Jedro

Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede materialnopravnega stališča sodišča potrebni ter primerni za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP).

Za sklenitev posojilne pogodbe zakon ne predpisuje posebne oblike, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da je bilo med pogodbenimi strankami dogovorjeno, da bo posebna oblika pogoj za njeno veljavnost, zato posebna oblika za veljavnost posojilne pogodbe ni bila potrebna, iz česar sledi, da tudi, če bi prvi toženec naknadno podpisal posojilno pogodbo, to na samo veljavnost posojilne pogodbe ne bi imelo nobenega vpliva. Dejstvo, da je bila pogodba podpisana s strani vseh pogodbenikov zadostuje za njeno sklenitev.

Pogodba je rezultat dogovarjanja strank. Pogodba je sklenjena, ko je doseženo soglasje volj.

Notarski zapis popsojilne pogodbe dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. V skladu z 224. členom ZPP pa je notarsko listino moč izpodbiti.

Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi trditveno in dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so posojilna pogodba, ki so jo v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa Sv 283/2014 z dne 12. 2. 2014 sklenile pravdne stranke, aneks št. 1 k posojilni pogodbi ter poroštvena pogodba, ki so jo 4. 6. 2014 prav tako v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa Sv 971/2014 sklenile pravdne stranke ter družba A. d. o. o. in pogodba o odstopu terjatve, sklenjena v obliki notarskega zapisa Sv 241/2017 z dne 15. 2. 2016 med drugo in prvo toženo stranko, navidezne in nimajo učinka med pogodbenimi strankami, zavrnilo pa je tudi podredni zahtevek, da so zgoraj navedene pogodbe nične (I. in II. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 8.552,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Navaja, da je sodba v več delih v nasprotju sama s seboj, ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 339. člena ZPP.

Izvedba zavrnjenih dokazov bi pripeljala do drugačne razsodbe. Opozarja, da je bil ob podpisu posojilne pogodbe prisoten le drugi, ne pa tudi prvi toženec, čeprav je na notarskem zapisu tudi njegov podpis, zato domneva, da je drugi toženec podpisal prvega toženca, ali pa da je slednji podpisal notarski zapis že prej. Notarska pomočnica in notar sta v postopku izpovedovala glede dogajanja v notarski pisarni le na splošno, pa tudi sicer ni pričakovati, da bi izpovedovala o nepravilnosti v postopku. Sodišče pri zavrnitvi dokaza glede poizvedb stanja na toženčevem bančnem računu govori v ednini, sta pa toženca dva. Tožnik je podal dokazni predlog za oba toženca. Poleg poizvedb glede stanja na bančnih računih tožencev, je tožnik predlagal še izvedbo dokaza za pridobitev dohodninskih odločb za obdobje od 2011 dalje za oba toženca, vse v zvezi s trditvijo, da toženca sredstev, ki naj bi jih posodila tožniku v resnici nista imela. Toženca sta zaslišana v postopku izpovedovala, da sta opravljala obrtno dejavnost (gostinstvo) ter da naj bi sredstva, razen ene odškodnine, ki ne dosega domnevno posojenega zneska in ki je bila nakazana na račun enega od tožencev, izvirala iz te dejavnosti. V času, ko naj bi toženca opravljala dejavnost, je to področje urejal Pravilnik o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu, ki je urejal pogoje in način vplačila, razpolaganja in plačevanja s tolarsko gotovino za imetnike transakcijskih računov, ki so bili vpisani v poslovni register Republike Slovenije in ki je v 6. členu določal, da mora imetnik transakcijskega računa gotovino, ki jo prejme na kakršnikoli podlagi, vplačati na svoj transakcijski račun isti dan, najpozneje pa naslednji delovni dan izvajalcu plačilnega prometa, pri katerem ima imetnik odprt transakcijski račun. Hramba gotovine doma se je torej v času, ko naj bi bil denar iz naslova opravljanja gostinske dejavnosti pridobljen, štela za nezakonito poslovanje gospodarskega subjekta. O drugih neizvedenih dokazih se obrazložitev sodbe ne izreče, zato ima po stališču tožnika sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

Tožnik v nadaljevanju pritožbe obširno pojasnjuje svoje videnje izpovedb v postopku zaslišanih prič. Meni, da čas podaje ovadb in čas podpisa pogodb ne more odtehtati preizkusa resnicoljubnosti tožnikovih navedb v njegovo škodo. Če tožnik zaradi groženj ne bi bil prestrašen, pogodb ne bi podpisal, ampak bi šel na policijo. Vendar pa je ravno pod pritiskom grožnje šel podpisat pogodbe, kjer je potrdil, da je prejel enormni znesek 150.000,00 EUR, čeprav takega zneska nikoli niti videl ni. Sodišče prve stopnje tudi ni pridobilo zapisnika o zaslišanju priče B. B. Dejstva, da sta toženca dne 1. 2. 2014 tožniku izročila posojilo v višini 150.000,00 EUR ni potrdila nobena od zaslišanih prič, ne notar, ne notarska pomočnica, ne toženca in seveda tudi tožnik ne. Toženca namreč zatrjujeta, da sta tožniku dlje časa izročala manjše zneske, ne pa da bi mu dne 1. 2. 2014 izročila 150.000,00 EUR. Zapisano v pogodbi je torej neresnica.

Ovadba z dne 14. 12. 2015 z zneskom 85.000,00 EUR je resnici na ljubo nekaj zelo posebnega, vendar pa je tožnik tudi to nejasnost prepričljivo pojasnil. Ovadba je bila namreč podpisana samo s strani policista, ne pa tudi tožnika. Tožnik je bil ob podaji ovadbe tudi sicer osredotočen na opis toženčevih groženj, da bo vse pobil. Tožnik je želel situacijo rešiti na eleganten in miren način, zato je tožencema obljubil, da bo plačal 68.000,00 EUR, saj je bil v ta znesek prisiljen, da bi kupil mir, ne pa bi bil navedeni znesek resnično njegov dolg. Tudi v izjavi zapisan znesek 85.000,00 EUR ne predstavlja dejansko prejetega denarja, temveč gre za zapis po nareku prvega toženca, podkrepljenega z grožnjo. Toženca se ukvarjata z dajanjem oderuških posojil. Namen toženca je bil, da pridobita stanovanjsko hišo, katere vrednost je bila 345.000,00 EUR.

Opozarja, da če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.

Meni, da je izkazal pravni interes na ugotovitev neobstoja oziroma ničnosti pogodbe o odstopu terjatev.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila ter predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predložitev novega dokaza, ki ga je tožnik predložil z vlogo z dne 2. 2. 2023, torej že po izdaji sodbe sodišča prve stopnje ter po preteku pritožbenega roka, je prepozna. Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti lahko tožnik kasneje pridobljen dokaz uveljavlja zgolj s predlogom za obnovo postopka.

6. Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da so v obliki notarskega zapisa sklenjene posojilna pogodba z dne 12. 4. 2014 z aneksom, poroštvena pogodba z dne 4. 6. 2014 ter pogodba o odstopu terjatve z dne 15. 2. 2016 navidezne in med pogodbenimi strankami nimajo učinka. S podrednim tožbenim zahtevkom pa uveljavlja ničnost zgoraj navedenih pogodb.

7. Tožnik je zatrjevanje, da sta posojilna pogodba in poroštvena pogodba navidezni ter da nimata učinka med pogodbenimi strankami oziroma, da sta nični, utemeljeval s tem, da je dejansko prejel precej manjši znesek od tistega, kot je naveden v posojilni pogodbi, saj je posojilno pogodbo podpisal pod silo grožnje ter da gre tudi za oderuško pogodbo. Sklicuje se tudi na to, da je bila posojilna pogodba sklenjena v nasprotju z določili Zakona o notariatu, ker ob njenem podpisu ni bil prisoten prvi toženec, čeprav je na notarskem zapisu tudi njegov podpis.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek, ker se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo, da pogodbi odražata dejansko voljo pogodbenih strank ter da nista bili sklenjeni pod pretnjo grožnje.

9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene v pritožbi zoper sodbo zatrjevane kršitve in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, in na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

10. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno kritiko, da bi moralo sodišče prve stopnje za ugotovitev vseh dejanskih okoliščin primera v zvezi z zatrjevano navideznostjo oz. ničnostjo pogodbe izvesti vse predlagane dokaze. Sodišču namreč ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede materialnopravnega stališča sodišča potrebni ter primerni za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Tudi če bi se potrdila navedba tožnika, da toženca na bančnem računu nista imela dovolj sredstev za posojilo navedenega zneska, to na prepričljivo dokazno oceno ne bi imelo želenega vpliva, saj kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče bi toženca lahko denar imela v gotovini tudi doma ali pa kje druge. Na navedeno tudi nima nobenega vpliva okoliščina, da bi zaradi nepoložitve denarja na poslovni račun s tem kršila določbe Pravilnika o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu, zaradi česar bi šlo za nezakonito poslovanje gospodarskega subjekta. Sicer pa toženca v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarjata na dolžnost banke in njihovih podružnic glede hrambe dokumentacije v trajanju le desetih let. Prvi tožnik je imela odprto podjetje od 1. 9. 1997 do 16. 12. 2004, tožba pa je bila vložena 1. 6. 2020, torej po preteku desetih let. Tudi SMS sporočilo, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, se nanaša na obdobje po sklenitvi posojilne pogodbe. Za nekatere dokaze, npr. fotografija hiše, poročni list, pridobitev informacije v postopku ugrabitve drugega toženca, ki jih tožnik v pritožbi taksativno našteva, pritožba ne ponudi pojasnila, kako bi neizvedba teh dokazov lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje. Priči C. C. in D. D. nista potrdili, da bi toženca nad njima izvajala grožnje, zaradi česar ni bilo nobene potrebe po njunem dodanem zaslišanju, poleg tega pa je imel tožnik možnost pridobiti njuni izjavi glede naknadnega dogodka. Tožnik ne pove, katera dejstva se naj bi dokazovala z zapisnikom o zaslišanju priče B. B. v predkazenskem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah. Dokazi za pridobitev podatkov na Vrhovnem sodišču RS o izvršilnih postopkih, ki sta jih od leta 2011 dalje vodila toženca zoper različne dolžnike ter pridobitev listin iz vpisnika SV, ki se nanašajo na toženca za obdobje od 2011-2013 ter na podlagi podatkov vpisnika predložitev notarskih zapisov pogodb, ki sta jih sklenila toženca v tem obdobju, so informativni dokazi, ki niso dovoljeni. Enako velja tudi za vpogled v tožnikov telefon na obravnavi. Glede ostalih dokaznih predlogov pa ni trditvene podlage, kaj s posameznim dokazom tožnik dokazuje.

11. Tožnik zatrjuje, da pri sklepanju posojilne pogodbe v notarski obliki prvi toženec ni bil prisoten. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bil pri podpisu v notarski obliki sklenjene posojilne pogodbe prisoten tudi prvi toženec, kar je potrdil sam, navedeno pa sta potrdila tudi notarska pomočnica in notar. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še dodaja. Za sklenitev posojilne pogodbe zakon ne predpisuje posebne oblike, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da je bilo med pogodbenimi strankami dogovorjeno, da bo posebna oblika pogoj za njeno veljavnost, zato posebna oblika za veljavnost posojilne pogodbe ni bila potrebna, iz česar sledi, da tudi, če bi prvi toženec naknadno podpisal posojilno pogodbo, to na samo veljavnost posojilne pogodbe ne bi imelo nobenega vpliva.2 Dejstvo, da je bila pogodba podpisana s strani vseh pogodbenikov zadostuje za njeno sklenitev. Sicer pa tožnik dvoma o identiteti pogodbenih strank oziroma prvega toženca ni izpostavil. 12. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste ali kakovosti (prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika3. Zakonski znak izpolnitvenega ravnanja posojilodajalca je torej izročitev denarja posojilojemalcu.

13. Iz posojilne pogodbe izhaja, da je tožnik dolžan toženima vrniti znesek 150.000,00 EUR, ki je v plačilo zapadel 1. 7. 2014 ter da sta toženca tožniku že izročila posojilo v višini 150.000,00 EUR, kar izhaja tudi iz aneksa k posojilni pogodbi.

14. Udeleženci v pravnem prometu prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Pogodba je rezultat dogovarjanja strank. Pogodba je sklenjena, ko je doseženo soglasje volj. Kot je bilo že navedeno, je tožnik zatrjeval, da sta pogodbi navidezni ter da nimata učinka med pogodbenimi strankami oziroma da sta nični ter da gre tudi za oderuško pogodbo, saj sta toženca izkoristila tožnikovo stisko in zahtevala oderuške obresti, ki presegajo 500 %.

15. Pritožbeno sodišče torej nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama v notarskem zapisu veljavno sklenjena posojilna pogodba. Takšna listina pa dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (43. člen Zakona o notariatu). V skladu z 224. členom ZPP pa je notarsko listino moč izpodbiti.4 Tožnik je namreč trdil, da je prejel le 15.500,00 EUR ter da je pogodbo podpisal pod vplivom groženj. Zapisana pogodbena volja naj torej ne bi odražala dejanske volje, kar potrditvah tožnika pomeni, da je pogodba v delu nad zneskom 15.500,00 EUR navidezna. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi trditveno in dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbo. To velja tudi za dokazovanje negativnega dejstva, da toženca denarnega zneska, ki naj bi ga tožnik prejel kot posojilo, tožniku nista izročila. Če je namreč zapis pogodbeno dogovorjenega posojila le navidezen, je posojilojemalec dolžan vrniti posojilodajalcu le toliko, kot je od njega dejansko prejel. 16. Res je tožnik zamudil rok za izpodbijanje pogodbe zaradi grožnje, vendar pa je zatrjeval, da zaradi nedopustnih groženj tožencev svoje volje ni mogel svobodno oblikovati. Ker na takšen način sklenjena pogodba nasprotuje temeljnim pravnim načelom in morali je lahko nična.5

17. Zaključek, da je bila med pravdnima strankama dejansko sklenjena posojilna pogodba za posojilo v višini 150.000 EUR ter da ne gre za navidezno ali nično pogodbo zaradi groženj, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe izčrpno, podrobno, natančno in prepričljivo utemeljilo. Kritično je ocenilo vse izvedene dokaze, tudi tožnikovo izpovedbo in prepričljivo opozorilo na nelogičnosti in nedoslednosti v njegovi izpovedi oziroma na spremenjene izjave glede na njegove navedbe, dane v tožbi ter v postopku pred sodiščem v zadevi P 1438/2005-II ter tudi pojasnilo, zakaj verjame tožencema in ne tudi tožniku. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnikove navedbe o strahu zaradi groženj niso prepričljive. Pritožba ponavlja svojo interpretacijo izvedenih dokazov, ki pa ne poraja dvoma v sprejeto dokazno oceno. Pravilnost zaključkov sodbe ne potrjuje le v notarski obliki sklenjena posojilna pogodba ter prepričljiva izpoved tožencev, temveč tudi dejstvo, da je bil tožnik tisti, ki je že v letu 2012 in nato še v letu 2013 napisal dve izjavi o prejemu denarja v višini 38.500 EUR in v višini 85.000 EUR ter ju celo overil pri notarju.

18. Kot izhaja iz trditvene podlage tožnika, naj bi mu prvi toženec šele v januarju 2014 začel groziti, da bo, če denarja takoj ne vrne, ubil njega in njegovo družino ter mu bo nastavil v hišo bombo, kar kaže na to, da so te grožnje, zaradi katerih bi se lahko tožnik bal zase in za življenje bližnje, nastale šele po podpisu izjav z dne 26. 11. 2012 in z dne 21. 6. 2013, na katerih se nahaja, kot je bilo že navedeno notarsko overjen tožnikov podpis in iz katerih izhaja, da je tožnik prejel znesek 38.500 EUR in znesek 85.000 EUR.

19. Na dokazno presojo sodišča prve stopnje, da v času sklepanja pogodb toženca nista grozila tožniku, zaradi česar bi le-ta pogodbo podpisal pod prisilo oziroma grožnjo, ne more vplivati navedba, da se toženca ukvarjata s posojenim denarja pod oderuškimi pogoji ter da za vračilo denarnih sredstev izvajata grožnje in nasilje nad dolžniki, kar tudi sicer niso potrdile v ta namen zaslišane priče E. E., F. F., G. G. in H. H. Sicer pa tožnik tudi v trditveno podlago ni zajel nobenih konkretnih okoliščin kdaj, kje in kako ter na kakšen način pa naj bi prejel znesek 15.000 EUR oziroma 15.500 EUR, oziroma 68.000 EUR, kot to zatrjuje v dveh kazenskih ovadbah ter v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1438/2015-II, kjer je izpovedal, da si je od tožencev dejansko sposodil okrog 68.000,00 EUR. Tudi zaslišana priča I. B. je v navedeni zadevi potrdila, da ji je oče povedal, da je dolžan ogromno denarja, da pa ne pozna točnega zneska. Tudi SMS sporočilo, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi ne dokazuje, da so bile v času pred in ob sklenitveni fazi izjav in pogodb izvajane grožnje oziroma nasilje nad tožnikom. Res je sodišče zmotno navedlo, da je bila izjava z zneskom 38.500 EUR napisana sedem mesecev pred izjavo za prejem zneska 85.000 EUR, kar pa ne zmanjšuje prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tožnik prejel posojilo v višini 150.000 EUR. Poleg tega pa tožnik tudi ni zatrjeval, da bi znesek 38.500 EUR predstavljale obresti od zneska 85.000 EUR, izpovedba pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ni pa mogoče tudi mimo dejstva, da je bila posojilna pogodba sklenjena 12. 2. 2014, medtem ko je bila tožba na njeno neveljavnost vložena šele 1. 6. 2020, torej dobrih šest let po njeni sklenitvi.

20. Pritožbeno sodišče se torej strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi bil v obdobju podpisa posojilne pogodbe, aneksa k posojilni pogodbi ter poroštvene pogodbe v strahu zaradi groženj, zaradi česar pogodba naj ne bi vsebovala prave volje tožnika.

21. Ker tožniki ni dokazal, da v posojilni pogodbi navedenega zneska ni prejel, s tem tudi ni dokazal objektivnega elementa oderuštva, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe zaradi oderuštva. Poleg tega pa so bile tožnikove navedbe v zvezi z oderuškimi obrestmi povsem nekonkretizirane.

22. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da pogodba o odstopu terjatve ni neobstoječa oziroma nična ter da tožnik tudi ni izkazal pravnega interesa za ugotovitev njene ničnosti.

23. Ker pritožba glede na navedeno ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Na ostale pritožbene trditve ni odgovarjalo, ker za odločitev niso bile bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Toženca stroške odgovora na pritožbo nista priglasila.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Za sklenitev pogodbe obligacijsko pravo ne zahteva nikakršne oblike, razen če zakon drugače določa. Stranke se za sklenitev pogodbe v notarskem zapisu v primeru, ko zakon ne zapoveduje obličnosti pogodbe odločijo zaradi lažjega dokazovanja vsebine pogodbe. 3 V nadaljevanju OZ. 4 Notarski zapis kot javna listina vsebuje dvoje sicer izpodbojnih dokaznih pravil, in sicer dokazno pravilo o pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega kar se v njej potrjuje ali določa. 5 Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 281/2017 zapisalo, da, ko je ena od strank pogodbe žrtev izsiljevanja in pogodbo podpiše pod vplivom grožnje nasprotne stranke, ob tem pa ne prejme niti izpolnitve, ki bi ji na podlagi takšne pogodbe pripadala, presega dejanski stanji izpodbojne pogodbe zaradi napak volje ter sega v sfero neobstoječe pogodbe. Glej tudi VS RS sklep II Ips 41/2020 z dne 4.9.2020 ter sodbo II Ips 245/2018 z dne 28.11.2019.