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnik v času sklepanja kupoprodajne pogodbe 17.2.1998, to je pridobitve spornega avtomobila, ni bil dobroveren. Zato niso izkazane predpostavke iz prvega odstavka 31. člena ZTLR, ki morajo biti podane, da lahko postane kupec lastnik premične stvari, ki jo je pridobil od nelastnika. Glede na ugotovljeno dejansko stanje zato tožnikov zahtevek ni utemeljen. Drugačna materialnopravna naziranja tožnika, ki poudarjajo pomen pooblastila toženke, s katerim se je prodajalec B. izkazoval pred njim, nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj. Namreč pri presoji tožnikove nedobrovernosti so bile upoštevane vse okolnosti v zvezi s pridobitvijo spornega avtomobila, tudi pooblastilo, katerega pomen revizija poudarja. Pridobitelj je lahko dobroveren, če ni vedel ali tudi ni moral vedeti, da pridobiva stvar od nelastnika. Dobra vera pa ni podana, čim obstajajo dvomi, dvomljive okolnosti v zvezi s pridobitvijo stvari, pa jih prizadeti kljub objektivnim možnostim ne preveri.

Revizija ni utemeljena niti v delu, s katerim izpodbija odločitev o toženkinem nasprotnem zahtevku (da ji mora tožnik izročiti v posest sporni avtomobil). Ker je toženka dokazala, da ima na spornem avtomobilu lastninsko pravico in da je ta avtomobil v posesti nasprotnega tožnika, je njen vrnitveni zahtevek utemeljen na podlagi 37. člena ZTLR, ki določa, da lahko lastnik zahteva s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Dejanske ugotovitve, do katerih sta sodišči nižjih stopenj prišli pri obravnavanju tega spora, so tako tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevale sprejeto odločitev. To pomeni, da revizija nasprotnega toženca tudi proti navedeni odločitvi ni utemeljena. Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno revizijo tožnika zavrnilo (393. člen ZPP).