Jedro

Za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva po določbi 92. člena ZZZDR aktivno legitimiran otrok, zastopan po svoji materi, pasivno pa je legitimirana oseba, za katero se domneva, da je oče. Stranka se sicer ni dolžna odzvati vabilu na zaslišanje oziroma za opravo DNK analize in je k temu tudi ni mogoče prisiliti (262. člen ZPP)(1), vendar pa sodišče v takem primeru presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje oziroma odklonila DNK analizo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec oče J.M.P., ki ga je dne 7. 11. 2005 rodila V.P.. V odločbi o pravdnih stroških je toženca zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 367,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je zahtevek nesklepčen, ker bi v danem primeru po določbi 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) morala biti kot nujna sospornika tožena mati in oče, ne pa le oče. Po pritožbi navedena kršitev predstavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dejansko stanje je sodišče zmotno ugotovilo, ker je ugotovitev o očetovstvu presodilo le na podlagi izpovedbe matere otroka, kar pa ne predstavlja zadostne podlage za presojo o očetovstvu otroka. Toženec se utemeljeno DNK analize ni udeležil, ker „moški, ki ve da ni oče mladoletnega tožnika, res nima motiva, da bi se pravdnega postopka v zvezi s tem udeleževal“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni sporno, da je V.P. dne 7. 11. 2005 rodila sina J.M.P. Toženec očetovstva za navedenega otroka ne priznava.

5. Po določbi 91. člena ZZZDR v primeru, če se očetovstvo ne prizna, lahko mati v otrokovem imenu vloži tožbo na ugotovitev očetovstva. Tožbo na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izven zakonske zveze, lahko vloži v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik s privolitvijo (prvi odstavek 92. člena ZZZDR).

6. Izhajajoč iz citiranih zakonskih določb ima prvostopno sodišče prav, da je za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva po določbi 92. člena ZZZDR aktivno legitimiran otrok, zastopan po svoji materi, pasivno pa je legitimirana oseba, za katero se domneva, da je oče. V danem primeru je tako tožba pravilno naperjena zoper toženca kot domnevnega očeta in je tako tudi podana pasivna legitimacija toženca. Nasprotna pritožbena izvajanja, da bi na pasivni strani kot toženca morala nastopati mati in oče otroka, so v nasprotju z določbo prvega odstavka 92. člena ZZZDR.

7. Prvostopno sodišče je dokazno presojo o očetovstvu oprlo na izpovedbo matere otroka, ki je povedala, da je toženca spoznala v Nemčiji, v centru za odvajanje od drog, kjer se je nanj navezala. S tožencem sta imela spolne odnose in rezultat njunega odnosa je rojstvo otroka.

8. Materialnopravne določbe ZZZDR o ugotavljanju očetovstva in materinstva ne določajo s katerimi dejstvi se sme ugotavljati očetovstvo oziroma kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko nekdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti. Dokazno breme, da je toženec oče pa je na tožeči stranki. Tožeča stranka je v tej smeri predlagala dokaz z izvedbo DNK analize, ki je po strokovni plati in v sodni praksi ključni dokaz za ugotavljanje očetovstva.

9. Pritrditi ni pritožbenim izvajanjem, da v obravnavanem primeru navedeni dokaz (zaslišanje stranke) ne zadostuje za presojo o očetovstvu otroka. Dejstvo je, da je toženec bil v pravdnem postopku povsem pasiven in je na Inštitutu za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani zavrnil DNK analizo, na podlagi katere se lahko s stopnjo visokega prepričanja, če ne že gotovosti, ugotavlja očetovstvo otroka. Stranka se sicer ni dolžna odzvati vabilu na zaslišanje oziroma za opravo DNK analize in je k temu tudi ni mogoče prisiliti (262. člen ZPP), vendar pa sodišče v takem primeru presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje oziroma odklonila DNK analizo. Procesna neaktivnost stranke je sicer njeno procesno dopustno ravnanje, ki pa nosi zakonsko predvidene posledice - odločanje ob upoštevanju tistih dokazov, ki jih lahko sodišče izvede. Če sodišče nekega dokaza ne more izvesti, mora odločiti ob upoštevanju ostalih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka ter po pravilu dokaznega bremena (8. člen in 215. člen ZPP). Po navedenem principu je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru tudi odločalo, ker predlaganega dokaza z DNK analizo ni moglo izvesti izključno zaradi ravnanja toženca (odklonitev DNK testa po tožencu) in je tako zaradi nemožnosti izvedbe dokaza z DNK analizo odločilo ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov. Osrednji dokaz v danem primeru pa je izpovedba matere otroka, ki je povedala, da je v kritičnem času imela spolne odnose s tožencem in z nobenim drugim moškim. Prvostopno sodišče je tako glede na postopanje toženca, ki je imel vse možnosti sodelovanja v postopku, pravilno odločilo, da je toženec oče otroka. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): 262. člen ZPP določa: nobeni prisilni ukrepi niso dovoljeni zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, prav tako se stranko ne more prisiliti k izpovedbi. Sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati.