Jedro

Res je, kot poudarja pritožba, da toženec denacionaliziranega premoženja v začasno upravo ni pridobil brez pravne podlage; slednjo namreč predstavlja sklep o imenovanju za skrbnika. Zagotovo pa ni nobene podlage, da bi smel toženec obdržati vse koristi, ki jih je pridobil kot skrbnik tega premoženja. V izpodbijani sodbi je obširno in pravilno obrazloženo, da je toženec te koristi dolžan deliti s tožnikom kot sodedičem. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju bi moral toženec kot dober gospodar obračunati vse prejemke in izdatke v zvezi z denacionaliziranim premoženjem v času, ko je opravljal funkcijo skrbnika, nato pa razliko v sorazmernem delu prepustiti tožniku. Ker tega ni storil, je tožnika neupravičeno prikrajšal. Čeprav je toženec za plačilo terjatve denacionalizacijskega zavezanca založil svoja denarna sredstva, ni upravičen do njihovega celotnega povračila. Za obveznosti v zvezi z denacionaliziranim premoženjem namreč odgovarjata oba dediča in ne le tožnik. Toženec ni upravičen niti do zahtevane revalorizacije izplačanih zneskov, saj za to ni pravne podlage.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnik kot skrbnik upravičen do nagrade za opravljeno delo. Brez izrecnega dogovora o nagradi sme skrbnik zahtevati le povračilo upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti (196. člen ZZDR; smiselno enako 252. člen zdaj veljavnega DZ). Skrbnikova zahteva za povrnitev stroškov pa mora biti opredeljena in ni dovolj le navedba ocene višine stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka, drugi odstavek II. točke in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 265.852,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2018 dalje. Delno je ugodilo tudi toženčevemu nasprotnemu zahtevku in tožniku naložilo, da mora tožencu plačati skupaj 28.182,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2017 dalje. Višji toženčev zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Toženec v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter zavrne tožnikov zahtevek in ugodi še preostalemu delu toženčevega nasprotnega zahtevka, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni odločalo o tožbenem zahtevku, ampak o spremenjenem zahtevku. Tožnik je namreč med pravdo zvišal tožbeni zahtevek in spremenil njegovo istovetnost. Izvedenec A. A. ni izpolnil naloge, ki mu jo je dalo sodišče. Njegov izračun je le hipotetičen. Izvedenec je upošteval primerljive podatke o vrednosti tržnih najemnin, ne pa pravnega položaja neprofitnih najemnikov v denacionalizacijskih stanovanjih. Tožnik po zadnji spremembi tožbe ne zahteva več povračila dejansko prejetih najemnin, ampak plačilo za toženčevo neupravičeno obogatitev. Takšen zahtevek že po svojem temelju ni utemeljen, saj skrbnik denacionaliziranega premoženja nima v uporabi brez pravne podlage. Toženec je kot skrbnik ohranil substanco premoženja, za njegovo upravljanje pa je angažiral upravnika. Toženec se s skrbništvom v resnici ni okoristil, imel pa je velike stroške. Upravičen je do celotnega zneska, ki ga je plačal denacionalizacijskemu zavezancu, saj je v ta namen založil svoja denarna sredstva. Sodišče bi moralo plačane zneske revalorizirati in jim prišteti zakonske zamudne obresti. Toženec je namreč denarno obveznost izpolnil tudi v korist tožnika kot sodediča. Funkcije skrbnika za poseben primer ni bil dolžan opravljati brezplačno. O višini njegove nagrade bi sodišče lahko odločilo po prostem preudarku, sploh ker tožnik ni izrecno prerekal, da so bila opravljena dela vredna najmanj 240,00 EUR mesečno.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Navaja, da od toženca ni dobil nobenega poročila o upravljanju premoženja, niti obračuna, prav tako ne sorazmernega deleža dosežene koristi. Do nagrade toženec ni upravičen, saj zanjo ni zakonske podlage.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upštevnih procesnih kršitev, niti tistih iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ju neobrazloženo uveljavlja pritožba. Vsebina izvedenih dokazov je v sodbi korektno povzeta, sodba pa je tudi ustrezno obrazložena, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

6. Pritožbeni očitek, da sodišče ni odločalo o tožbenem zahtevku, ki ga je tožnik postavil v tožbi, ampak o objektivno spremenjenem zahtevku, je odveč. Kadar tožnik med pravdo spremeni tožbo (184. člen ZPP) in sodišče takšno spremembo dovoli (185. člen ZPP), je predmet sodne presoje le spremenjeni tožbeni zahtevek in ne več prejšnji ali prvotni zahtevek. Zdi se, da toženca moti pristavek v izreku izpodbijane sodbe (I. „Tožbeni zahtevek po tožbi:“), s katerim je sodišče prve stopnje najbrž hotelo svojo odločitev napraviti preglednejšo. Čeprav je ta pristavek odveč, pa nima nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Njen izrek je namreč kljub temu jasen, saj tožencu nalaga prav takšno dajatev, kot jo je tožnik uveljavljal ob zadnji spremembi tožbe v svoji vlogi z dne 14. 8. 2019. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje, upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Ustrezno oporo za svojo odločitev je med drugim imelo tudi v izvidu in mnenju izvedenca A. A., ki ga toženec neupravičeno graja.

8. Toženec ima sicer prav, da tožniku dolguje le sorazmerni del dejanskih koristi, ki jih je pridobil z upravljanjem denacionaliziranega premoženja kot njegov skrbnik. Gre za razliko med prejetimi najemninami in toženčevimi izdatki. Slednjih sodišče ni spregledalo, kot poskuša prikazati pritožba. Izvedenec je namreč izračunal neto tržno najemnino za sporne stanovanjske in poslovne prostore, tako da je upošteval stroške v zvezi z njihovim upravljanjem, vzdrževanjem in obratovanjem. Toženčeva investicijska vlaganja pa je sodišče upoštevalo tako, da je delno ugodilo toženčevemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Toženec svojih morebitnih višjih izdatkov ni dokazal. 9. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da izvedenec ni upošteval pravnega položaja najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih. Po izvedenem dokaznem postopku se je namreč sodišče prve stopnje lahko zanesljivo prepričalo, da je toženec od večine najemnikov v resnici prejemal profitno oziroma tržno najemnino. To svojo odločitev je v sodbi tudi izčrpno in prepričljivo pojasnilo. Izjemo je predstavljala le najemnica B. B., ki je plačevala neprofitno najemnino, vendar se je tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje najemnini za njeno stanovanje v vlogi z dne 14. 8. 2019 odrekel, čemur tudi pritožba ne nasprotuje.

10. Po navedenem pritožbeni pomisleki glede višine tožniku prisojenega zneska niso utemeljeni. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da v tem primeru ne gre za neupravičeno obogatitev. Po splošnem pravilu iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je med drugim pogoj za uveljavljanje povračilnega zahtevka, da je do premika premoženja od prikrajšanca k okoriščencu prišlo brez pravnega temelja. Res je, kot poudarja pritožba, da toženec denacionaliziranega premoženja v začasno upravo ni pridobil brez pravne podlage; slednjo namreč predstavlja sklep o imenovanju za skrbnika. Zagotovo pa ni nobene podlage, da bi smel toženec obdržati vse koristi, ki jih je pridobil kot skrbnik tega premoženja. V izpodbijani sodbi je obširno in pravilno obrazloženo, da je toženec te koristi dolžan deliti s tožnikom kot sodedičem.

11. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju bi moral toženec kot dober gospodar obračunati vse prejemke in izdatke v zvezi z denacionaliziranim premoženjem v času, ko je opravljal funkcijo skrbnika, nato pa razliko v sorazmernem delu prepustiti tožniku. Ker tega ni storil, je tožnika neupravičeno prikrajšal. Plačilu, ki mu ga nalaga izpodbijana sodba, se toženec ne more izogniti, čeprav je, kot sam trdi, v redu skrbel za denacionalizirano premoženje. Slednje, torej vestno in skrbno upravljanje denacionaliziranega premoženja, je bila namreč toženčeva zakonska dolžnost. 12. Toženec neutemeljeno nasprotuje tudi delni zavrnitvi njegovega nasprotnega tožbenega zahtevka. Čeprav je toženec za plačilo terjatve denacionalizacijskega zavezanca založil svoja denarna sredstva, ni upravičen do njihovega celotnega povračila. Za obveznosti v zvezi z denacionaliziranim premoženjem namreč odgovarjata oba dediča in ne le tožnik. Toženec ni upravičen niti do zahtevane revalorizacije izplačanih zneskov, saj za to ni pravne podlage. Tožencu sicer pripadajo zakonske zamudne obresti, vendar ne že od takrat, ko je sam plačal denacionalizacijskemu zavezancu. Toženec namreč ni dokazal, da bi bil tožnik v zvezi s tem toženčevim izdatkom oziroma prikrajšanjem morebiti nepošten (193. člen OZ), prav tako ne, da je tožnika pozval k plačilu njegovega deleža že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ko je po ugotovitvi izpodbijane sodbe tožnik prišel v zamudo.

13. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnik kot skrbnik upravičen do nagrade za opravljeno delo. Brez izrecnega dogovora o nagradi sme skrbnik zahtevati le povračilo upravičenih stroškov, ki jih je imel pri opravljanju svojih skrbniških dolžnosti (196. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; smiselno enako 252. člen zdaj veljavnega Družinskega zakonika). Skrbnikova zahteva za povrnitev stroškov pa mora biti opredeljena in ni dovolj le navedba ocene višine stroškov (sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3157/2014 z dne 26. 11. 2014). Toženec ni konkretiziral, kdaj in kakšna opravila je izvršil v funkciji skrbnika. Prav tako ni pojasnil, koliko stroškov je s posameznim opravilom nastalo. Ker torej ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče o njegovih stroških odločilo po prostem preudarku. Odločitev o delni zavrnitvi toženčevega nasprotnega zahtevka je zato materialnopravno pravilna.

14. Toženec izpodbija še odločitev o stroških postopka, vendar svoje pritožbe v tem delu ni obrazložil. Sodišče prve stopnje je sicer ustrezno porazdelilo stroškovno breme med obe pravdni stranki, za kar je v sodbi navedlo dovolj tehtne razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

15. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in prvo sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.