Jedro

Ker je toženec kot lastnik prepustil psa brez ustreznega nadzorstva in povodca svojemu bratu, se ne more razbremeniti odgovornosti po drugem odstavku 158. člena OZ. Neutemeljena sta zato njegov ugovor, da ni odgovoren za nastalo škodo (ugovor pasivne legitimacije), kot tudi ugovor sokrivde.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati ml. tožniku 8.452,08 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (23. 4. 2014) in mu povrniti pravdne stroške v znesku 2.059,50 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb z ugovorom pasivne legitimacije in pripomb na izvedeniško mnenje sodne izvedenke za kinologijo in je s tem kršila določila postopka. Nesprejemljiva, zmotna, napačna je odločitev, da svoje odločitve o temelju ni moglo opreti na izpovedbo prič A. A., B. B., C. C. in Č. Č., ker niso bile očividci dogodka, to pa ne velja v zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti; po drugi strani pa je upoštevalo izjavo tožnikove matere D. D. Sodišče je oprlo odločitev na podlagi nepravilne in zmotne analize podanih izjav prič E. E. in F. F., ki jih ne primerja in vrednoti v zvezi s podanimi trditvami. Sodišče izpoved F. F. ocenjuje nekritično kot verodostojno in resnično. Turk ni izpovedal, da je toženčev pes skočil proti njemu, ko je držal maminega psa v naročju, toženčev pes pa pri tem planil na tožnika in ga poškodoval. Če bi toženčev resnično poškodoval tožnika način kot opisuje izvedenka, bi moral otrok stati pred očetom in ne za njim in bi morale biti poškodbe na otrokovem obrazu drugačne kot so bile. Nadalje toženec navaja, da sodišče ne zavzame nobenega stališča v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije, saj je bil v času škodnega dogodka na sprehodu toženčev brat E. E. in ne toženec in bi moralo sodišče pojasniti, kaj bi moral toženec kot lastnik psa ukreniti, da ne bi prišlo do škodnega dogodka. Napačno je sodišče prve stopnje ocenilo vprašanje soodgovornosti tožnikovega očeta za nastali škodni dogodek. Sodišče je napačno štelo med stroške postopka tudi izvedenske stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za škodo, ki jo povzroči domača žival je odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (drugi odstavek čl. 158 Obligacijskega zakonika). Ta odgovornost je krivdna, na tožencu pa je dokazno breme, da je poskrbel za ustrezno nadzorstvo in varstvo ter potrebne ukrepe, da njegov pes ne bi povzročil škode. Tožnik kot lastnik se ne more razbremeniti odgovornosti, ko je prepustil psa brez ustreznega nadzorstva in povodca (toženčev pes je bil spuščen) svojemu bratu E. E. in je zaradi tega neutemeljen ugovor, da ni odgovoren za nastalo škodo (ugovor pasivne legitimacije), niti ugovor sokrivde. V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo tako, da je bil oče tožnika F. F. na sprehodu z ml. otrokoma, ko je toženčev pes poskušal napasti psa stare matere ml. tožnika in ga je F. F. dvignil v naročje in je ob napadu nanj toženčev pes ob tem napadel in ugriznil v obraz ml. tožnika, ob poskusu, da bi prišel do psa, ki ga je v naročju držal F. F. Glede na take zaključke sodišča prve stopnje, ki temelji na oceni izvedenih dokazov pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in jo v celoti sprejema. Z nasprotnimi pritožbenimi trditvami, da je prišlo do poškodbe na drugačen način in da je poškodbe povzročil ml. tožniku pes, njegove stare matere in da je prišlo do poškodbe ml. tožnika, ko je F. F. hotel razdvojiti psa, ki sta bila v konfliktu od preje, toženec v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. Toženec kot lastnik psa se ne more razbremeniti svoje odgovornosti, da je neprivezanega psa in brez nagobčnika peljal na sprehod njegov brat E. E., saj bi moral ustrezno ravnanje dokazati toženec, ki pa tega dokaznega bremena ni zmogel. Tudi izvedeniško mnenje kinologinje G. G. je jasno in ni potrebna njegova dopolnitev. Zgolj nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem še ne pomeni, da ga je treba dopolnjevati kot trdi toženec. Tudi iz tega mnenja izhaja, da je toženčev pes poškodoval ml. tožnika, ko se je trudil doseči psa tožeče stranke in da ran ml. tožniku ni mogel povzročiti domači pes, ki ima otroka za prijatelja in igralnega partnerja.

5. Tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo je odmerjena v skladu z določbami iz čl. 179 OZ v skladu s trajanjem in intenzivnostjo bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem, trajanjem strahu, skaženostjo in duševnimi bolečinami za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sicer pa toženec višine odškodnine v pritožbi sploh ne izpodbija.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

7. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 155 ZPP.