Jedro

Pri presoji obstoja dogovora mora sodišče tak dogovor presojati tako z vidika namena strank, vseh okoliščin primera kot tudi s stališča prave ter resnične volje strank. Pri tem mora upoštevati vse izvedene dokaze, le-te pa oceniti vsakega posebej in vse skupaj glede na pravnorelevantna dejstva.

Res je sicer, da račun za plačilo premije ne more posegati v vsebino zavarovalne pogodbe, lahko pa skupaj s ponudbo za sklenitev zavarovanja služi kot dokaz zatrjevanega dogovora, po katerem je bil z zavarovalno pogodbo zajet določen čas pred sklenitvijo pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba

1. z vmesno sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku glede podlage ugodi,

2. razveljavi v delu, ki se nanaša na odločitev o znesku tožbenega zahtevka ter o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 121.014,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 04. 2004 ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišče prve stopnje v ponovno odločanje ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V postopku na prvi stopnji so bila ugotovljena naslednja pravnorelevantna dejstva: - da sta pravdni stranki 19. 04. 2004 sklenili zavarovalno pogodbo za zavarovanje pošiljk po posamični polici in sicer ob 9.56 uri, ko je ponudba tožeče stranke prispela k toženi stranki, - da je zavarovalni primer nastal 19. 04. 2004 ob 9.35 uri in - da je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe zavarovalni primer že nastal. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala (ustnega) dogovora, po katerem bi prišla v poštev uporaba določila tretjega odstavka 922. člena OZ, saj naj bi vse priče izpovedale v smislu, da je bila pogodba sklenjena 17. 04. 2004, ne pa, da je bila sklenjena 19. 04. 2004, veljala pa naj bi že pred sklenitvijo.

Pri presoji obstoja dogovora mora sodišče tak dogovor presojati tako z vidika namena strank, vseh okoliščin primera kot tudi s stališča prave ter resnične volje strank. Pri tem mora upoštevati vse izvedene dokaze, le-te pa oceniti vsakega posebej in vse skupaj glede na pravnorelevantna dejstva. Iz navedb tožeče stranke nedvomno izhaja sklicevanje na dogovor, po katerem je poslovanje pravdnih strank potekalo tako, da je tožeča stranka z določenim (časovnim) zamikom toženi stranki pošiljala ponudbe za zavarovanje plovil (torej ne isti dan, ko je plovilo krenilo na pot, pač pa kasneje), tožena stranka pa je večkrat, tako kot tudi v spornem primeru, zavarovalno polico izdala za nazaj. Kot je bilo navedeno že v sklepu I Cpg 1072/2008 z dne 03. 03. 2009, je na zatrjevani dogovor možno sklepati tudi na podlagi konkludentnih ravnanj; v tem okviru na takšen dogovor kaže ne samo dejstvo, da je tožena stranka pristajala na „dokaj svobodno in neformalno ravnanje“ tožeče stranke v zvezi s sklepanjem zavarovalnih pogodb, pač pa tudi dejstvo, na katero je (pravilno) opozorila tožeča stranka: iz ponudbe za zavarovanje pošiljk po posamični polici (A5) z dne 17. 04. 2004 izhaja, da se je „pošiljka prevažala – bila zavarovana“ (rubrika 5. ponudbe) od 17. 04. do 19. 04.2004, kakor tudi dejstvo, da je bil račun št. 0836-05-04 z dne 17. 04. 2004 (A6) očitno izdan za nazaj (upoštevajoč, da je tožena stranka zavarovalno ponudbo tožeče stranke prejela šele 19. 04. 2004). Tudi v navedenem računu je kot zavarovalno obdobje opredeljeno obdobje od 17. 04. 2004 do 17. 06. 2004. Res je sicer, da račun za plačilo premije ne more posegati v vsebino zavarovalne pogodbe, lahko pa skupaj s ponudbo za sklenitev zavarovanja služi kot dokaz zatrjevanega dogovora, po katerem je bil z zavarovalno pogodbo zajet določen čas pred sklenitvijo pogodbe. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo utečene prakse, namena pogodbe in soglasja pravdnih strank o tem, da je z zavarovalno pogodbo zajet tudi določen čas pred sklenitvijo pogodbe. Dogovor pravdnih strank so potrdile v dokaznem postopku zaslišane priče, zlasti V.Š., ki je izpovedala, da je „gospod (P., op. sodišča) na zavarovalnici vedel, da imajo stvari urejene z zamikom in da je bilo vedno tako“. Priča je tudi pojasnila, da bi na polico zapisala datum 17. 04. 2004, vendar M. P. takrat ni uspela dobiti po telefonu; če bi ga uspela priklicati, bi mu zadevo obrazložila, tako kot so bili ponavadi dogovorjeni. Iz njene izpovedi izhaja, da je fax poslala zjutraj, ob pošiljanju pa ni vedela, da je prišlo do nesreče. Sodišče prve stopnji v izpodbijani sodbi teh pričinih navedb ni pojasnilo, niti ni navedlo, da njenemu pričevanju ne bi verjelo. Njeno izpoved je posredno potrdil tudi M. P., ko je povedal, da so včasih res sklenili polico za nazaj, če so se prej slišali. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru (telefonske) komunikacije ni bilo, toda izjave P. ni mogoče tolmačiti tako, da je bila predhodna (telefonska) komunikacija bistven pogoj za veljavno sklepanje dogovora z vsebino, kakršno zatrjuje tožeča stranka, saj kaj takega iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo tudi bistveno izjavo M. P. in sicer, da zavarovanje začne teči, ko gre plovilo na pot, to pa je bilo kakšnih 6 ur pred nesrečo. Ker je tudi iz pričevanja predstavnika tožene stranke mogoče ugotoviti, da je obstajalo soglasje strank, da je s ponudbo zajet tudi določen čas pred sklenitvijo pogodbe, višje sodišče ugotavlja, da so zaključki izpodbijane sodbe napačni. Prav tako sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da je tožeča stranka ob 9.56 uri vedela za nastanek zavarovalnega primera, ki je nastal ob 9.35 uri. Drži, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni natančno navedla, kdaj je izvedela za nastanek zavarovalnega primera. Toda izhajajoč iz ugotovitev in sicer, da je voznik o nesreči obvestil Ž., ta pa o tem ni seznanil V. Š., ki je sprejem ponudbe poslala toženi stranki, ni mogoče slediti zaključku izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka ob pošiljanju ponudbe vedela za nastanek škodnega dogodka. Stališče sodišča prve stopnje, da notranja organizacija tožeče stranke oziroma obvestilo šoferja Ž. in njegovo (ne)obveščanje V. Š. ne more odmikati vedenja tožeče stranke o nastanku zavarovalnega primera, je v konkretnem primeru pretogo in neživljenjsko. Kot je pokazal izvedeni dokazni postopek je tudi Ž. za škodni dogodek izvedel šele okoli 12. ure, pri čemer niti ni bil na sedežu tožeče stranke, tudi sicer pa ni bil on tisti, ki bi pošiljal ponudbo toženi stranki ali bil za sklepanje pogodbe sploh pooblaščen.

Po zaključku višjega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo, zato je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka glede podlage (4. točka 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 315. člena ZPP). Ker pa sodišče prve stopnje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni ugotavljajo za prisojo vtoževanega zneska pravnorelevantnih okoliščin, je bilo treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (355. člen ZPP), da odloči še o višini tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).