Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je predložena izjava o premoženjskem stanju vloga. Nižji sodišči sta torej napačno uporabili procesne določbe 105. člena ZPP.

Izrek

I. Revizijama z dne 18. 2. 2016 in 9. 6. 2016 se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in postopek nadaljevalo kot po tožbi ter dopustilo spremembo nasprotne tožbe. Razsodilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 2.005,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Glede tožbenih zahtevkov po nasprotni tožbi je razsodilo, da se dogovorjena kupnina po prodajni pogodbi, sklenjeni med tožnico kot prodajalcem in toženko kot kupovalko, zniža za 12.600,00 EUR in tako znaša 110.400,00 EUR ter da je tožnica dolžna toženki plačati znesek 4.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je toženka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo.

2. Toženka je vložila pritožbo. Sodišče ji je poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Pred potekom roka za plačilo sodne takse je sodišče brez spremnega dopisa prejelo izjavo o premoženjskem stanju toženke in njenih družinskih članov. Naslednji dan je pooblaščenec toženke na sodišče vložil še predlog za podaljšanje roka za plačilo sodne takse. Sodna taksa za pritožbo v roku ni bila plačana.

3. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog toženke za podaljšanje roka za plačilo sodne takse zavrne ter da se šteje pritožba toženke z dne 14. 7. 2015 za umaknjeno. Obrazložilo je, da je rok za plačilo sodne takse zakonsko določen in ga zato sodišče na predlog stranke ne more podaljšati. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu, če niso podane predpostavke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. V nasprotnem primeru se šteje, da je vloga umaknjena (105.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženka sodne takse v roku ni plačala, prav tako pa ni podala predloga za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče namreč vložene izjave o premoženjskem stanju ni štelo kot predlog za oprostitev plačila sodne takse, saj skladno s sodno prakso vložitev samo izjave o premoženjskem stanju še ni vloga za oprostitev plačila sodne takse (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 425/2010 z dne 31. 3. 2010).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da je toženka predlagala zgolj podaljšanje roka za plačilo sodne takse, ne pa tudi oprostitve plačila sodne takse. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da sama predložitev izjave o premoženjskem stanju še ne pomeni vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse. Če pa predloga ni bilo, sodišče o njem ni moglo odločati. Ker toženka predloga ni vložila, sodišče ni moglo vedeti, kaj je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju nameravala doseči in je sodišče v zvezi s tem tudi ni moglo pozvati na dopolnitev. Zato se toženka neutemeljeno sklicuje na kršitev ustavnega načela o enakopravnem obravnavanju strank in neuporabo določbe 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5. Toženka glede na vrednost posameznih zahtevkov vlaga dovoljeno in dopuščeno revizijo iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Slednjo je Vrhovno sodišče v delu, ki se nanaša na umik pritožbe glede tožbenih zahtevkov po tožbi in tožbenih zahtevkov po nasprotni tožbi za plačilo pogodbene kazni in odškodnine za refleksno škodo, dopustilo s sklepom II DoR 49/2016 glede vprašanja, ali bi sodišče toženkino izjavo o premoženjskem stanju moralo obravnavati kot nepopolno vlogo in jo pozvati na dopolnitev. Toženka v revizijah navaja, da odločitvi sodišč prve in druge stopnje kažeta na njuno očitno sprenevedanje, pretirano formalistično gledanje in razsojanje. Ne more biti dvoma, kakšno posledico je revidentka zasledovala s posredovanjem izjave o njenem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njenih družinskih članov, saj je ta namenjena izključno postopku odločanja o oprostitvi, obročnem plačilu oziroma odlogu plačila sodnih taks. Opozarja tudi, da se v primeru iskanja ustreznega obrazca za oprostitev plačila sodne takse na svetovnem spletu kot prvi zadetek pojavi prav napis: "Vloga za oprostitev plačila sodnih taks...", vsebina tega pa je samo listina z naslovom "Izjava o premoženjskem stanju". Revidentka nadalje navaja, da sodišče stranko v primeru, ko predlaga oprostitev plačila sodne takse, pa ne predloži izjave, pozove, da dopolni svojo vlogo. V obratni situaciji, ko stranka predloži izjavo, ne pa tudi predloga, pa tega ne stori. Za neenakopravno obravnavanje strank ni utemeljenega razloga, zato sta nižji sodišči kršili 22. člen Ustave. Nasprotno in osamljeno stališče v zadevi VSL I Cp 425/2010 ne more predstavljati ustaljene sodne prakse. Odmera sodne takse ima naravo javnopravne zadeve, zato je treba uporabiti 67. člen ZUP, kot to izhaja iz sodnih odločb VSL II Cp 1292/2009 in II Cp 771/2010. Določba 168. člena ZPP se v zvezi z oprostitvijo plačila sodnih taks sklicuje na Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki pa ne vsebuje postopkovnih določb v zvezi z nepopolnimi vlogami za oprostitev plačila sodnih taks, prav tako pa se ne sklicuje na ZPP.

6. Reviziji sta bili na podlagi 375. člena ZPP vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

7. Reviziji sta utemeljeni.

8. Višje sodišče v Ljubljani je v odločbah, na kateri opozarja toženka (II Cp 1292/2009 z dne 29. 7. 2009 in II Cp 771/2010 z dne 4. 1. 2010), res zavzelo stališče, da je postopek s predlogom za oprostitev plačila sodne takse upravni in ne pravdni postopek, saj ZST-1 postopkovnih določb ni vseboval in glede njih ni napotoval na drug predpis. Vendar pa stališče o uporabi določb ZUP ni več aktualno, saj je še iz časov pred novelo 1. člena ZST-1, ki je začela veljati 1. 1. 2011 in je uvedla spremembo, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Tako je tudi za postopek odločanja o oprostitvi plačila sodne takse, če v ZST-1 ni posebnih določb, treba smiselno uporabiti določbe ZPP.1

9. Skladno s 336. členom ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. V zvezi z razlogi za takšno ureditev v 336. členu ZPP je v komentarju ZPP navedeno, da je stranka že v pravnem pouku poučena tudi o obveznih sestavinah pritožbe.2 V zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da je postopek odločanja o taksni oprostitvi relativno samostojen postopek, zato zanj ne velja omejitev iz 336. člena ZPP.

10. S prvim odstavkom 105. člena ZPP je predpisano, da so z vlogo po tem zakonu mišljeni tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Z drugim odstavkom 105. člena ZPP je predpisano, da morajo biti vloge razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo. Predvsem morajo obsegati: navedbo sodišča, ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, sporni predmet in vsebino izjave.

11. S prvim odstavkom 108. člena ZPP je med drugim predpisano, da če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da mora vlogo popraviti ali dopolniti.

12. Stališče nižjih sodišč, da vložitev le izjave o premoženjskem stanju ne pomeni tudi vložitve vloge za oprostitev plačila sodne takse, je torej zgrešeno, saj iz določb ZPP izhaja, da je vsaka izjava, predlog ali sporočilo sodišču, vložena zunaj glavne obravnave, vloga. Revidentka tudi utemeljeno opozarja na neprepričljivost stališča višjega sodišča, da sodišče ni moglo vedeti, kaj je toženka s predloženo izjavo želela doseči in je tako tudi ni imelo kaj pozivati na dopolnitev. Izjava je bila namreč sodišču predložena v roku za plačilo sodne takse (od novele ZST-1B dalje, ki je začela veljati 10. 8. 2013, je nedvomno, da je tak predlog pravočasen)3, poleg tega se taka izjava vlaga na sodišče zgolj z namenom oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse.4 Predložitev izjave o premoženjskem stanju torej pomeni vložitev vloge - ne glede na to, da je bila v tedaj veljavnem ZST-1 izjava o premoženjskem stanju opredeljena kot priloga predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.5

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je torej predložena izjava o premoženjskem stanju vloga. Nižji sodišči sta torej napačno uporabili procesne določbe 105. člena ZPP. Na podlagi procesnega pooblastila iz prvega odstavka 379. člena ZPP je Vrhovno sodišče zato reviziji ugodilo, sklepa nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V njem naj sodišče prve stopnje predloženo izjavo obravnava kot vlogo ter, če meni, da je kakorkoli nerazumljiva ali ne vsebuje česa, da bi se lahko obravnavala, izpelje postopek po 108. členu ZPP.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 87/2014 z dne 7. 1. 2016. 2 Zobec v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2009, str. 225 in 226. 3 Prvi odstavek 13. člena ZST-1: Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje, razen za takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov in takse po tarifnih številkah 3005, 7401, 7402, 8401 in 8402. 4 Prvi in drugi odstavek 12. člena ZST-1 določata, da o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke. Stranka mora predlogu priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. 5 Tako stališče je sprejelo Vrhovno sodišče v odločbi I Up 289/2009 z dne 3. 9. 2009. Iz nje izhaja, da pomeni izjava o premoženjskem stanju le prilogo k vlogi za oprostitev plačila sodne takse. Na podlagi novih argumentov, podanih v tem sklepu, je Vrhovno sodišče v tem sklepu sprejelo drugačno stališče.