Jedro

Za presojo pozitivnega

védenja pravne osebe o nastanku zavarovalnega primera je potrebno upoštevati, da gre za gospodarsko družbo.

Izhodišče za iskanje odgovora na vprašanje, kdaj lahko védenje fizičnih oseb, ki delujejo za gospodarsko družbo, pripišemo védenju gospodarske družbe, je alter ego doktrina. V pojem alter ega gospodarske družbe sodijo v prvi vrsti osebe, ki jih kot take opredeljuje statusno pravo gospodarskih družb. To so osebe, ki v družbi opravljajo vsakodnevno poslovodno funkcijo.

Njihovo védenje se vedno šteje kot védenje gospodarske družbe. Zaradi obsežnosti poslovodenja, predvsem v srednjih in večjih gospodarskih družbah, pa so pristojnosti poslovodstva pogosto delegirane osebam izven najožje poslovodne strukture. Takšna delegacija pristojnosti je neizogibno pospremljena z ustvarjanjem različnih ravni védenja pri osebah, ki delujejo za gospodarsko družbo: (poenostavljeno) kolikor se obseg informacij poslovodstva na eni strani zmanjšuje, se na drugi strani povečuje pri osebah, ki opravljajo delegirane pristojnosti, ker je sestavni del opravljanja le-teh zbiranje najrazličnejših informacij. Vendar, delegacija pristojnosti v načelu ne sme pomeniti orodja za zmanjševanje odgovornosti gospodarske družbe v smislu zanašanja, da te odgovornosti ni, ker poslovodstvu in s tem gospodarski družbi določena informacija ni znana in je zato ni dolžna upoštevati. Gospodarska družba zaradi značilnosti svoje formalne strukture ne sme postati sredstvo za izogibanje odgovornosti za ravnanje oseb iz njenega personalnega substrata, ki lahko škodi tretjim. Zato se védenje gospodarske družbe ne omejuje zgolj na védenje poslovodstva, temveč se lahko razširi tudi na osebe, ki so v hierarhiji formalne strukture gospodarske družbe nižje, to je izven kroga poslovodstva, če te osebe izvršujejo dodeljene pristojnosti samostojno, brez naknadne obveznosti potrditve s strani nadrejenih.

Doktrina

alter ego pa ne izključuje pomena védenja posameznikov znotraj

gospodarske družbe, katerih delegirano delovno področje je med drugim povezano tudi s sklepanjem zavarovalnih pogodb, ki so potrebne za realizacijo določenega posla oziroma poslovnega razmerja, četudi te niso zadolžene za samo sklenitev zavarovalne pogodbe. Njihovo védenje, če gre za retroaktivno zavarovanje, bo mogoče pripisati gospodarski družbi, (1) če vedo za nastanek določenega dogodka in (2) da nastali dogodek sodi v okvir določene zavarovalne pogodbe, ki naj se sklene v okviru izvrševanja obveznosti po pogodbi, katere sklepanje jim je bilo delegirano s strani poslovodstva.

Izrek

Reviziji se ugodi, vmesna sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje glede podlage se razveljavita ter se zadeva vrne tudi v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo z zahtevkom na plačilo 121.014,86 EUR iz naslova zavarovalnine zaradi uresničitve zavarovalnega primera, do katerega je prišlo pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe, a ob sklenitvi zanj ni vedela.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, (1) da je zavarovalni primer nastal pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe ter (2) da med strankama ni bilo dogovorjeno, da je z zavarovanjem zajet tudi določen čas pred sklenitvijo pogodbe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in z vmesno sodbo, ki je predmet revizijskega preizkusa, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede podlage. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, (1) da je bila med strankama dogovorjena retroaktivna veljavnost zavarovalne pogodbe in (2) da oseba, ki je v imenu in za račun tožeče stranke sklepala pogodbo o zavarovanju (A. A.), v trenutku pošiljanja ponudbe za sklenitev sporne zavarovalne pogodbe ni vedela za uresničitev zavarovalnega primera. Zato je sodišče druge stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo glede višine in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizijsko sodišče je v skladu s sklepom o dopustitvi revizije presojalo vprašanje razlage pojma védnosti pravne osebe kot zainteresirane stranke, da je zavarovalni primer že nastal, v smislu tretjega odstavka 922. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v dejanskih okoliščinah konkretnega primera.

5. Tožena stranka je z revizijo izpodbijala vmesno sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

7. Revizija je utemeljena.

8. Dogodek, glede katerega se sklene zavarovalna pogodba (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Izjema je retroaktivno zavarovanje, pri katerem med pogodbenikoma obstaja dogovor, da bo z zavarovanjem zajet določen čas pred sklenitvijo pogodbe. V tem primeru je zavarovalna pogodba v skladu s tretjim odstavkom 922. člena OZ nična le, če je bilo v času sklenitve pogodbe zainteresirani stranki znano, da je zavarovalni primer že nastal. Iz tega logično sledi, da je za veljavnost zavarovalne pogodbe z retroaktivnim učinkom bistveno, da zainteresirana stranka ne ve, da se je zavarovalni primer že uresničil. V tovrstnem primeru zadostuje putativni rizik, to je rizik uresničitve zavarovalnega primera, ki obstaja le v mislih zainteresirane stranke in ima zanjo zato element negotovosti.(1) Upoštevaje jezikovno razlago tretjega odstavka 922. člena OZ je za ničnost zavarovalne pogodbe potrebno pozitivno

védenje zainteresirane stranke, da se je zavarovalni primer ob sklenitvi zavarovalne pogodbe že uresničil. 9. Stranka, ki je zainteresirana, da je pogodba veljavna, je v konkretnem primeru tožeča stranka kot zavarovalec. Za presojo njenega pozitivnega

védenja o nastanku zavarovalnega primera je potrebno upoštevati, da gre za gospodarsko družbo. Delovanje gospodarske družbe se navzven izraža preko oseb, ki so v njej zaposlene, ter preko oseb, ki opravljajo poslovodno funkcijo ali funkcijo v zastopniškem organu. Tako zaposleni, kot člani organov vodenja in nadzora, se pri izpolnjevanju obveznosti do družbe seznanjajo z najrazličnejšimi informacijami, ki tvorijo njihovo védenje. Te informacije so pomembne pri njihovem delovanju in odločanju v imenu in za račun gospodarske družbe, medtem ko gospodarska družba kot taka ne (z)more oblikovati lastnega védenja, to je védenja, ki bi bilo drugačno, kot je védenje fizičnih oseb, ki delujejo zanjo.

10. Izhodišče za iskanje odgovora na vprašanje, kdaj lahko védenje fizičnih oseb, ki delujejo za gospodarsko družbo, pripišemo védenju gospodarske družbe, je alter ego doktrina.(2) V pojem alter ega gospodarske družbe sodijo v prvi vrsti osebe, ki jih kot take opredeljuje statusno pravo gospodarskih družb. To so osebe, ki v družbi opravljajo vsakodnevno poslovodno funkcijo.(3) Njihovo védenje se vedno šteje kot védenje gospodarske družbe. Zaradi obsežnosti poslovodenja, predvsem v srednjih in večjih gospodarskih družbah, pa so pristojnosti poslovodstva pogosto delegirane osebam izven najožje poslovodne strukture. Takšna delegacija pristojnosti je neizogibno pospremljena z ustvarjanjem različnih ravni védenja pri osebah, ki delujejo za gospodarsko družbo: (poenostavljeno) kolikor se obseg informacij poslovodstva na eni strani zmanjšuje, se na drugi strani povečuje pri osebah, ki opravljajo delegirane pristojnosti, ker je sestavni del opravljanja le-teh zbiranje najrazličnejših informacij. Vendar, delegacija pristojnosti v načelu ne sme pomeniti orodja za zmanjševanje odgovornosti gospodarske družbe v smislu zanašanja, da te odgovornosti ni, ker poslovodstvu in s tem gospodarski družbi določena informacija ni znana in je zato ni dolžna upoštevati. Delegacija pristojnosti (na primer) v zvezi z upravljanjem določenega segmenta družbinega premoženja tako ne pomeni, da je gospodarska družba že zgolj zato razbremenjena odgovornosti za védenje relevantnih podatkov o tem premoženju, ker poslovodstvo s temi podatki dejansko ni bilo seznanjeno zaradi delegacije svojih pooblastil. Gospodarska družba zaradi značilnosti svoje formalne strukture ne sme postati sredstvo za izogibanje odgovornosti za ravnanje oseb iz njenega personalnega substrata, ki lahko škodi tretjim. Odgovornost organov poslovodenja je namreč tudi, da komunikacijske poti znotraj gospodarske družbe organizirajo tako, da so na primer osebe, pooblaščene za sklepanje zavarovalnih pogodb, seznanjene z vsemi relevantnimi okoliščinami. To še toliko bolj zato, ker velja za zavarovalne pogodbe zaradi informacijskega neravnovesja v prid zavarovalcu načelo največje skrbnosti ( uberrimae fidei ). Ta izhodišča je treba upoštevati pri opredeljevanju kroga oseb, katerih položaj in pooblastila v organizaciji gospodarske družbe upravičujejo, da se jih v konkretnem primeru šteje za alter ego le-te, čeprav ne sodijo med poslovodstvo .

Zato se védenje gospodarske družbe ne omejuje zgolj na védenje poslovodstva, temveč se v zgoraj opredeljenem kontekstu lahko razširi tudi na osebe, ki so v hierarhiji formalne strukture gospodarske družbe nižje, to je izven kroga poslovodstva, če te osebe izvršujejo dodeljene pristojnosti samostojno, brez naknadne obveznosti potrditve s strani nadrejenih.(4)

11. Sodišče druge stopnje je tako pravilno presodilo, da je lahko pomembno, da V. Š., ki je bila zadolžena za sklepanje zavarovalnih pogodb, ni vedela, da se je zavarovalni primer uresničil, ko je podala ponudbo za sklenitev sporne zavarovalne pogodbe. Vendar pa dejstvo, da ona ni vedela, da se je zavarovalni primer uresničil, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, v konkretnem primeru še ne zadostuje za presojo, da tožeča stranka ni vedela, da se je zavarovalni primer uresničil, ko je V. Š. poslala ponudbo za sklenitev zavarovalne pogodbe.

12. Sklepanje zavarovalnih pogodb je pogosto le sestavni del izvrševanja obveznosti iz raznovrstnih poslovnih razmerij, na primer prodajnih pogodb, pogodb o prevozu in podobno. Glede na to, da so pristojnosti poslovodstva tudi v zvezi s sklepanjem in izvrševanjem teh pogodb lahko delegirane osebam izven najožje poslovodne strukture, se krog oseb, katerih védenje glede na vsakokratne okoliščine primera lahko pripišemo gospodarski družbi, lahko razširi tudi na osebe, ki so zadolžene za tovrstna področja. Upoštevaje navedeno, doktrina alter ego ne izključuje pomena védenja posameznikov znotraj

gospodarske družbe, katerih delegirano delovno področje je med drugim povezano tudi s sklepanjem zavarovalnih pogodb, ki so potrebne za realizacijo določenega posla oziroma poslovnega razmerja, četudi te niso zadolžene za samo sklenitev zavarovalne pogodbe. Njihovo védenje, če gre za retroaktivno zavarovanje, bo mogoče pripisati gospodarski družbi, (1) če vedo za nastanek določenega dogodka in (2) da nastali dogodek sodi v okvir določene zavarovalne pogodbe, ki naj se sklene v okviru izvrševanja obveznosti po pogodbi, katere sklepanje jim je bilo delegirano s strani poslovodstva. Ob drugačnem stališču, to je ob ožjem razumevanju alter ego doktrine, bi se namreč osnovni namen preprečiti neupravičeno razbremenitev odgovornosti poslovodstva (in posledično gospodarske družbe) zaradi nevédenja lahko izjalovil. Védenje gospodarske družbe bi se lahko osredotočilo zgolj na védenje osebe, pooblaščene v gospodarski družbi za sklepanje zavarovalnih pogodb, kar pa bi poslovodstvo celo motiviralo k ustvarjanju izoliranega delovnega okolja zanje brez kakršnihkoli oblik komunikacije z ostalimi zaposlenimi. To ni sprejemljivo. Pravilno delovanje gospodarske družbe kot urejene organizacije terja še posebej na področju sklepanja zavarovalnih pogodb zaradi načela uberrimae fidei ravno nasprotno postopanje.

13. Glede na navedeno pa gospodarski družbi kot zainteresirani stranki ni mogoče pripisati védenja personalnega substrata (organov vodenja in nadzora ter zaposlenih) pravnih oseb, ki ne sodelujejo na strani zainteresirane stranke pri sklepanju zavarovalne pogodbe temveč z njo sodelujejo kot sopogodbeniki v drugih obligacijskih razmerjih. Njihovo ravnanje in izjave volje v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava jih zavezujejo kot sopogodbenike zainteresirane stranke iz zavarovalne pogodbe. V razmerju do zainteresirane stranke je njihovo védenje potrebno obravnavati kot »zunanje« vedenje.(5)

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je pri tožeči stranki zaposlena V. Š. ob 9.56 uri faksirala ponudbo za zavarovanje pošiljke toženi stranki. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da ob faksiranju ponudbe za prometno nesrečo, ki se je zgodila ob 9.35 uri, V. Š. ni vedela. V skladu z argumenti, podanimi v 10. in 12. točki obrazložitve, revizijsko sodišče pritrjuje revizijskemu razlogu zmotne uporabe materialnega prava, saj se védenje zainteresirane gospodarske družbe lahko

razteza tudi na osebe, ki sicer niso pooblaščene za samo sklepanje zavarovalnih pogodb, a so jim delegirane pristojnosti poslovodstva za sklepanje drugih pogodb, s katerimi v imenu in za račun gospodarske družbe vzpostavljajo poslovna razmerja, katerih sestavni del je tudi obveznost sklenitve ustreznih zavarovanj. Ker sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali vloge I. Ž. in B. S. pri sklepanju predmetne zavarovalne pogodbe, je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Podan je razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP.

15. Glede na to, da je bila revizija dopuščena le glede materialnopravnega vprašanja razlage vednosti v smislu tretjega odstavka 922. člena OZ, revizijsko sodišče revizijskih trditev o absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka ni presojalo (arg. tretji odstavek 374. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. Šulejić, P.: Pravo osiguranja, Beograd 1980, str. 179. Op. št. (2): Clarke, M. in Rudisch, B. v Principles of European Insurance Contract Law (PEICL), München 2009, str. 78. Op. št. (3): V družbi z omejeno odgovornostjo eden ali več poslovodij.

Op. št. (4): Prim. Clarke, M. in Rudisch, B. v Principles of European Insurance Contract Law (PEICL), München 2009, str. 78. Op. št. (5): Za razliko od personalne strukture zainteresirane pravne osebe, za katero se uporablja izraz »notranje vedenje družbe« (Prim. Project Group, ibidem, str. 78)