Jedro

Pravilen je zaključek, da je bila podana delovnopravna kontinuiteta tožnice pri toženi stranki in pri njenih prejšnjih dveh delodajalcih. Tožnica je ves čas od spornega dne dalje in tudi pri toženi stranki opravljala enako delo, v istih prostorih, z istimi sredstvi (le enkrat vmes je prišlo do tega, da so ji zamenjali pisarno in računalnik), ugotovljeno je bilo, da je vseskozi delala po navodilih nadrejenega, kot tudi to, da so bile vse tri družbe, v katerih je delala tožnica, povezane družbe. Ob tem je nadalje pomembno dejstvo, da je tudi direktor tožene stranke potrdil, da je šlo pri prehodu tožnice pri prejšnjih delodajalcih za spremembo delodajalca. Odločilno je, da je bilo delo tožnice v vseh treh družbah (v bistvenem) enako oziroma, da se je poleg tega obseg dela tožnice tudi povečeval (ob siceršnjih enakih zadolžitvah).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova pripadajočih plač z dodatki za obdobje od februarja 2016 do maja 2016, iz naslova odškodnine namesto odpovednega roka, iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2016, iz naslova sorazmernega dela regresa za leto 2016 in iz naslova odpravnine, vse v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz I. točke izreka. V II. točki izreka je ugotovilo, da ne obstojijo konkretno opredeljene terjatve tožene stranke, ki jih ta uveljavlja v pobot (in je procesni pobot zavrnilo). V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da plača (oziroma obračuna in plača) tožnici zneske terjatev iz pravnih naslovov (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi), katerih obstoj je ugotovilo v I. točki izreka. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izročiti njene osebne dokumente, denar iz denarnice znamke ... in USB ključek. V V. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za obračun ter izplačilo višjih zneskov od tistih, ki jih je tožnici prisodilo v II. točki izreka izpodbijane sodbe, prav tako pa tudi tožničin zahtevek za izročitev drugih premičnih stvari, ki jih je tožnica vtoževala. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 1.988,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, naj njeni pritožbi ugodi v celoti, tožnici pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, nedoločen in pomanjkljiv, saj v njem ni opredeljeno, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od posameznega zneska plače, prav tako pa v njem niso opredeljeni niti dodatki k plači za februar 2016 niti njihova višina. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič tožene stranke je sodišče prve stopnje kršilo ustavno pravico tožene stranke do izjave (22. člen Ustave RS), s tem pa je kršilo tudi določbe postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi navaja razloge, zaradi katerih meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati še preostale priče tožene stranke. Med drugim in na podlagi zaslišanja prič A.A. in B.B. bi lahko ugotovilo neveljavnost tožničine pogodbe o zaposlitvi in spornost višine tožničine plače, ki je bila v tej pogodbi o zaposlitvi določena. V pritožbi zatrjuje, da je tožnica to pogodbo sklenila sama s seboj. Tožnica je želela ob pomoči glavnega računovodje preusmeriti poslovanje tožene stranke. Dejansko stanje glede veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in glede spornih ravnanj tožnice je ostalo nepopolno ugotovljeno. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tudi glede delovnopravne kontinuitete tožnice pri toženi stranki in pri tožničinih prejšnjih delodajalcih (C., D.). Tožnica trditvenemu in dokaznemu bremenu za to delovnopravno kontinuiteto ni zadostila in v zvezi s tem ni predlagala ustreznih dokazov. Vsega tega pa ni mogla nadomestiti niti s svojo izpovedbo. Izvedeni dokazi ne potrjujejo, da se je od C. na D. in kasneje od D. na toženo stranko prenesla vsa dejavnost. Te družbe se sicer ukvarjajo z različnimi dejavnostmi, zato tožnica niti pojmovno ni mogla opravljati istega dela. Svojo odločitev o obstoju delovnopravne kontinuitete je sodišče prve stopnje zmotno oprlo tudi na dejstvo, da je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnici, določila 60 dnevni odpovedi rok. Ta odpovedni rok je očitno pomotoma zapisala pravnica pri toženi stranki. Sedanji direktor je moral izdati potrdilo o višini tožničine plače v takšni obliki, kot ga je izdal, saj je moral ravnati v skladu z zatečenim stanjem. Če bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem, ali se je matična družba strinjala z višino tožničine plače, zaslišalo priče, ki jih je predlagala tožena stranka, bi gotovo prišlo do drugačnih zaključkov. Ker je tožena stranka oporekala tako višini tožničine plače kot tudi delovnopravni kontinuiteti, je logično, da je s tem oporekala tudi višini odškodnine zaradi odpovednega roka. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi v zvezi s številom dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016, saj bi tožnici sorazmerni letni dopust pripadal upoštevaje odmero v ZDR-1 (torej bi se moral računati od 21 dni in ne od 27 dni). Sodišče prve stopnje je tožnici nadomestilo za neizrabljeni del letnega dopusta priznalo sicer neutemeljeno, saj je bil za tožnico edini nepredvidljivi dogodek to, da je vedela, da bo razrešena. Tožnica bi sicer morala vedeti in pričakovati, da bo njeno početje neskrito in da bodo tudi nastale posledice. Poleg tega je bila tožnica direktorica, nihče je ni nadziral, preverjal, odobril in beležil letnega dopusta, kot ona sama. Tožnica ni izkazala, da dopusta ni mogla izkoristiti do svoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato bi bilo treba ta del njenega tožbenega zahtevka v celoti zavrniti. Sodišče je napačno zavrnilo procesni pobotni ugovor tožene stranke. Tudi v zvezi s tem bi morala biti zaslišana direktorica matične firme, ki bi izpovedovala o vsebini pogodbe in o višini tožničine plače. V zvezi z uporabo E. kartic je tožnica skozi izpovedbo nedopustno širila svoje navedbe, pri čemer je bila njena izpovedba tudi neverodostojna. Vzajemnost terjatve je podana, saj gre pri družbi, ki je bila imetnik teh E. kartic, in toženo stranko, dejansko za isto osebo (podružnica nima lastne pravne subjektivitete). Enako velja tudi za pobotni ugovor v zvezi s plačilom na transakcijski račun. Po zaključku tožene stranke je tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 96/2014 z dne 23. 9. 2016 neustrezno in napačno zapolnjevalo pravno praznino glede tega, da lahko delavec zahteva izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja tudi samo od podružnice, kar pomeni, da matično podjetje nasproti delavcu ne more uveljavljati morebitnega pobotnega ugovora oziroma nasprotne tožbe, ki jih ima iz naslova svojih terjatev do delavca. Ker gre v tem primeru za protiustavno pravno praznino, tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da vloži zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 5. člena ZDR-1. Tožena stranka dodatno pojasnjuje, da je škoda, ki jo je uveljavljala v pobot po sklenjeni sodni poravnavi s F.F., posledica fiktivne in dogovorjene odpovedi, to sodno poravnavo pa je tožena stranka sklenila zato, da bi preprečila večjo škodo. Za odločanje o nedenarnem tožbenem zahtevku delovno sodišče ni bilo stvarno pristojno, poleg tega pa je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo tudi USB ključek, čeprav iz dokaznega postopka ne izhaja, da je ta ključek njena last. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica z nedenarnim delom tožbenega zahtevka (vrednost spornega predmeta v tem delu je znašala 7.000,00 EUR), tožnica uspela le v neznatnem delu. Ta zahtevek pa tudi ni bil potreben, saj je tožena stranka tožnico že pred pravdo pozivala na prevzem osebnih stvari. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe ni nerazumljiv, je določen oziroma je v delu vtoževnaih zakonskih zamudnih obresti od mesečnih prisojenih neto zneskov plač v obdobju od februarja 2016 do marca 2016 določljiv (tudi glede na drugi odstavek 134. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ob tem, da je datum zapadlosti posameznih mesečnih plač podrobno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker so tožnici pri plači za mesec februar 2016 poleg pripadajočega in konkretno določenega neto zneska le opisno prisojeni tudi pripadajoči dodatki. V tem delu je po zaključku pritožbenega sodišča šteti odločitev sodišča prve stopnje kot odločitev po temelju (ki ima v tem delu naravo vmesne sodbe), zato zatrjevana kršitev ni podana.

8. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (prav tako pa zaradi tega ni nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejanskega stanja) s tem, ko ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagala tožena stranka in na katere se sklicuje v pritožbi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno tožnica, veljavna (več o tem v nadaljevanju), v zvezi z veljavnostjo te pogodbe o zaposlitvi in določitvijo višine tožničine plače ni bilo treba še posebej zasliševati prič A.A. in B.B.. Prav tako utemeljeno niso bile zaslišane priče, ki bi izpovedovale o zatrjevanih zlorabah bolniškega staleža tožnice, saj to dejstvo ni bilo relevantno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice (tožena stranka zoper tožnico zaradi zatrjevanih zlorab bolniškega staleža ni sprejela nikakršnih ukrepov, kot bi bila npr. lahko izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Ker je bilo ugotovljeno, da za pobotni ugovor tožene stranke ni bil izpolnjen pogoj vzajemnosti, tudi ni bilo treba zaslišati G.G. v zvezi s koriščenjem E. kartic. Zavrnitev zaslišanja G.G. v zvezi z zlorabo bolniškega staleža tožnice pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo iz enakih razlogov, kot zavrnitev zaslišanja ostalih prič, ki so bile predlagane v zvezi z ugotovitvijo tega dejstva. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na strani 6, 7 in 8 izpodbijane sodbe ustrezno obrazložilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi. S to obrazložitvijo pritožbeno sodišče v celoti soglaša in obenem ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko teh prič ni zaslišalo, ni kršilo niti pravice tožene stranke do izjave niti ni kršilo določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.), ki zagotavlja enako varstvo pravic.

9. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožničina pogodba o zaposlitvi z dne 12. 3. 2013 (A2) prenehala zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi prvega odstavka 111. člena ZDR-1. To izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožnica dne 4. 5. 2016 podala toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno ugotovilo, da so bili za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa ZDR-1. Ti so se nanašali tako na razlog za to izredno odpoved (neizplačana plača vsaj dva meseca) kot tudi na predhodni pisni opomin toženi stranki in pisno obvestilo inšpektoratu za delo. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do obračuna oziroma izplačila pripadajočih plač (za čas od dneva, ko ji je tožena stranka te plače prenehala obračunavati oziroma izplačevati do dneva prenehanja delovnega razmerja), do odpravnine in odškodnine v skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDR-1, do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016 in do denarnega nadomestila zaradi neizkoriščenega dela letnega dopusta za leto 2016. 10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožničina pogodba o zaposlitvi veljavna, čeprav je tožena stranka dvomila v verodostojnost podpisa na tej pogodbi s strani delodajalca. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se je ta pogodba v praksi izvajala, da je svoje obveznosti do tožnice po tej pogodbi (vse do tožničine razrešitve) tožena stranka izpolnjevala in spoštovala (vključno z višino dogovorjene plače), da tožena stranka nikoli ni zahtevala bodisi ugotovitve neveljavnosti bodisi ugotovitve ničnosti te pogodbe, da je tožena stranka to pogodbo odpovedala zaradi odpovednega razloga nesposobnosti (kar še dodatno potrjuje dejstvo, da je tožena stranka to pogodbo priznavala kot veljavno) in da je za to pogodbo vedel tudi zakoniti zastopnik tožene stranke H.H.. Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev je treba zaključiti, da je bila tožničina pogodba o zaposlitvi veljavna (skupaj z vsemi v njej dogovorjenimi pravicami, obveznostmi in odgovornostmi obeh pogodbenih strank). Glede na to sodišču prve stopnje ni bilo treba še posebej ugotavljati (z zaslišanjem predlaganih prič) ali je bil podpis na tej pogodbi na strani delodajalca podan po pristojni osebi.

11. Sodišče prve stopnje je po zaključku pritožbenega sodišča nadalje pravilno ugotovilo, da je bila podana delovnopravna kontinuiteta tožnice pri toženi stranki in pri njenih prejšnjih dveh delodajalcih (C., D.). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica ves čas od 9. 3. 2007 (ko se je zaposlila pri družbi C.) dalje in tudi pri toženi stranki opravljala enako delo, v istih prostorih, z istimi sredstvi (le enkrat vmes je prišlo do tega, da so ji zamenjali pisarno in računalnik), ugotovljeno je bilo, da je vseskozi delala po navodilih H.H., kot tudi to, da so bile vse tri družbe, v katerih je delala tožnica, povezane družbe. Ob tem je nadalje pomembno dejstvo, da je tudi direktor tožene stranke potrdil, da je šlo pri prehodu tožnice iz C.na D. za spremembo delodajalca (75. člen ZDR-1). Ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključiti, da je tožnica na zelo podoben način prešla od podjetja D. k toženi stranki (kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe), je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za zaključek, da je tudi prehod tožnice iz družbe D. k toženi stranki pomenil prehod v smislu spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1. Ob tem po stališču pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena v pritožbi tožene stranke zatrjevano dejstvo, da so se te družbe ukvarjale z različnimi dejavnostmi. Odločilno je, da je bilo delo tožnice v vseh treh družbah (v bistvenem) enako oziroma, da se je poleg tega obseg dela tožnice tudi povečeval (ob siceršnjih enakih zadolžitvah). Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto, utemeljeno podkrepilo tudi s tem, da je tožena stranka tožnici v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz naslova nesposobnosti (B26) določila 60 dnevni odpovedni rok (torej daljši rok od odpovednega roka, do katerega bi bila tožnica upravičena v primeru, če bi se upoštevala le doba njene zaposlitve pri toženi stranki), pri čemer so pritožbene navedbe, da naj bi do tega prišlo zaradi pomote pravnice tožene stranke, neprepričljive. Glede na to, da je tožnica delovnopravno kontinuiteto med drugim zatrjevala tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 27. 4. 2017, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica v zvezi z delovno pravno kontinuiteto ni uspela niti s trditvenim niti z dokaznim bremenom.

12. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi (ki je bila, kot je bila že zgoraj obrazloženo, veljavna), določenih 27 dni letnega dopusta (XI. člena pogodbe o zaposlitvi), je sodišče prve stopnje pripadajoči sorazmerni del letnega dopusta tožnice, do katerega bi bila upravičena glede na obdobje od 1. 1. 2016 do 4. 5. 2016, pravilno izračunalo glede na dogovorjeno število dni letnega dopusta iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila določba o številu dni letnega dopusta v pogodbi o zaposlitvi za tožnico ugodnejša od zakonske določbe (159. člen ZDR-1), je sodišče prve stopnje glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1 v zvezi s številom dni letnega dopusta, ki je pripadal tožnici v letu 2016, utemeljeno upoštevalo XI. člen pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je bila tožnica pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v bolniškem staležu od 1. 3. 2016 do 3. 5. 2016 (A72), torej do prenehanja delovnega razmerja zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je pomenila tožničina bolniška odsotnost nepričakovan in opravičljiv razlog za to, da ni mogla izkoristiti letnega dopusta. To pa pomeni, da ji pripada nadomestilo za neizrabljen sorazmerni del letnega dopusta za leto 2016. 13. Glede na zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje tožnici odpravnino in odškodnino iz tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 utemeljeno prisodilo ob upoštevanju dela tožnice pri toženi stranki in družbah C. ter D., glede na 108. člen oziroma 94. člen ZDR-1 ter ob upoštevanju tožničine plače iz njene pogodbe o zaposlitvi. Ker je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da tožena stranka v vtoževanem obdobju tožnici ni izplačala pripadajoče neto plače (obračunala in odvedla pa je davke in prispevke od bruto plače), ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tudi vtoževane neto zneske te plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku ugotovilo, da niso obstajali zakonski pogoji za neizplačilo te plače (136. člen ZDR-1).

14. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom pobota za več terjatev, ki ga je v tem postopku uveljavljala tožena stranka. Ker je bila tožnici plača v obdobju zaposlitve pri toženi stranki izplačevana v skladu s pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka v pobot neutemeljeno uveljavlja znesek 61.477,35 EUR bruto iz naslova neupravičene obogatitve (ker naj bi si tožnica vsak mesec zaposlitve pri toženi stranki obračunavala previsoko plačo, in sicer v znesku 1.161,55 EUR bruto). Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da terjatev tožene stranke tožnice v tem delu ne obstoji. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da poslovne kartice E., v zvezi s katerimi je tožena stranka tožnici očitala neupravičeno porabo sredstev (in te zneske uveljavljala v pobot), niso pripadale toženi stranki, tožena stranka ni upnik napram tožnici v zvezi s to terjatvijo (enako pa velja tudi za nakazila s poslovnega računa). V zvezi s temi terjatvami ni izpolnjen pogoj vzajemnosti (311. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), zato je sodišče prve stopnje v tem delu pobotni ugovor pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče nadalje v celoti soglaša tudi z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na v pobot uveljavljene terjatve iz naslova odškodnine zaradi preveč izplačanih odpravnin, jubilejnih nagrad in odškodnine zaradi predolgega odpovednega roka. Ker je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo (in svojo ugotovitev ustrezno obrazložilo), da tožena stranka ni dokazala niti nastanka škode, do katere naj bi prišlo zaradi ravnanj tožnice, niti protipravnosti ravnanj tožnice, ni bilo pogojev za ugotovitev, da obstoji odškodninska odgovornost tožnice za to zatrjevano škodo. To pa pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje, da tudi ta terjatev, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot, ne obstoji, pravilna.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o izročitvi osebnih stvari tožnice. Ko delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha, mu je ta dolžan vrniti osebne stvari. To delodajalčevo obveznost je treba uvrstiti v obveznost iz delovnega razmerja. Za individualne delovne spore iz naslova obveznosti iz delovnega razmerja pa je glede na točko b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) pristojno delovno sodišče. 16. S pritožbeno navedbo, da tožnica ni izkazala lastništva predmetov, katerih izročitev je bila naložena toženi stranki, tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da so bili ti predmeti last tožnice. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša, zato so tudi te pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 45 in 46 obrazložitve ustrezno pojasnilo, zakaj šteje, da so bili predmeti, ki jih mora tožena stranka tožnici vrniti, tožničini.

17. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških kot vrednost spornega predmeta upoštevalo vrednost med 80.000 in 100.000 točkami po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015), na podlagi česar je zaključiti, da je bil v vrednosti predmeta, ki je sodišču prve stopnje služila kot podlaga za odmero stroškov po OT, tudi nedenarni del tožničinega tožbenega zahtevka. Glede na to in ob upoštevanju dejstva, da iz listinskih dokazov izhaja, da je prišlo do izročitve večine stvari, ki jih je tožnica zahtevala v postopku, šele 28. 3. 2018 (B86), torej šele pred zadnjo glavno obravnavo, se izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke o nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških strank tega individualnega delovnega spora za neutemeljene.

18. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.