Jedro

Zatrjevana nezakonitost izdanega delnega gradbenega dovoljenja (med drugim zaradi neizkazane pravice graditi, nezakonite uvedbe postopka o razlastitvi, odločbe o parcelaciji, o vpisu v zemljiški kataster) še ne pomeni tudi njegove ničnosti, pri čemer so za odpravo tovrstnih nepravilnosti predvidena druga pravna sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovi zahtevi, naj se za nično izreče delno gradbeno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor št. 351-05-29/2005 SR/HČ z dne 17. 3. 2006. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo omenjeno dovoljenje izdano za gradnjo avtocestnega priključka Celje – vzhod (Ljubečna), tožnik pa je zahteval, naj se izreče za nično iz razlogov po 2. in 5. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v obsegu, ki se nanaša na gradnjo na njegovih zemljiščih v k.o. ... DARS naj bi zavedel upravni organ, da ima na vseh zemljiščih pravico graditi na podlagi Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUDVGA), saj je neresnično prikazoval, da se bo na tožnikovih nepremičninah (razen na parc. št. 1015/2 k.o. ...) gradil avtocestni priključek in ne regionalna cesta. Poleg tega niti postopek za razlastitev pri upravni enoti še ni končan. Tožnik je v vlogi z dne 14. 6. 2013 še navedel, da je investitor storil kaznivi dejanji protipravnega zavzetja nepremičnine po 339. členu KZ oziroma 338. členu KZ-1 in overitve lažne vsebine po 258. členu KZ oziroma 253. členu KZ-1, ki sta zastarali, ter da je bil celoten postopek parcelacije in drugih pripravljalnih del speljan nezakonito. Investitor naj bi tako spravil v zmoto ne le naslovni upravni organ, ampak tudi GURS, ki je izvedel nezakonit vpis sprememb v zemljiški kataster, zato je posledično nezakonito tudi gradbeno dovoljenje.

Upravni organ meni, da zatrjevana ničnostna razloga nista podana. Z izgradnjo avtocestnega priključka ni bilo povzročeno kaznivo dejanje v smislu nedopustnega poseganja v tožnikove nepremičnine, saj je imel upravni organ v času izdaje delnega gradbenega dovoljenja zakonske pogoje za njegovo izdajo in je razpolagal tudi z dokazilom o pravici graditi na tožnikovih zemljiščih (izjava DARS, da je bil izveden postopek sporazumevanja z lastnikom in potrdilo o uvedenem postopku razlastitve). Prav tako ni podan razlog iz 5. točke, pri čemer upravni organ pojasnjuje svoje stališče o tem, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja upravni organ pravilno uporabil določba ZUDVGA. Poudarja, da kategorizirana povezovalna regionalna cesta R3-752, ki deloma poteka po tožnikovih nepremičninah, v skladu z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za avtocestni priključek Celje vzhod in povezovalno cesto (Uradni list RS, št. 92/03) predstavlja del polovične deteljice avtocestnega priključka Celje vzhod.

Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi pojasnjuje svoje nestrinjanje z izdanim delnim gradbenim dovoljenjem, med drugim zaradi: neresničnih zatrjevanj DARS, da ima pravico graditi za gradnjo avtocestnega priključka; ker na njegovih zemljiščih ni bil zgrajen omenjeni priključek ampak regionalna cesta; da je bil kot podlaga za izkaz pravice graditi neomejeno uporabljen ZUDVGA; zaradi nezakonite parcelacije (s tem v zvezi nezakonito odvzete pravice do pravnega sredstva) in razlastitve; ker v postopku za izdajo delnega gradbenega dovoljenja predložene listine niso izkazovale pravega stanja, je nezakonito tudi gradbeno dovoljenje; ker je z neresničnim prikazovanjem dejanskega stanja investitor zavedel ne le upravni organ ampak tudi tožnika; ker je objekt zgrajen preko gabaritov na preostale tožnikove premičnine; ker je z vsem navedenim proti njegovi volji poseženo v njegovo lastninsko pravico; ker DARS za nepremičnine ne plačuje niti uporabnine, čeprav jih je že več let protipravno uporablja; ker je upravni organ v izpodbijani odločbi napačno razlagal določila omenjene uredbe in ker napačno meni, da je dvopasovni avtocestni priključek sestavni del štajerskega kraka.

Glede na vse to tožnik meni, da je investitor storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine, ker je spravil v zmoto naslovni organ, da je na podlagi njegovih lažnih podatkov izdal sporno delno gradbeno dovoljenje, ki izkazuje lažno dejansko in pravno stanje zadeve. Prav tako je v zmoto spravil GURS, ki je na podlagi lažnih investitorjevih podatkov izdal nezakonito odločbo o parcelaciji in odločbo o vpisu sprememb v zemljiški kataster, te listine pa so bile uporabljane v postopku za izdajo delnega gradbenega dovoljenja. Prav tako je DARS storil kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine, saj je tuje zemljišče zavzel z namenom, da ga uporabi za gradnjo. DARS bi namreč lahko pridobil pravico graditi le za zemljišča, namenjena za gradnjo avtoceste, ne pa za regionalno cesto. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in delno gradbeno dovoljenje z dne 17. 3. 2006 izreče za nično v delu, ki se nanaša na njegove naštete nepremičnine, podrejeno, naj zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Zahteva za ničnost je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le v primerih, taksativno naštetih v prvem odstavku 279. člena ZUP. Med drugim je nična odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka), ali ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka). Stranka, ki zatrjuje ničnost, mora v zahtevi navesti okoliščine, s katerimi jo utemeljuje, organ pa je dolžan presoditi, ali te okoliščine pomenijo obstoj katerega od ničnostnih razlogov iz omenjene določbe ZUP. Sodišče se ne strinja s tožnikom, kar bo razvidno tudi iz nadaljevanja obrazložitve, da bi moral upravni organ v ta namen izvajati kakršnekoli dokaze. Tožnik namreč navaja dejstva, ki so za ničnost sporne odločbe pravno nepomembna, zato se sodišče strinja s toženko, da stranka v svoji vlogi in njeni dopolnitvi ni navedla okoliščin, s katerimi bi utemeljila ničnost delnega gradbenega dovoljenja. Iz tožnikovih vlog, ki sta podrobno povzeti v izpodbijani odločbi, in tudi iz tožbe izhaja, da tožnik zatrjuje neobstoj investitorjeve pravice graditi na njegovih zemljiščih, ki ni izkazana zato, ker se je po izdaji gradbenega dovoljenja ugotovilo, da dejansko ne gre zgolj za gradnjo avtoceste, ampak tudi za gradnjo regionalne ceste – prav slednje na njegovih nepremičninah. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja zato v tem delu ne bi smel biti uporabljen ZUDVGA, ki za izgradnjo avtocest določa, katera so dokazila o pravici graditi.

Navedeno namreč pomeni, da naj bi upravni organ zmotno ugotovil dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja in nepravilno uporabil materialno pravo. To pa ne predstavlja nobenega – in ne le zatrjevanih po 2. in 5. točki – ničnostnega razloga iz prvega odstavka 279. člena ZUP. Nepopolna oziroma zmotna ugotovitev dejanskega stanja ali napačna uporaba materialnega prava nista ničnostna ampak pritožbena razloga (prvi odstavek 237. člena ZUP).

Celo če se je v razlastitvenem postopku glede tožnikovih nepremičnin, ki so predmet gradbenega dovoljenja, kasneje (tožnik trdi, da na ustni obravnavi 8. 5. 2013) izkazalo, da v konkretnem primeru sploh ne gre za razlaščanje za potrebe gradnje avtoceste ali njenega priključka, ampak za potrebe regionalne ceste, navedeno ne pomeni ničnostnega razloga. Za obravnavani primer je bistveno, da tudi če je bilo gradbeno dovoljenje izdano na podlagi investitorjevih neresničnih podatkov, ne gre za nedovoljeno dejanje v smislu 5. točke 279. člena ZUP. Kot tako dejanje se šteje le nedovoljeno ravnanje, s katerim se vpliva na voljo uradne osebe tako, da izda drugačno odločbo, kot bi jo, če pritiska, izsiljevanja, grožnje ipd. ne bi bilo. Da bi bila uradna oseba pri izdaji delnega gradbenega dovoljenja deležna tovrstnega ravnanja, tožnik ne v vlogah ne v tožbi ne zatrjuje. Tudi sicer bi v primeru, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb, šlo za obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP.

Opisu ničnostnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (niti ostalim po tej določbi) ne ustreza niti navajanje, da naj bi DARS storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 285. členu KZ (253. člen KZ-1), ker da je upravni organ odločil na podlagi njegovih lažnih podatkov. Okoliščina, da je bila odločba izdana kot posledica kakšnega kaznivega dejanja, je namreč obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP. Prav tako so za odločitev v tej zadevi nepomembna ravnanja DARS v postopku parcelacije in vpisov v zemljiški kataster.

Nepravilno pa je tudi stališče, da je izvršitev spornega delnega gradbenega dovoljenja povzročila kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine po drugem odstavku 339. člena KZ oziroma 338. KZ-1. Gradnja (iz tožbe izhaja, da je bila ta že zaključena) na podlagi upravnega dovoljenja ni protipravna.

Zatrjevana nezakonitost izdanega delnega gradbenega dovoljenja (med drugim zaradi neizkazane pravice graditi, nezakonite uvedbe postopka o razlastitvi, odločbe o parcelaciji, o vpisu v zemljiški kataster) torej še ne pomeni tudi njegove ničnosti, pri čemer so za odpravo tovrstnih nepravilnosti predvidena druga pravna sredstva. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).