Jedro

Skupno premoženje - obstoj, obseg, obligacijski zahtevek, uporabnina, vrnitev vrednosti darila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem in zavrnilnem delu ter v odločbi o pravdnih stroških (točka III do X izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da se dopusti objektivna sprememba tožbe (točka I izreka) in ustavi postopek v delu na ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja osebno vozilo znamke Mazda 323, letnik 1995 in oprema, ki se nahaja v stanovanju na K. 105/a v M. (točka II izreka).

S sodbo pa je razsodilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina ID znak X-1588-107, posamezni del št. 107 v stavbi št. 1588 k.o. X. (nadalje stanovanje) in nepremičnina ID znak X-1588-19, posamezni del št. 19, v stavbi št. 1588, k.o. X. (nadalje poslovni prostor) in da na navedenem skupnem premoženju znaša delež tožnika 70/100, toženke pa 30/100 glede na celoto (točka III izreka). V točki IV izreka je odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki plačati vrednost njenega deleža na stanovanju v višini 25.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2010 dalje do plačila, toženka pa je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati vrednost njegovega deleža na poslovnem prostoru v višini 13.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2012 dalje do plačila (točka V izreka). Nadalje je v točki VI izreka odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni plačati toženki ½ vrednosti slike Zmaga Jeraja v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2010 dalje. V točki VII izreka je razsodilo, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni iz naslova uporabnine za stanovanje plačati 16.014,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov mesečne uporabnine od 7. 12. 2005 do 1. 1. 2020, kot je razvidno iz navedene točke izreka prvostopne sodbe. V presežku je tožbena zahtevka tožnika in toženke zavrnilo (točka VIII izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka IX in X izreka) je odločilo, da je za postopek po tožbi tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 44,33 %, tožnik pa toženki pravdne stroške v višini 55,67 %. Za postopek po nasprotni tožbi pa je dolžan tožnik povrniti pravdne stroške toženki v višini 35,16 %, toženka pa tožniku v višini 64,84 %.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožnik z lastno pritožbo in pritožbo po pooblaščencu. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V zelo obširni pritožbi izpodbija odločitev sodišča, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. V tej smeri je zmotno presodilo, da je toženka prispevala denarna sredstva k nakupu stanovanja, ker v času nakupa stanovanja ni imela nobenih denarnih prihrankov (prvostopno sodišče ta ugotavlja na zneske 2.150,52 DEM), ker takšne presoje ne potrjuje tok denarnih sredstev na bančni knjižici toženke na E. Toženka pa tudi ni mogla ustvarjati sredstev z dohodki od dela, ker pri prodaji posode AMC ni sodelovala, podjetje F. d.o.o. pa v letu 1990 sploh še ni poslovalo. Vso poslovanje pri prodaji AMC posode je organiziral in vodil tožnik, ne pa toženka, kar izkazujejo listinski dokazi in zato je tudi izpovedba priče B. B. neverodostojna. Tudi ne drži presoja prvostopnega sodišča, da tožnik ni mogel vložiti v nakup stanovanja prihrankov, ki jih je ustvaril pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko. Tak zaključek je v nasprotju z listinskimi dokazi in sicer s plačo, ki jo je prejel tožnik kot profesor na G. ter pretokom denarnih sredstev na njegovem žiro računu, na katerega je prejemal denarna sredstva za njegovo pogodbeno delo. Tožnik je razpolagal s prihrankom 10.000,00 DEM pred sklenitvijo zakonske zveze. Zraven tega je tožnik h kupnini za stanovanje prispeval tudi celotno kupnino od njegovega prodanega stanovanja na P., za katerega je prejel 50.000,00 DEM, ne pa 45.000,00 DEM, kot je zmotno ugotovilo prvostopno sodišče. Sporni znesek 5.000,00 DEM je bil tožniku izplačan po kupcu C. C. decembra 1990, ko je kupcu izročil ključe stanovanja in kot je tudi bilo dogovorjeno v prodajni pogodbi za stanovanje. Prvostopno sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je bilo stanovanje poplačano tudi s kreditom v takratnem znesku 200.000,00 DIN. Toženka je udeležena le v obsegu ½ navedenega kredita, kar je največ v znesku 7.500,00 EUR. Navedeni znesek, ki bi lahko predstavljal eventualni prispevek toženke k nakupu stanovanja pa je izničen iz razloga, ker je tožnik v tistem obdobju in sicer izključno s svojimi finančnimi sredstvi pokrival življenjske stroške toženke od sklenitve zakonske zveze in prihoda toženke v M. pa do njene prve dejanske plače pri podjetju F. d.o.o. v mesecu februarju 1991. Iz navedenih razlogov stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank.

Poslovni prostor je skupno premoženje pravdnih strank, vendar je delež toženke nižji, kot ga je določilo prvostopno sodišče. Pretežni delež za nakup poslovnega prostora je tožnik prispeval z lastnimi sredstvi (denarna sredstva, ki jih je tožnik prejel iz pogodbenega dela z gospodarsko družbo H.), pri čemer je za nakup poslovnega prostora izkazano, da je bil opravljen dvig 154.000,00 ATS iz tožnikovega računa v Republiki Avstriji. in s tem zneskom je bil plačan poslovni prostor. Toženki je tako glede deleža na poslovnem prostoru iz naslova prihodkov ustvarjenih v podjetju F. d.o.o. priznati največ 10/100 od celote. Nasprotna presoja je zmotna.

Izvedenec D. D. je zmotno ugotovil vrednost stanovanja brez vlaganj v višini 85.000,00 EUR. Vrednost stanovanja brez vlaganj je nižja in tako tožnik toženki tudi ni dolžan izplačati zneska 25.500,00 EUR za njen delež na stanovanju. Sicer pa stanovanje ne spada v skupno premoženje. Poslovni prostor pa je prenizko ocenjen po navedenem izvedencu, kot je tožnik opozarjal sodišče že tekom pravde, in je tako tudi zmotna presoja prvostopnega sodišča glede vrednosti deleža na poslovnem prostoru, ki ga je dolžna toženka plačati tožniku. V postopek bi moral biti pritegnjen nov izvedenec oziroma cenilec gradbene stroke.

Prvostopno sodišče je zmotno presodilo, da je tožnik dolžan iz naslova uporabe stanovanja toženki plačati uporabnino. Toženka je po lastni volji odšla od tožnika, ki zoper njo oziroma njuno hčerko ni izvajal nobenega nasilja. Odhod toženke s hčerko v varno hišo je bil samovoljen in zato ni nobene podlage za plačilo uporabnine, pri čemer se toženki tudi nikoli ni preprečevala uporaba stanovanja. Zraven tega pa je tudi višina uporabnine po izvedencu D. D. zmotno ugotovljena.

Slika akademskega slikarja Zmaga Jeraja glede na vrednost ne more predstavljati darila toženki, ker pa se je ta sedaj najdla, tožnik v pritožbi predlaga, da se v naravi vrne toženki, ker za tožnika slika nima več nobenega pomena.

Nepravilno je tudi ugotovljen pravdni uspeh pravdnih strank, ker je delež pravdnih strank na skupnem premoženju nepravilno ugotovljen. Sicer pa glede na zahtevke po tožbi in nasprotni tožbi tudi ni pravilno ugotovljen pravdni uspeh, ker je tožnik v pravdi uspel v pretežnem delu, toženka pa le v minimalnem delu.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da določi deleže na skupnem premoženju v obsegu 90/100 v korist tožnika, v ostalem pa izpodbijano odločbo razveljavi.

V lastni pritožbi se tožnik pridružuje pritožbi svojega pooblaščenca in še dodatno argumentira, da je priznanje uporabnine za stanovanje povsem neutemeljeno, ker je toženka iz stanovanja, ki bi ga lahko ves čas tega pravdanja uporabljala, odšla prostovoljno. Sicer pa navedeno stanovanje ne spada v skupno premoženje, ker je bilo pridobljeno s sredstvi tožnika. Toženka ni imela prav nobenih prihrankov, s katerimi bi lahko prispevala k nakupu stanovanja, kar izkazuje promet na TRR toženke pri E. Delež toženke na poslovnem prostoru pa je tudi dosti nižji od presoje sodišča, ker je tožnik prispeval in ustvarjal glavnino sredstev za nakup poslovnega prostora. V tej smeri je prvostopno sodišče tožniku tudi kratilo pravico do poštenega postopka z izvedencem gradbene stroke. Podatke iz bančnih računov, zlasti TRR pri I. je prvostopno sodišče pridobilo nezakonito. Slika Zmaga Jeraja pa se je najdla in se jo lahko v naravi vrne tožnici, ta pa mu za sliko izplača polovično vrednost, to je 2.500,00 EUR. Sicer pa bi tudi za oceno vrednosti slike bilo potrebno vključiti izvedenca ustrezne umetniške stroke. Pritožnik meni, da njegov delež na skupnem premoženju znaša 80 %. Pritožbenega predloga posebej ne podaja.

3. Toženka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje procesno pravilno v skladu z določbo 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločilo brez naroka, ker je tudi pooblaščenec tožnika z vlogo z dne 25. 11. 2021 (list. št. 652 spisa) podal pisno soglasje, da se v ponovljenem sojenju odloči brez glavne obravnave. Tožniku tako ni bila kršena pravica do obravnavanja, kot v pritožbi zatrjuje sam tožnik.

6. V času razveze zakonske zveze pravdnih strank je premoženjska razmerja med zakonci urejal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki predstavlja materialno podlago glede obstoja skupnega premoženja in glede ugotavljanja deležev na tem premoženju v primeru delitve skupnega premoženja. Po določbi drugega odstavka 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pri presoji, katero premoženje spada v skupno premoženje in kakšni so deleži na tem, je potrebno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja, obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja zakonske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito ter ga v nobenem primeru deliti na posamezna obdobja ali posamezne dela premoženja. Navedeno velja tudi za presojo vseh prispevkov zakoncev k pridobivanju skupnega premoženja in za vso v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje1. Skupno premoženje se razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi (prvi odstavek 58. člena ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakonca na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (59. člen ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja so v sodni praksi sprejeta naslednja stališča: celovitost presoje vseh razmer iz različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju, ne morejo pa vplivati na višji delež na posameznem predmetu iz skupnega premoženja2. Če je šlo za nedovoljeno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem, drugi zakonec lahko uveljavlja obligacijski zahtevek, ki pa ima stvarnopravno podlago.3 Razvezani zakonec ima od drugega zakonca, ki je brez njegovega soglasja odtujil stvar iz skupnega premoženja, pravico zahtevati povrnitev njene vrednosti v denarju.4

7. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da stanovanje in poslovni prostor spadata v skupno premoženje pravdnih strank in da delež tožnika na skupnem premoženju znaša 70/100, delež toženke pa 30/100 in ker je tožnik stanovanje brez soglasja toženke odtujil (podaril sinu) je toženki dolžan plačati vrednost njenega deleža na stanovanju v višini 25.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, toženka pa je dolžna iz razloga, ker je poslovni prostor brez soglasja tožnika odtujila (podarila skupni hčeri), tožniku plačati vrednost njegovega deleža na poslovnem prostoru v višini 13.300,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. V pritožbenem postopku je sporno ali stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, obseg deleža toženke na skupnem premoženju, višina poplačila za odtujeno stanovanje in poslovni prostor, plačilo uporabnine za stanovanje ter plačilo za podarjeno umetniško sliko.

8. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da sta pravdni stranki dne 23. 4. 1988 sklenili zakonsko zvezo v B., ki je bila razvezana s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 632/2001 z dne 22. 8. 2002 in da je življenjska skupnost pravdnih strank dejansko prenehala meseca julija 2001. Pravdnima strankama se je dne 13. 9. 1991 rodila hči J. J. Tožnik je bil od leta 1979 dalje zaposlen kot profesor na gimnaziji, kjer je tudi prejemal mesečno plačo, toženka pa je bila zaposlena od 1. 7. 1989 do 30. 4. 1990 pri B. B. s.p., kjer ni prejemala plačila, od 21. 2. 1991 dalje pa je bila redno zaposlena v družbi F. d.o.o., ki pa je bila ustanovljena 9. 4. 1990. V prvi polovici leta 1990 je bilo kupljeno (v pogodbi je kot kupec naveden tožnik) sporno stanovanje za kupnino takratnih 644.776,90 DIN (to je po takratnem valutnem razmerju DIN/DEM 7:1 okrog 92.000,00 DEM), v istem obdobju pa je tožnik prodal njegovo lastno stanovanje v P. v M. za 45.000,00 DEM. Tudi ni sporno, da je tožnik kot kreditojemalec dne 5. 2. 1990 z banko sklenil kreditno pogodbo za znesek 120.000,00 DIN, h katerem je bilo potrebno položiti 80.000,00 DIN lastnih sredstev. Toženka pa je dne 16. 6. 1988 odprla devizno hranilno vlogo, dne 4. 9. 1992 pa je sklenila prodajno pogodbo s katero je kot kupka kupila poslovni prostor. Tožnik je kot zemljiškoknjižni lastnik stanovanja dne 8. 5. 2009 brez soglasja toženke podaril sinu K. K., toženka pa je kot formalna lastnica poslovnega prostora le tega brez soglasja tožnika podarila dne 18. 8. 2010 skupni hčerki pravdnih strank J. J. 9. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Ni sporno, da je stanovanje bilo kupljeno v prvi polovici leta 1990, torej v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank in za potrebe bivanja družine. Za pritožbeno zatrjevanje (enako je tožnik zatrjeval tekom pravde), da je stanovanje bilo kupljeno izključno s posebnim premoženjem tožnika, ni dokazne podlage, kot je pravilno že zaključilo prvostopno sodišče. Že na podlagi dejstva, da je bilo stanovanje delno plačano z zneskom stanovanjskega kredita pridobljenega v času zakonske zveze v višini 200.000,00 DIN (120.000 DIN kredita in 80.000,00 DIN lastnih sredstev za odobritev kredita, leta 1990 je znesek 200.000,00 DIN znašal nekaj čez 28.500,00 DEM), in da je toženka ves čas zakonske zveze zaradi redne (profesura na gimnaziji) in dodatne (dela pri prodaji posode in sesalcev ter inštrukcije) zaposlitve tožnika očitno bila nosilna pri varstvu in vzgoji otroka ter pri skrbi za dom in da je bila nesporno od meseca februarja 1991 dalje zaposlena pri družbi F. d.o.o., kjer je prejemala tudi plačo, ki jo je porabila za skupno življenje družine, prvostopno sodišče povsem pravilno ugotavlja in zaključuje, da stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, kot to določa drugi odstavek 51. člena ZZZDR. Pri tem pa je pritrditi dokazni presoji prvostopnega sodišča, da je toženka imela pred sklenitvijo zakonske zveze privarčevana devizna sredstva v višini 2.152,52 EUR, ki so bila porabljena v času zakonske zveze pravdnih strank (sodišče zaključuje, da za nakup stanovanja) in da je toženka od leta 1988 dalje tožniku pomagala oziroma z njim sodelovala pri prodaji posode in sesalcev ter s tem delom tudi ustvarjala zaslužek za potrebe skupnega življenja s tožnikom. Da je toženka tožniku po sklenitvi zakonske zveze pomagala pri njegovem pogodbenem delu v zvezi s prodajo posode oziroma sesalcev, je potrdila priča L. L., katere izpovedbo je prvostopno sodišče pravilno sprejelo kot verodostojno. Nasprotna pritožbena izvajanja o neverodostojnosti navedene priče so neutemeljena. Pritožbeno sodišče tako nima pomisleka v presojo prvostopnega sodišča, da je bilo stanovanje pridobljeno z nekaj prihranki toženke, zlasti pa s sredstvi in delom toženke v času trajanja zakonske zveze in tako stanovanje ne predstavlja posebnega premoženja tožnika, kot zatrjuje pritožba.

10. Pritožbeno ni sporno, da je poslovni prostor skupno premoženje pravdnih strank. Formalna lastnica poslovnega prostora je bila sicer toženka, je pa tudi poslovni prostor bil kupljen v času trajanja zakonske zveze in to z zaslužki in delom obeh pravdnih strank, pri čemer v nakup poslovnega prostora nobena od pravdnih strank ni vlagala kakšnega svojega posebnega premoženja, kot je pravilno presodilo prvostopno sodišče (točka 21 razlogov prvostopne sodbe).

11. Stanovanje ter poslovni prostor tako predstavljata skupno premoženje pravdnih strank, kot je pravilno presodilo prvostopno sodišče. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

12. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je tožnik k nastanku skupnega premoženja prispeval znatno več posebnega premoženja kot toženka, ker je k nakupu stanovanja izkazano prispeval (kupnina za stanovanje v P., prodajna pogodba priloga A 34) 45.000,00 DEM, toženka pa nekaj čez 2.000,00 DEM. Da je bilo stanovanje tožnika prodano za takratnih 50.000,00 DEM, kot zatrjuje pritožba, iz podatkov spisa ne izhaja, ker je v prodajni pogodbi (priloga A34) naveden celotni znesek kupnine – 315.000,00 DIN, kar znaša 45.000,00 DEM. Nadalje je prvostopno sodišče pravilno na podlagi pretoka denarnih sredstev na bančnih računih tožnika ugotovilo, da tožnik pred sklenitvijo zakonske zveze s kakšnimi večjimi (pritožba navaja znesek 10.000,00 DEM prihrankov) prihranki ni razpolagal. V zvezi s pritožbenimi izvajanji s prihranki tožnika, ki bi jih naj ta ustvaril pred sklenitvijo zakonske zveze s plačo (pritožba navaja, da je tožnik v obdobju od meseca januarja do meseca junija prejemal neto plačo v mesečni višini nekaj nad 570.000,00 DIN, v mesecu marcu je prejel še poračun v višini 223.193,00 DIN in v mesecu aprilu 171.617,00 DIN, v navedenem obdobju pa je takrat 500.000,00 DIN pretvorjenih v nemško valuto zneslo 3.300,00 DEM), pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti temeljijo na napačnem izhodišču valutnega razmerja med DIN in DEM, ker je na dan 1. 1. 19885 100 DEM znašalo 78015,16 DIN, dne 27. 5. 1988 91152,45 DIN, dne 31. 5. 1988 112204,31 DIN in dne 31. 12. 1988 291029,12 DIN6. 500.000,00 DIN je tako na dan 1. 1. 1988 znašalo 769,00 DEM, na dan 28. 5. 1988 pa 442,00 DEM, ne pa 3.300,00 DEM, kot navaja pritožba in so tako tožnikovi zaslužki iz naslova plače pred sklenitvijo zakonske zveze znašali največ okrog 600,00 DEM mesečno. Tako tožnik tudi z mesečnimi zaslužki v povprečju 600.000,00 DIN (tak povprečen zaslužek tožnika pravilno ugotavlja prvostopno sodišče) ni mogel ustvariti po pritožbi zatrjevanih prihrankov. Do enakega zaključka se pride v primeru, če je zaslužil nekaj manj kot 800.000,00 DIN mesečno, kot zatrjuje v pritožbi. Da pa je tožnik v obdobju po sklenitvi zakonske zveze zaslužil več kot toženka pa je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče in presodilo, da so prihodki tožnika bili približno trikrat večji kot prihodki toženke. Izhajajoč iz takih ugotovitev je pravilna presoja prvostopnega sodišča, da zaradi bistveno višjega denarnega prispevka tožnika iz naslova njegovega posebnega premoženja ter iz naslova dohodkov od rednega ter dodatnega (pogodbenega) dela tožniku pripada višji delež od ene polovice na skupnem premoženju. Pri ovrednotenju deleža toženke pa je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo manjši denarni prispevek toženke k ustvarjanju skupnega premoženja, večjega (zakonska skupnost je trajala dobrih 13 let) pa v obliki skrbi za družino in dom (zaradi tega se je tožnik tudi lahko ukvarjal z dodatnim-pogodbenim delom) ter po taki presoji tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 70/100, toženkin pa 30/100. Nasprotna pritožbena izvajanja (pritožba se zavzema za 10/100 oziroma 20/100) so neutemeljena.

13. Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca in cenilca gradbene stroke D. D. (nadalje izvedenec) tudi pravilno ugotovilo tržno vrednost stanovanja in poslovnega prostora. V mesecu decembru 2018 je tako tržna vrednost stanovanja brez vlaganj znašala 85.000,00 EUR, tržna vrednost poslovnega prostora pa 19.000,00 EUR. Enako kot prvostopno sodišče tudi pritožbeno sodišče nima pomisleka v strokovnost in pravilnost podanega izvedenskega mnenja navedenega izvedenca. Izvedenec je v temeljnem izvedenskem mnenju z dne 23. 8. 2016 in v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 6. 12. 2018, argumentirano in strokovno odgovoril na vsa vprašanja sodišča in strank. Res je, kot navaja pritožba, da je tožeča stranka tako v pripombah na osnovno kot na dopolnilno izvedensko mnenje predlagala izvedbo dokaza z novim izvedencem gradbene stroke, čemur pa sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, ker je izvedenec v izvedenskem mnenju po pravilih stroke z gibanjem tržnih cen podobnih stanovanj in poslovnih prostorov, pojasnil tržno vrednost stanovanja in poslovnega prostora. Pri tem pa izvedenec ni postopal izven odredbe sodišča, ki je izvedencu naložilo tako cenitev stanovanja kot poslovnega prostora. Prvostopno sodišče je pri izvedbi dokaza z izvedencem postopalo v skladu s določbami ZPP o izvedbi dokaza z izvedencem (243. do 255. člen ZPP) in tako ni pritrditi pritožbi, da bi moralo prvostopno sodišče v dokazni postopek pritegniti novega izvedenca gradbene stroke, kot to določa 254. člen ZPP.

14. Po pravilno ugotovljeni tržni vrednosti stanovanja in poslovnega prostora ter presoji, da delež tožnika na skupnem premoženju znaša 70/100, toženke pa 30/100, ob nespornem dejstvu, da je tožnik stanovanje podaril sinu, toženka pa poslovni prostor odtujila – podarila hčerki pravdnih strank, je tožnik iz naslova toženkinega deleža na skupnem premoženju toženki dolžan plačati 25.500,00 EUR, toženka pa tožniku 13.300,00 EUR, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

15. Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenca gradbene stroke cenilca D. D. (nadalje izvedenec), v katerega pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja tudi nima pomisleka pritožbeno sodišče, kot je že obrazloženo v točki 12 razlogov te sodbe, pravilno ugotovilo mesečno višino uporabnine za stanovanje (glej točko 47 razlogov prvostopne sodbe). Ta znaša za celotno stanovanje, brez upoštevanja tožnikovih vlaganj v stanovanje, 314,00 EUR mesečno, za 30 % delež toženke na skupnem premoženju pa znesek 94,20 EUR mesečno. Višino uporabnine je izvedenec ugotovil s primerjavo o oddaji primerljivih stanovanj v delu mesta M., kjer se nahaja stanovanje. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik ves čas od odhoda toženke iz stanovanja uporabljal celotno stanovanje. Pravilna pa je tudi presoja prvostopnega sodišča, da se je toženka iz stanovanja izselila prvotno v Varno hišo zaradi nasilja tožnika nad toženko. Obstoj nasilja tožnika nad toženko je sodišče pravilno ugotovilo na podlagi izpovedbe toženke, kateri pritrjuje izpovedba priče M. M., delavke CSD M. in dejstvo, da je bila toženka skupaj s hčerko v varni hiši zaradi varstva pred tožnikom nameščena v obdobju od 26. 8. 2001 do 26. 2. 2002. Nasilje očeta nad materjo pa potrjuje tudi hči pravdnih strank J. J. Zaradi takšnega ravnanja tožnika nad toženko se ta ni bila dolžna vrniti nazaj v skupno stanovanje, niti od toženca ni bila dolžna zahtevati dopustitve rabe njenega dela stanovanja7, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče. Nasprotna pritožbena izvajanja, da bi se lahko toženka po lastni volji vrnila v stanovanje, so neutemeljena. Pravno podlago za povrnitev uporabnine pa predstavlja določba 198. člena OZ.8

16. Tožnik ni preklical in ne zahteval vrnitev darila umetniške slike Zmaga Jeraja (nadalje umetniške slike) od toženke in tako podarjena umetniška slika predstavlja posebno premoženje toženke. Ni sporno, da je tožnik odsvojil umetniško sliko, ker jo je „poslal na razstavo v P., od koder pa se ni vrnila“, kot je zatrjeval sam tožnik. Po določbi tretjega odstavka 84. člena ZZZDR pa se v primeru odsvojitve darila med zakonci vrne vrednost ali stvar prejeta zanj. Toženka je vrednost umetniške slike ocenila na znesek 5.000,00 EUR, čemur tožnik ni oporekal, zahteva pa plačilo 2.500,00 EUR. Glede na postavljen zahtevek je tako prvostopno sodišče pravilno toženca zavezalo k povrnitvi vrednosti umetniške slike v znesku 2.500,00 EUR. Take odločitve prvostopnega sodišča ne morejo spremeniti pritožbena izvajanja, da sedaj tožnik razpolaga z umetniško sliko in jo lahko izroči toženki proti plačilu 2.500,00 EUR, ker je sodišče izdalo prvostopno sodbo ob stanju zadeve na dan sojenja. Na dan razsoje v predmetni zadevi (sodba je bila izdana dne 29. 11. 2021) pa iz podatkov spisa ne izhaja, da je umetniška slika v posesti tožnika in da jo je ta pripravljen vrniti toženki. Pritožbena izvajanja pri zavzemanju za izvedbo dokaza z izvedencem glede ugotovitve vrednosti umetniške slike pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17. Prvostopno sodišče je pravdnima strankama tudi pravilno odmerilo pravdne stroške, ker je (glej točka 50 in 51 razlogov prvostopne sodbe) pravilno ugotovilo pravdni uspeh pravdnih strank tako po tožbi kot nasprotni tožbi. Na podlagi pravilne ugotovitve pravdnega uspeha je pravilno odločilo o višini deležev, ki jih pri plačilu pravdnih stroškov nosita pravdni stranki. Odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP, na podlagi katerega lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Nasprotna pritožbena izvajanja zoper odločbo o stroških so neutemeljena.

18. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevane kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.

1 Tako sklep VSL I Cp 17/2017 2 Tako sodba VS RS II Ips 939/2008 3 Tako sodba VSL I Cp 634/2015 4 Tako sklep VS RS II Ips 784/2009 5 Splošno znano je, da je bila v navedenem obdobju hiperinflacija. 6 Izvleček tabele tečajev združenja bank Jugoslavije za obdobje 1973 – 1991. 7 Takšno stališče je zajeto tudi v sodbi VSRS II Ips 196/2015, na katero se sklicuje tudi prvostopno sodišče. 8 Če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.