Jedro

Že neobstoj odplačnosti, kot bistvenega elementa za dobroverno pridobitev lastninske pravice, zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika, ki zatrjuje da je v dobri veri od nelastnika kupil avtomobil, last toženke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po katerem naj bi bila toženka dolžna kot pristen in veljavne priznati podpis na kupoprodajni pogodbi, ki sta jo za osebni avtomobil znamke Renault Laguna 1,8 RT, reg. št........, dne 17.2.1998 sklenila prodajalec B. B. in kupec S. R. ter to pogodbo overiti pri notarju v 15 dneh; saj bi v nasprotnem primeru pogodbo in notarsko overitev nadomestila pravnomočna sodba. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo nasprotni tožbi tožnice A. L. (v nadaljevanju sodbe: toženka) ter naložilo tožencu po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnik), da je dolžan toženki izročiti osebni avtomobil znamke Renault Laguna 1,8 RT, št. šasije UFKA560GP1426880, št. motorja FSBP670c007861, reg. št.......... ter ji povrniti njene pravnde stroške v višini 259.650,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, vse v roku 15 dni. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožnika zoper sklep o začasni odredbi opr. št. I P 313/98-23, z dne 15.12.1998. Zoper takšno sodbo in sklep se pravočasno pritožuje tožnik. Zoper sodbo se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zkaona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92). Pritožnik navaja, da sta tako on, kot priča M. P. preprečljivo in identično opisala vse okoliščine spornega posla. B. B. sta zaupala, saj sta pred obravnavanim poslom v enakih razmerah z njim sklenila prodajno pogodbo že za avtomobil znamke Golf in je bil posel brez zapletov zaključen. Ker se je B. B. izkazal s pri notarju overjenim pooblastilom, pritožnik ni bil dolžan preverjati veljavnosti pooblastila. Tožnik poudarja, da je B. B. imel pri sebi vse dokumente potrebne za prodajo, tožnik je plačal kupnino in avtomobil istočasno tudi prevzel. Pri prodaji avtomobilov ni nič nenavadnega, da je na prometnem dovoljenju napisana oseba, ki ni več lastnik avtomobila, saj ga je pred tem prodala, vendar prepis še ni bil opravljen; tako je bilo očitno tudi v tem primeru. Po prepričanju tožnika sodišče neutemeljeno zaključuje, da je teoretično nemogoče, da bi tožnik v 30 minutah zaključil celoten posel; pri tem se je sodišče namreč oprlo na izpoved toženke, ki si je ves čas pomagala z zapiski in časovne intervale očitno dobro preštudirala. Pritožnik meni, da niso pravno relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z oglaševanjem spornega avtomobila dne 19.2.1998 v Oglasniku; pravica lastnika je namreč, da s svojo stvarjo prosto razpolaga. Več kot očitno je, da je B. B. na goljufiv način prišel do notarskega pooblastila, vendar število oseb, ki jih je na podoben način oškodoval (17), kaže predvsem na to, da je bil v svojih dejanjih zelo prepričljiv; tako da je prepričal tudi tožnika. Vendar pa toženka škodljivih posledic svojega nepremišljenega ravnanja ne more enostavno prevaliti na tožnika. Pritožnik je B. B. kupnino plačal. Ni običajno, da bi se poleg podpisa kupoprodajne pogodbe podpisovalo še posebno potrdilo o izročitvi kupnine, saj to izhaja že iz same pogodbe. Sodišče prve stopnje je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe so nejasni ter sami s seboj v nasprotju, zlasti pa so v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje niti enega razloga, ki bi utemeljeval toženkin zahtevek po nasprotni tožbi, zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Zaradi navedenega tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in zavrne zahtevek toženke po nasprotni tožbi, podjreno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi zoper sklep se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena ZPP/77 in predlaga spremembo sklepa ter ugoditev ugovoru. Pritožnik navaja, da je v obravnavani zadevi vprašljivo dokazovanje lastninske pravice na avtomobilu s prometnim dovoljenjem. Pritožnik še pojasnjuje, da je toženko navedel kot lastnico avtomobila v oglasu z dne 19.2.1998, ker je pač bila kot lastnica navedena v prometnem dovoljenju, kar pa ne pomeni, da je tudi dejansko lastnica. Tožnik meni, da obstoj terjatve toženke ni izkazan. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu tudi ni obrazložilo v čem je nevarnost, da bo njena terjatev onemogočena ali precej otežena. Škodljive posledice so toženki nastale le v odnosu do B. B., teh posledic pa toženka ne more valiti na tožnika, ki je vozilo pravno veljavno kupil. V skladu z določbo 359. člena ZPP/77 je bila pritožba zoper sodbo vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve odločbe v skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP/77 presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. K pritožbi zoper sodbo: Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ni podan; sodba sodišča prve stopnje namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, vsebuje natančne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako glede tožbenega zahtevka kot glede zahtevka po nasprotni tožbi, razlogi so jasni in si niso med seboj v nasprotju. Prav tako ni bila v posotpku pred sodiščem prve stopnje storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, predstavljajo določbe 31. in 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR; Ur. l. SFRJ 6/80 in 20/80). Tožnik zatrjuje, da je v dobri veri in odplačno pridobil lastninsko pravico na spornem avtomobilu od b. B., kateremu je lastnica izročila stvar v posest na podlagi pooblastilnega razmerja. Za dobroverno pridobitev lastninske pravice v skladu z določbo prvega odstavka 31. člena ZTLR morajo biti izpolnjeni vsi (smiselno že zgoraj omenjeni) pogoji; torej - dobrovernost pridobitelja, odplačnost pravnega posla in pridobitev od nelastnika, kateremu je lastnik izročil stvar v posest na podlagi pravnega posla, ki ni podlaga za pridobitev lastninske pravice. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati svoje dobrovernosti, niti odplačnosti posla. Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik B. B. kupnine za sporni avtomobil ni izročil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik nima posebnega potrdila o izročitvi kupnine, sama pogodbena klavzula o kupnini pa še ne dokazuje, da je bila le-ta dejansko plačana. Res je sicer, kot zatjuje pritožnik, da sta tako tožnik kot M. P. glede izročitve kupnine v gotovini skladno izpovedala; vendar pa je že sodišče prve stopnje dovolj natančno pojasnilo, zakaj jima ne verjame. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvena okoliščina, ki kaže, da kupnina za avtomobil ni bila plačana, dejstvo, da policisti pri B. B., ki mu je bila odvzeta prostost zelo hitro (približno 15 minut) po sklenitvi prodajne pogodbe, ob preiskavi pri njem niso našli kupnine, našli pa so kupoprodajno pogodbo. Če bi bila kupnina dejansko izročena, bi jo imel B. B., takoj po zatrjevanem plačilu, skupaj s pogodbo, gotovo pri sebi. Na neplačilo kupnine kaže tudi izredno hitra izvedba posla (sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik okoli devete ure prvič slišal za omenjeni avtomobil, okoli desete ure, ga je prvič videl, kmalu po tem pa je bila pogodba že sestavljena in podpisana). Že neobstoj odplačnosti, kot bistvenega elementa za dobroverno pridobitev lastninske pravice, zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika; vendar pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnik ob sklenitvi prodajne pogodbe ni bil dobroveren. Na pravilnost takšnega zaključka kaže že zgoraj opisana hitrost pri sklepanju sporne pogodbe, ki pri nakupu avtomobila, ni običajna. Prav tako pa kaže na tožnikovo nedobrovernost dejstvo, da je dva dni po nakupu avtomobila v Oglasniku objavil oglas, da ga prodaja prva lastnica, česar gotovo ne bi storil, če bi avtomobil kupil v dobri veri. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da ni verjelo, da bi tožnik, kot poklicni prodajalec vozil, ki gotovo pozna cene avtomobilov in razmere na tržišču, takšne oglase objavljal le, da bi zvedel za vrednost avtomobila, je prepričljiva. Res je sicer, kot zatrjuje pritožnik, da lahko lastnik s svojo stvarjo prosto razpolaga, vendar če bi štel stvar za svojo, v oglasu kot lastnice ne bi navajal druge osebe. Morda sicer drži pritožbena trditev, da pri prodaji avtomobilov ni neobičajno, da je v prometnem dovoljenju še vpisan bivši lastnik, vendar pa v obravnavanem primeru ni bilo tako. V prometnem dovoljenju je bila kot lastnica pravilno vpisana toženka, zato so takšne pritožbene navedbe neupoštevne. Za odločitev v obravnavani zadevi je nepomembno dejstvo, da je priča M. P., tožnikov sodelavec, že prej posloval z B. B. in je bil posel uspešno zaključen ter, da je bil B. B. izredno prepričljiv. Zgoraj je bilo namreč natančno opisano, zakaj sodišče ugotavlja, da tožnik v času sklepanja prodajne pogodbe ni bil dobroveren. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o zahtevku toženke po nasprotni tožbi. Pri tem se je pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 37. člena ZTLR, po kateri lahko lastnik zahteva s tožbo, naj mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Na podlagi vpisa v prometnem dovoljenju ter potrdila Upravne enote Grosuplje z dne 4.12.1998 (priloga B9 v spisu) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka dokazala, da je lastnica spornega avtomobila. Tožnik, kot je bilo zgoraj natančno pojasnjeno, ni uspel dokazati, da bi lastninsko pravico pridobil on. V skladu z določbo drugega odstavka 37. člena ZTLR, mora lastnik dokazati tudi, da ima stvar, katere vrnitev zahteva, v dejanski oblasti toženec (v obravnavanem primeru tožnik). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta okoliščina v obravnavani zadevi ni bila sporna, saj je tožnik že v tožbi navedel, da je avtomobil prevzel v posest, v postopku na prvi stopnji pa je tudi pojasnil, da je shranjen v njegovi garaži. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, torej da ga ima v dejanski oblasti tožnik, pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan toženki izročiti sporni avtomobil. K pritožbi zoper sklep: Ker obravnavana začasna odredba velja le do pravnomočnosti sodbe, ta pa postane pravnomočna v trenutku, ko je ni več mogoče izpodbijati, torej z izdajo odločbe pritožbenega sodišča in bo torej s tem trenutkom sklep o začasni odredbi postal brezpredmeten, pritožbeno sodišče ne odgovarja izčrpneje na pritožbene navedbe v zvezi s sklepom. Pritožbeno sodišče le ugotavlja, da je bil ob izdaji sklepa izkazan verjeten obstoj terjatve toženke (sedaj pa je izkazana tudi gotovost zahtevka), sodišče prve stopnje je tudi dovolj natančno pojasnilo, v čem je nevarnost, da bo uveljavitev toženkine terjatve onemogočena ali precej otežena, torej so bili podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po določbi 272. člena ZIZ in je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna. Pritožbeni razlogi torej niso podani; sodišče prve stopnje je natančno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo (predvsem določbe ZTLR), tako pri odločitvi o tožbenem zahtevku in odločitvi o zahtevku po nasprotni tožbi, kot pri odločitvi o začasni odredbi. Prav tako pa sodišče, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, ni napravilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo pri odločanju o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 zavrnilo pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep potrdilo.