Jedro

V primeru, ko je izplačevalec dohodkov iz premoženja pravna oseba, ta dohodek za zavezanca obračuna in plača. Uporaba službenega vozila v zasebne namene je boniteta, ki se všteva v osnovo za obračun davkov od osebnih dohodkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke zoper ugoditveni del odločbe tožene stranke z dne 9. 9. 2003 (1. točka izreka sodbe in sklepa), tožbi zoper zavrnilni del navedene odločbe davčnega organa druge stopnje pa je na podlagi 4. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005-odl. US in 45/2006-odl.US) delno ugodilo in v delu, ki se nanaša na točko I/7 izreka prvostopenjske odločbe (odločbe Davčnega urada K. z dne 10. 10. 2002) v celoti ter v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti v točkah I/3, 4, 5 (s podtočkami) in 6 (s podtočkami) izreka odločbe prve stopnje odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek; v še preostalem delu pa je na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Davčni urad K. je z že navedeno prvostopenjsko odločbo z dne 10. 10. 2002, tožnici naložil plačilo: davka od dobička pravnih oseb za leto 2001 v znesku 333.227,50 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I.1); akontacije davka od dobička pravnih oseb za leto 2002 v znesku 166.614,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I.2); davka od osebnih prejemkov za leto 2001 v znesku 475.432,40 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I.3), davka od dohodkov iz premoženja v znesku 725.031,80 SIT in pripadajočih zamudnih obresti (I.4); prispevkov za socialno varnost iz bruto osebnih prejemkov in pripadajočih zamudnih obresti za leto 2001 (I.5); ter prispevkov za socialno varnost na bruto prejemke in zamudne obresti za leto 2001 s pripadajočimi zamudnimi obresti (I.6). Tožena stranka pa je z odločbo, izpodbijano v upravnem sporu, pritožbi tožeče stranke delno ugodila, odpravila prvostopenjsko odločbo v točkah I.1 in I.2 ter zadevo v tem obsegu vrnila v ponovni postopek, v preostalem delu pa je pritožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih zavrnilnega dela sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu. Ker je tožeča stranka (pravna oseba) izplačevalka dohodkov iz premoženja za zavezanko A.A., je bila zanjo dolžna obračunati in plačati tudi davek od dohodkov iz premoženja. Iz primerjave podatkov o opravljenih službenih poteh in porabi goriva pa je tožena stranka pravilno sklepala, da je bilo službeno vozilo uporabljeno tudi v zasebne namene, kar predstavlja boniteto iz delovnega razmerja, od katere se obračunava in plačuje davek od osebnih prejemkov ter prispevki za socialno varnost. 3. Tožeča stranka vlaga revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe. Med drugim navaja, da naj bi bil izrek izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, saj ni navedeno, na katero upravno odločbo se učinki odprave nanašajo; sodišče se ni opredelilo do navedb o davčni olajšavi iz 39. člena ZDDPO; obdavčitev bonitete iz delovnega razmerja – uporabe službenega vozila v zasebne namene pa naj ne bi temeljilo na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča po določbah ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Predmet revizijske presoje je odmera davka od osebnih prejemkov, davka od dohodkov iz premoženja ter prispevkov za socialno varnost iz oziroma na bruto osebne prejemke.

9. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to pomeni, da je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala dejansko stanje, kot ga je ugotovil prvostopenjski davčni organ.

10. Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera izhaja, da je tožeča stranka v letu 2001 vlagala sredstva v prenovo stanovanjske hiše v A., ki je bila predmet najemne pogodbe, sklenjene med njo kot najemojemalko in A.A. (direktorico) kot lastnico stanovanjske hiše in najemodajalko. Kadar je (kot v obravnavanem primeru) izplačevalec dohodkov pravna oseba, davek od dohodkov iz premoženja obračuna in plača za zavezanca izplačevalec od vsakega posameznega dohodka (prvi odstavek 174. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP). Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pritrdilo davčnim organom prve oziroma druge stopnje, ki sta tožeči stranki naložili plačilo davkov od dohodkov iz premoženja od osnove 3,012.127,20 SIT po stopnji 25 % v znesku 753.031,80 SIT. Osnova za plačilo omenjenega davka od dohodkov, ki jih lastnik doseže z oddajanjem stanovanjskih ali poslovnih prostorov, garaž ali prostorov za počitek oziroma rekreacijo, je namreč znesek najemnine, prejet v letu, za katerega se odmerja davek, zmanjšan za stroške tekočega in investicijskega vzdrževanja, opravljanja in za stroške obratovanja, če te stroške plačuje lastnik sam (67. člen Zakona o dohodnini – ZDoh). Pri ugotavljanju dohodka, doseženega z oddajanjem stavb in prostorov po omenjeni zakonski določbi, pa se upošteva tudi vrednost vseh obveznosti in storitev, za katere se je zavezal najemnik oziroma podnajemnik. Ker so imela vlaganja tožeče stranke naravo investicije, ki povečuje vrednost nepremičnine, so bila utemeljeno in pravilno všteta v dohodek najemodajalca, dosežen z oddajanjem stavb in prostorov. Tožeča stranka je glede investicijskih vlaganj v premoženje fizične osebe sicer uveljavljala davčno olajšavo po 39. člena ZDDPO. O njej pa bo odločal davčni organ prve stopnje v ponovnem postopku, ko bo odločal o obveznosti tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo davka od dobička pravnih oseb. Zato so revizijski ugovori, da se sodišče ni opredelilo do uveljavljane investicijske olajšave, preuranjeni.

11. Iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz primerjave podatkov o opravljenih službenih poteh s podatki o nabavi goriva (ki naj bi bila opravljena krajevno ali časovno izven relacij, navedenih na potnih nalogih), je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo presoji davčnih organov, da je bilo službeno osebno vozilo, ki ga je uporabljala direktorica A.A., uporabljeno tudi za privatne namene. To pa je tudi po presoji revizijskega sodišča že dovolj za odločitev, po kateri se uporaba osebnega vozila, danega delavcu tudi za privatne namene, šteje za boniteto iz 1. alineje prvega odstavka 16. člena ZDoh, ki se všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Zgolj dejstvo, da sta v družini direktorice A.A. še dve vozili, ki se uporabljata izključno za zasebne namene, ne prepriča o nasprotnem. Zato ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, ker je bilo tožeči stranki naloženo tudi plačilo davka od osebnih prejemkov za leto 2001 v znesku 475.432,40 SIT s prispevki za socialno varnost iz bruto prejemkov oziroma na bruto prejemke za omenjeno poslovno leto.

12. Tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne more preizkusiti, saj naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe je namreč jasno in nedvoumno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi zoper zavrnilni del odločbe tožene stranke, ki jo je tožeča stranka v upravnem sporu izpodbijala v delu, ki se nanaša na pričetek teka zamudnih obresti, v preostalem delu (torej glede odmere davka od osebnih prejemkov, davka od dohodkov iz premoženja ter prispevkov za socialno varnost iz in na bruto osebne prejemke) pa je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na vsebino revizije pa revidentka neprepričljivo navaja, da ni mogla ugotoviti, kaj dejansko je z izpodbijano sodbo sodišče odpravilo oziroma kateri deli izpodbijanega upravnega akta ostajajo v veljavi.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS1-1.