Jedro

Tožnica je na podlagi 5. člena ZDR-1 vložila tožbo zoper podružnico tujega podjetja kot svojega delodajalca, vendar pa, kakor to jasno izhaja iz zgoraj navedenih stališč, to ne pomeni, da v tem sporu podružnica ne more uveljavljati terjatev matične družbe do tožnice v pobot. Matična družba in podružnica sta namreč ena in ista pravna oseba, zato je jasno, da lahko podružnica, ki je v delovnem sporu tožena kot delodajalec, v pobot uveljavlja tudi vse terjatve, ki jih ima matična družba do delavca - enako, kot bi jih lahko uveljavljala sama matična družba, če bi nastopala kot toženka.

Zmotna je presoja, da za pobot prav iz tega razloga (ker gre za terjatev matične družbe) ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev. Ker gre pri matični družbi in njeni podružnici za eno in isto pravno osebo, je terjatev matične družbe, čeprav jo v pobot uveljavlja podružnica, terjatev osebe, ki je v razmerju do tožnice lahko hkrati njen upnik in dolžnik.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, ki se nanaša na odločitev iz druge (pobot iz naslova plačil s poslovnimi karticami) in tretje (pobot iz naslova nakazil iz poslovnega računa) alineje II. točke ter III. in VI. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženke, in sicer za posamezne zneske bruto oziroma neto plač. Nadalje je ugotovilo, da ne obstajajo terjatve toženke do tožnice iz naslova odškodnine v znesku 10.764,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, iz naslova plačil s poslovnimi karticami v znesku 24.427,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, iz naslova nakazil iz poslovnega računa v znesku 15.500,00 EUR in iz naslova neupravičene obogatitve v znesku 61.477,35 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi in je procesni pobotni ugovor zavrnilo.1 Toženki je naložilo, da tožnici plača pripadajoče zneske neto plač kot izhajajo iz sodbe, da ji izroči njene osebne dokumente in denar iz denarnice znamke Gucci ter USB ključek. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da mora toženka tožnici plačati stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 6/2019 z dne 19. 3. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj: 1.) ali ima podružnica tuje pravne osebe kot toženka v delovnem sporu legitimacijo za uveljavljanje procesnega ugovora pobota; 2.) ali je podan pogoj vzajemnosti terjatev za pobot terjatev, in sicer na eni strani terjatev delavca do delodajalca (podružnice pravne osebe) in na drugi strani terjatev delodajalca (matične družbe) do delavca; 3.) ali sta sodišči bistveno kršili določbe postopka v zvezi z razlogi za zavrnitev zaslišanja K. D. in v zvezi z obrazložitvijo razlogov oziroma pritožbenih razlogov za odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora v zvezi z neupravičeno uporabo poslovnih kartic Visa in plačila iz posebnega računa matične družbe v višini 15.500,00 EUR?

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili njen procesni pobotni ugovor. V materialnopravnem smislu naj namreč ne bi bilo razlike med podružnico in tujim podjetjem. Če podružnica nastopa v funkciji delodajalca in je tožena v delovnem sporu, bi ji morali priznati enaka upravičenja oziroma ugovore, kot jih ima tuje podjetje zoper delavca, saj naj bi sicer šlo za kršitev 2. odstavka 31. člena, 1. odstavka 679. člena in 683. člena Zakona o gospodarskih družbah2 (v nadaljevanju ZGD-1). Čeprav Zakon o delovnih razmerjih3 (v nadaljevanju ZDR-1) podružnici izjemoma daje status delodajalca in je lahko podružnica tudi tožena v delovnem sporu, to ne spremeni dejstva, da je delodajalec pravno in dejansko še vedno tuje podjetje, saj podružnica nima lastne pravne subjektivitete in ne more biti nosilka pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Podružnici, ki ni pravna oseba in lahko nastopa le v imenu in za račun tujega podjetja, bi bilo treba priznati legitimacijo za uveljavljanje procesnega ugovora pobota terjatev tujega podjetja (matične družbe) v enakem obsegu, kot bi v delovnem sporu to lahko storilo tuje podjetje. V nasprotnem primeru gre za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Sodišči druge in prve stopnje naj bi zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zaslišanjem priče K. D. Razlogi, ki jih je sodišče navedlo za zavrnitev zaslišanja priče K. D. v zvezi z odločilnimi dejstvi presoje podane izredne odpovedi s strani tožeče stranke in pobotnih ugovorov toženke naj bi bili nejasni, oziroma med seboj v nasprotju, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Prav tako naj sodišče ne bi pojasnilo razlogov za zavrnitev zaslišanja priče K. D. glede uporabe poslovnih kartic Visa. V kolikor pa je bil razlog za zavrnitev zaslišanja priče v tem, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da za pobot ni podan pogoj vzajemnosti terjatev, je taka obrazložitev v nasprotju z obrazložitvijo iz tretjega odstavka 4. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, pod katero sodišče kot razlog za zavrnitev zaslišanja priče navaja, da vprašanje, ali je tožnica kršila bolniški stalež, nima vpliva na presojo pobotnih ugovorov toženke. Razlog za zavrnitev zaslišanja priče naj bi bil tako nejasen, saj se v tretjem odstavku in šestem odstavku 4. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje navajajo različni razlogi. Zato naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje te kršitve, kljub temu, da jo je toženka uveljavljala v svoji pritožbi, ni saniralo.

5. Tožnica je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

6. Na podlagi 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je utemeljena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnica zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala, uveljavljala več terjatev proti toženki, in sicer plačilo neto neizplačanih plač, odškodnine namesto odpovednega roka, odpravnine, nadomestila za neizkoriščen letni dopust, regresa za letni dopust in vračilo nekaterih osebnih dokumentov. Toženka je v pobot med drugim uveljavljala terjatev v višini 24.427,94 EUR iz naslova uporabe poslovne kartice Visa in terjatev v višini 15.500,00 EUR iz naslova nakazila s poslovnega računa.

9. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor toženke v zvezi s porabo na kartici Visa zavrnilo iz več razlogov: neobstoja aktivne procesne legitimacije toženke; ker je obstajal dogovor, da tožnica lahko uporablja poslovne kartice matične družbe za zasebne namene; ker za pobot ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev. Pobotni ugovor, ki se je nanašal na nakazilo s poslovnega računa, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je štelo, da toženka nima aktivne procesne legitimacije in da ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev. Sodišče druge stopnje je potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da ne obstaja vzajemnost terjatev (in s tem posredno stališče, da toženka za pobotni ugovor nima procesne legitimacije).

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog toženke za zaslišanje priče K. D., ker je štelo, da je pobotni ugovor v zvezi s terjatvijo, o kateri bi izpovedala, neutemeljen že zaradi pomanjkanja procesne legitimacije in neizpolnjenega pogoja vzajemnosti terjatev. Razloga za zavrnitev dokaznega predloga sicer res ni izrecno navedlo, vendar pa ta dovolj jasno izhaja tako iz obrazložitve sodišča prve stopnje kot iz obrazložitve sodišča druge stopnje. Toženka zato neutemeljeno vztraja, da so razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju. Sodišči v zvezi z obrazložitvijo zavrnitve dokaznega predloga nista bistveno kršili določb pravdnega postopka (odgovor na tretje vprašanje).

11. Na podlagi 311. člena Obligacijskega zakonika5 (v nadaljevanju OZ) dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Iz navedene določbe izhaja, da je pogoj za pobot med drugim tudi vzajemnost terjatev, kar pomeni, da sta dve osebi hkrati upnik in dolžnik iz pravnih razmerij, ki izpolnjujejo vsebinske pogoje za pobotanje.

12. Do procesne in materialne aktivne legitimacije podružnice tujega podjetja ter matične tuje družbe v delovnem sporu, se je Vrhovno sodišče podrobno opredelilo že v sklepu VIII Ips 96/2014 z dne 23. 9. 2014. Gospodarska družba ima na podlagi 31. člena ZGD-1 lahko podružnice, ki so ločene od sedeža družbe, pri čemer podružnice niso pravne osebe, smejo pa opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba. Po določbi 679. člena ZGD-1 podružnica tujega podjetja nastopa v imenu in za račun tujega podjetja, za obveznosti, ki nastanejo s poslovanjem podružnic, pa je na podlagi 683. člena ZGD-1 odgovorno tuje podjetje z vsem svojim premoženjem. Vrhovno sodišče je v zgoraj navedenem sklepu zavzelo stališče, da iz 682. člena ZGD-1 izhaja, da zastopniki podružnice ne zastopajo (zgolj) podružnice, ampak kot zastopniki podružnice v resnici zastopajo tuje podjetje sámo. Naš pravni red podružnicam ne podeljuje statusa pravne osebe, ampak gre zgolj za dislociran podaljšek družbe ustanoviteljice. Stvarna legitimacija podružnice tujega podjetja izhaja iz drugega odstavka 5. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec po tem zakonu med drugim tudi podružnica tujega podjetja, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ker je podružnica tujega podjetja v konkretnem primeru (pasivno) stvarno legitimirana, je avtomatično tudi (pasivno) procesno legitimirana. Iz tega sledi, da je v 5. členu ZDR-1 določena ena od izjem, ki jih predvideva drugi odstavek 76. člena ZPP.

13. Glede procesne legitimacije matične tuje družbe je določba prvega odstavka 76. člena ZPP jasna. Pravdna stranka je lahko vsaka fizična in pravna oseba. Zato je tuja družba kot pravna oseba (za razliko od podružnice) vedno procesno legitimirana. Prav tako je tudi stvarno legitimirana. Glede na to, da je podružnica zgolj del družbe ustanoviteljice, oziroma dejansko je družba ustanoviteljica, saj nima lastne subjektivitete, ne moremo zaključiti, da družba ustanoviteljica v razmerju do delavca, ki se je zaposlil pri podružnici, ni delodajalec. Nasprotno, delodajalec je dejansko matična družba, podružnica pa v razmerju do delavca na podlagi izjeme iz 5. člena ZDR-1 lahko veljavno opravlja vse funkcije delodajalca. Dejstvo, da delavec lahko zahteva izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja tudi samo od podružnice tujega podjetja, je zgolj izjema v korist delavca, kar pa ne izključuje možnosti zahtevati izpolnitve neposredno od končno odgovornega subjekta, t.j. tujega podjetja kot delodajalca.

14. V konkretnem primeru je tožnica na podlagi 5. člena ZDR-1 vložila tožbo zoper podružnico tujega podjetja kot svojega delodajalca, vendar pa, kakor to jasno izhaja iz zgoraj navedenih stališč, to ne pomeni, da v tem sporu podružnica ne more uveljavljati terjatev matične družbe do tožnice v pobot. Matična družba in podružnica sta namreč ena in ista pravna oseba, zato je jasno, da lahko podružnica, ki je v delovnem sporu tožena kot delodajalec, v pobot uveljavlja tudi vse terjatve, ki jih ima matična družba do delavca - enako, kot bi jih lahko uveljavljala sama matična družba, če bi nastopala kot toženka. To pa pomeni, da je sodišče zmotno presodilo, da v tem sporu toženka ni procesno legitimirana za uveljavljanje procesnega pobota terjatev matične družbe do tožnice (odgovor na prvo vprašanje).

15. Zmotna je tudi presoja, da za pobot prav iz tega razloga (ker gre za terjatev matične družbe) ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev. Ker gre pri matični družbi in njeni podružnici za eno in isto pravno osebo, je terjatev matične družbe, čeprav jo v pobot uveljavlja podružnica, terjatev osebe, ki je v razmerju do tožnice lahko hkrati njen upnik in dolžnik (odgovor na drugo vprašanje). To pa še ne pomeni, da je v konkretnem primeru tudi dejansko bilo tako. Sodišče prve stopnje namreč najprej ugotavlja, da je bila Visa kartica tožnici dana v „zasebne namene“, nato pa, da se je poraba knjižila na račun dolga do družbe H. (katere lastnica in direktorica je bila tožnica). Ni jasno, ali je bila Visa kartica izročena tožnici kot direktorici družbe H. za potrebe te družbe (torej dejansko družbi H.) ali njej kot fizični osebi in na kakšni podlagi. Nerazčiščeno je ostalo tudi vprašanje, zakaj (če je bila Visa kartica dana tožnici na razpolago) naj bi bila poraba neupravičena. Šele, ko bo sodišče dobilo odgovore na ta vprašanja, bo lahko odločilo, ali sta terjatvi vzajemni.

16. Zaradi zmotne ali vsaj preuranjene materialnopravne presoje, da med tožničino terjatvijo in terjatvijo, ki jo je v pobot uveljavljala toženka, ni vzajemnosti, se sodišče druge stopnje do drugih pritožbenih navedb ni opredelilo (konkretno do navedb glede ugotovljenega dejanskega stanja in pravne presoje, da je bila tožnici zasebna uporaba Visa kartice dovoljena).

17. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev iz druge (ugotovitev, da ne obstoji terjatev iz naslova plačil s poslovnimi karticami) in tretje (ugotovitev, da ne obstoji terjatev iz naslova nakazil iz poslovnega računa) alineje II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Razveljaviti je bilo treba odločitev sodišča druge stopnje tudi v delu, ki se nanaša na III. točko izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženki plačilo tožničinih terjatev, ker je njihova višina odvisna od tega, ali v pobot uveljavljane terjatve toženke obstojijo. Končno je bilo treba razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje tudi v delu, ki se nanaša na VI. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (stroški postopka). V navedenem obsegu je zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

18. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče druge stopnje, ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč, navedenih v tem sklepu, opredeliti še do ostalih pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo pobotnega ugovora tožene stranke.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

20. Vrhovno sodišče je v senatu, razvidnem iz uvoda tega sklepa, odločitev sprejelo soglasno.

1 Sodišče prve stopnje je sicer odločilo z izrekom, da terjatve „ne obstajajo in se procesni ugovor zavrne“, kar je očitno nepravilen izrek, dodatno nepravilen pa je tudi za terjatve, o katerih sodišče po temelju sploh ni odločalo. 2 Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 5 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.