Jedro

Pritožbeno sodišče (in pred tem tudi že sodišče prve stopnje) bi se glede na dejanske ugotovitve moralo opredeliti do odločilnega vprašanja, kdo je bil v konkretnem primeru imetnik psa in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Ker se ni, je obrazložitev izpodbijane sodbe do te mere nezadostna, da je zaradi njene pomanjkljivosti (pomanjkanja ali odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih) onemogočen njen preizkus in je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odločilo, da je toženec dolžan plačati mld. tožniku 8.452,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (23. 4. 2014) dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 2.059,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

3. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano), da je bil dne 3. 3. 2013 tožnikov oče na sprehodu skupaj s svojima mladoletnima otrokoma (tožnikom in njegovim bratom) in psom tožnikove babice (v nadaljevanju tožnikov pes), ko je pritekel toženčev pes, ki ga je na sprehod peljal toženčev brat in ni bil privezan ter ni imel nagobčnika. Toženčev pes je poskušal napasti tožnikovega psa. Tožnikov oče je zato svojega psa dvignil v naročje. Toženčev pes pa je ob poskusu, da bi prišel do psa v naročju, napadel in ugriznil v obraz mld. tožnika, ki je bil takrat star dve leti in pol. Toženec pri konkretnem škodnem dogodku ni bil prisoten.

**Povzetek revizijskih navedb**

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži povrnitev toženčevih revizijskih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je na tožencu dokazno breme, da je poskrbel za ustrezno nadzorstvo in varstvo ter potrebne ukrepe, da njegov pes ne bi povzročil škode ter da toženca ne more razbremeniti ugovor, da je neprivezanega psa brez nagobčnika na sprehod peljal njegov brat, kateremu je prepustil psa brez ustreznega nadzorstva in povodca. Toženec je ves čas postopka zatrjeval, da je njegov brat odšel na sprehod s psom brez njegovega vedenja in soglasja, saj toženca takrat ni bilo doma in ni vedel, da je brat odpeljal psa na sprehod. Zato mu tega ni mogel niti preprečiti niti ga nadzirati, ali je pes imel povodec in nagobčnik. Trdil je tudi, da je bil pes družinski pes, da je priskrbel ustrezne povodce in vse družinske člane opozarjal, da ga morajo na sprehod voditi s povodcem. Zato je bil spornega dne za psa odgovoren njegov brat. Nižji sodišči se nista ukvarjali z vprašanjem, kdo je bil v konkretnem primeru in v danih okoliščinah imetnik psa ter kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim, zato sodb v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišči sta nepravilno uporabili 158. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je imetnik psa širši pojem od lastnika psa in tudi nista ugotovili, da toženčev brat ni primerna oseba, ki ji toženec ne bi smel zaupati in prepustiti v varstvo svojega psa. Uveljavlja odstop od sodne prakse in se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 316/1998 in II Ips 33/1997 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2279/2016 z dne 18. 1. 2017. Izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih glede toženčeve odgovornosti in ne upoštevata toženčevih razlogov za izključitev njegove odgovornosti za nastali škodni dogodek.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnik predlaga, da Vrhovno sodišče toženčevo revizijo zavrne in mu naloži povrnitev stroškov tožnikovega odgovora na revizijo. Navaja, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do toženčevega ugovora glede neobstoja pasivne legitimacije in zaključilo, da je toženec odgovoren za nastali škodni dogodek kot lastnik in imetnik psa, ker je prepustil psa brez ustreznega nadzorstva in povodca ter ni zmogel dokaznega bremena, da bi dokazal nasprotno (da je ravnal ustrezno). Dejstvo, da pelje psa na sprehod tretja oseba, ne pomeni avtomatično, da je lastnik psa razbremenjen odgovornosti. Imetništvo psa ne predstavlja zgolj njegovega hranjenja in vodenja psa na sprehod, ampak predstavlja nadzor nad psom, ki mora biti v rokah ene osebe - dejanskega lastnika, ki je običajno tudi formalni lastnik. V konkretnem primeru je toženec dejanski in formalni lastnik psa, ki je ugriznil otroka (tožnika). Toženec bi moral poskrbeti, da bi tudi tretja oseba, ki nadzoruje psa, ravnala skrbno in psa zmore obvladati. Zato ni bistveno, da toženec v času škodnega dogodka ni bil doma, saj iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je zagotovo vedel, da njegovi družinski člani (tudi njegov brat) sprehajajo psa ter je vedel tudi, da pes ni vedno privezan (saj je pes že predhodno večkrat napadel druge pse). Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1457/2009 z dne 5. 8. 2009. Morebitna ugotovljena odškodninska odgovornost toženčevega brata toženca ne eskulpira, ampak je pravilna uporaba pravil o solidarni odgovornosti v skladu s 186. členom OZ. Oškodovancu namreč ne more biti znano, kdo je dejansko odgovoren za škodo (lastnik psa ali oseba, ki je psa sprehajala).

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

6. Vrhovno sodišče je na toženčev predlog s sklepom II DoR 198/2017 z dne 31. 8. 2017 dopustilo revizijo v smeri formalnopravnega in materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve glede obstoja odškodninske odgovornosti lastnika psa za škodo, povzročeno v času, ko je bil pes pod nadzorstvom tretje osebe (brata lastnika).

Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

**Presoja utemeljenosti revizije**

7. Revizija je utemeljena.

8. Predmet presoje v obravnavani zadevi je toženčeva odškodninska odgovornost zaradi ugriza psa. Toženčev pes je v obraz ugriznil tožnika, ko ga je na sprehod peljal toženčev brat, toženec pa pri škodnem dogodku ni bil prisoten.

9. Odgovornost za škodo, ki jo povzroči pes, je opredeljena v 158. členu OZ. Ta člen ne predvideva solidarne odgovornosti imetnika in lastnika živali, ampak določa zgolj odgovornost njenega imetnika. Po prvem odstavku 158. člena OZ je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Po drugem odstavku 158. člena OZ pa je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Imetnik psa je torej širši pojem kot lastnik, saj je imetnik lahko tudi druga oseba, ki ji je bil pes zaupan v oskrbo in varstvo2. Ko gre za škodo, ki jo stori žival, tako ni nujno, da je odgovorna oseba vselej lastnik živali3. Določbo 158. člena je treba razlagati tudi v povezavi s splošnimi določbami od 149. do 153. člena OZ. Po 150. členu OZ odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik, po prvem odstavku 152. člena OZ pa namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo. Po četrtem odstavku 152. člena OZ je za škodo, ki nastane od nevarne stvari, odgovoren tudi imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati.

10. Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je, kdo je bil v konkretnem primeru v smislu zgoraj citiranih določb OZ imetnik psa in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Zato ima revident prav, da bi se morali nižji sodišči glede tega vprašanja opredeliti.

11. Toženec je namreč že v odgovoru na tožbo navedel, da je bil pes družinski pes, s katerim sta hodila na sprehode tako brat kot oče, da je kritičnega dne s psom odšel na sprehod njegov brat brez njegovega vedenja in soglasja ter da ni vedel, da se brat s psom sprehaja brez nagobčnika in povodca. Sodišče prve stopnje navedenih toženčevih navedb ni presojalo in je zaključilo, da je toženec kot lastnik psa, ki je ugriznil mld. tožnika, krivdno odgovoren za nastalo škodo. Toženec je nato v pritožbi uveljavljal, da sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča glede njegovega ugovora pasivne legitimacije in ponovno navedel, da je bil kritičnega dne na sprehodu s psom njegov brat in ne on, zato bi moralo sodišče pojasniti, kaj bi moral toženec kot lastnik psa ukreniti, da ne bi prišlo do škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče se do teh navedb vsebinsko ni opredelilo, ampak je zavzelo zgolj stališče, da se toženec kot lastnik psa ne more razbremeniti svoje odgovornosti, da je neprivezanega psa in brez nagobčnika peljal na sprehod njegov brat, saj bi moral ustrezno ravnanje dokazati, vendar tega dokaznega bremena ni zmogel. 12. Takšna obrazložitev pritožbenega sodišča ne zadosti standardu obrazloženosti odločbe. Že iz ustavne pravice do pritožbe (25. člen Ustava RS) izhaja zahteva, da pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so pomembne za odločitev, opredeli in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče (in pred tem tudi že sodišče prve stopnje) bi se tako glede na dejanske ugotovitve moralo opredeliti do odločilnega vprašanja, kdo je bil v konkretnem primeru imetnik psa. Ker se ni, je obrazložitev izpodbijane sodbe do te mere nezadostna, da je zaradi njene pomanjkljivosti (pomanjkanja ali odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih) onemogočen njen preizkus in je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizija utemeljena že iz tega razloga.

**Odločitev o reviziji**

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP reviziji ugodilo in je sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče odgovoriti na odločilno vprašanje, kdo je bil v konkretnem primeru v času škodnega dogodka imetnik psa in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim, tudi v luči institutov, ki omogočajo varstvo oškodovanca pred škodo, ki jo je povzročilo več oseb.

**Odločitev o stroških postopka**

14. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 Določba drugega odstavka 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po kateri se je za imetnika nevarne stvari štel lastnik stvari, je bila z uveljavitvijo 150. člena OZ črtana. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 316/1998 z dne 24. 4. 1999.