Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja, ki bi mu skladno z določbo 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS zagotovil trajno materialno in socialno varnost za prebivanje v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.3.2001. Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91, 30/91-I in 13/94), ker ne izpolnjuje pogojev iz 4. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoj zagotovljenega trajnega vira preživljanja, ki mu omogoča materialno in socialno varnost v skladu s 4. točko 1. odstavka 10. člena ZDRS. Povzema določbe 5. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uredba, Uradni list RS, št. 47/94). Navaja, da je v obravnavanem primeru kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik brez zaposlitve ter da ga preživlja žena (katere bruto plača mesečno znaša 82.000,00 SIT), izkazana pa je tudi tožnikova preživninska obveznost (13.852,00 SIT) do njegovih mladoletnih otrok iz prvega zakona. Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS (vezana na merila, ki jih določa Uredba, in na Uredbo Vlade RS, s katero je določila, da znaša bruto zajamčeni dohodek 44.367,00 SIT na osebo), ker je ugotovila, da mu izkazana denarna sredstva ne zagotavljajo trajne materialne in socialne varnosti. Po mnenju sodišča je tožena stranka tudi pravilno navedla, da pri tem izračunu ni mogoče upoštevati kriterijev, ki veljajo po Zakonu o socialnem varstvu za pridobitev pravice do denarnega dodatka. Do tega dodatka so upravičene osebe, ki si začasno ne morejo zagotoviti sredstev za preživetje po merilih iz 26. člena tega zakona iz razlogov, na katere ne morejo vplivati (25. člen). Stališče, ki ga uveljavlja tožnik v tožbi, je po presoji prvostopnega sodišča tudi v nasprotju s samim namenom 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ki je prav v tem, da se prepreči ustvarjanje socialnih primerov, ki gredo v breme države.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njegovem mnenju izkazuje zadostna sredstva za preživljanje v višini, ki zagotavlja materialno in socialno varnost, kar je tudi že ugotovil organ odločanja v postopku za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji je pridobil za nadaljnja tri leta. Dolžan je preživljati otroka, in sicer v višini, kot navajajo organi odločanja. Ponovi tožbene navedbe, da za ženo, ki ga preživlja, ker je nezaposlen, ne velja 2. odstavek 5. člena Uredbe, temveč zanjo velja socialni minimum, kot je določen za slovenske državljane, v višini 52% zajamčene bruto plače (15.543,32 SIT). Meni, da izpolnjuje vse pogoje za sprejem v slovensko državljanstvo, vključno z zagotovljenim trajnim virom sredstev za preživljanje kot ga določa 4. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS. Predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke in ugodi vlogi za sprejem v državljanstvo. Prosi tudi za oprostitev plačila takse iz humanitarnih razlogov.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke. Pravilno je uporabilo materialno pravo in utemeljeno sledilo ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku ter v dokazni oceni pravilno pojasnilo, da tožnik s predloženimi listinami ni izkazal enega izmed kumulativno predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu ZDRS.

Po 10. členu ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom in če ta oseba izpolnjuje vse naštete pogoje iz te zakonske določbe. Po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, zagotovljen tudi trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Ta pogoj pomeni, da mora imeti prosilec za državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastna sredstva, s katerimi se bo preživljal sam, bodisi drug trajen vir preživljanja. Kategorije sredstev, ki se štejejo za zagotovljen trajen vir preživljanja v smislu 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS določa 5. člen Uredbe. Po merilih iz 1. odstavka 5. člena Uredbe, ki jo sodišče prve stopnje pravilno navaja, se šteje, da ima prosilec zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, če dokaže, da je redno zaposlen in višina njegovih prejemkov ustreza višini zajamčene plače oziroma ima kakšen drug reden trajni vir preživljanja v višini zneska zajamčene plače. Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča temelji na podatkih in listinah upravnih spisov in na pravilni in popolni dokazni oceni, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo, saj tožnik ni uspel dokazati, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja, ki bi mu skladno z določbo 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS zagotovil trajno materialno in socialno varnost za prebivanje v Republiki Sloveniji.

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo tožnikove ugovore, ki se nanašajo na njegove navedbe, da ga preživlja žena in da zanjo velja socialni minimum, kot je določen za slovenske državljane. Pritožbeno sodišče se z razlogi prvostopnega sodišča strinja, zato tožnikovi pritožbeni ugovori s katerimi le smiselno ponovi tožbene navedbe, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati. Nerelevantni za obravnavano zadevo so tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zatrjevani postopek za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Pritožbeno sodišče ni obravnavalo tožnikovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Iz listin v predloženem sodnem spisu izhaja, da je prvostopno sodišče s sklepom, št. U 639/2001-8 z dne 20.11.2002, tožnika že oprostilo plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov. Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98 in 70/2000) pa sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.