Jedro

Glede na ugotovitve, da je sporni del poti nekategoriziran, ker je nevaren, strm in ozek, da gre torej le za gozdno vlako ali javno pot, ker ne izpolnjuje niti zahtev za kategorizacijo kot gozdno cesto, je sodišče pravilno odločilo, da toženka ni bila dolžna tega dela poti vzdrževati kot gozdne ali celo javne ceste, temveč zgolj kot gozdno vlako oziroma javno pot. Tožnikov gestijski zahtevek za povračilo stroškov, ki so bili potrebni za vzdrževanje tega dela poti tako, da je bila mogoča vožnja z vozili, zato ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 9. 3. 2006 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna povrniti stroške v višini 40.269,79 EUR, ki jih je imel z vzdrževanjem poti, parc. št. 960, k.o. ..., ki je v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro. Navedel je, da je njegovo vzdrževanje pomenilo opravljanje nujne gestije, saj toženka ceste ni vzdrževala, čeprav gre za lokalno cesto v njeni lasti in jo je zato moral namesto nje sam plužiti, posipati in vzdrževati, da je omogočil njeno uporabo sebi in drugim občanom.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da toženka ni dolžna vzdrževati sporne poti, ker gre dejansko za gozdno vlako. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo iz vseh razlogov, predvsem bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje in naloži toženi stranki povrnitev stroškov revizijskega postopka, podrejeno pa, naj razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v ponovno sojenje temu sodišču. Navaja, da je nepravilno stališče sodišča druge stopnje, da ni navedel ustrezne trditvene podlage za utemeljenost zahtevka na podlagi pravil o gestiji. Opozarja, da je zatrjeval, da je opravljal nujna vzdrževalna dela, da je omogočil dostop, prevoznost ceste in varnost za odvijanje prometa. Poudarja, da je navedel konkretne možnosti nastanka škode, to je zdrs vozila ter preprečitev dostopa do objektov tožnika, in da cesta predstavlja nevarnost zaradi lukenj, jam in neurejenih bankin ter onemogoča varno vožnjo in srečavanja. Opozarja, da je zatrjeval, da je bila cesta po opravljenih delih prevozna, ob nevzdrževanju pa težko prevozna z rizikom nastanka škode na vozilih. Navaja, da je opisal izvršene posege - izgradnjo betonskih opornih zidov in odtočnih kanalov ter predložil potrebne dokaze (fotografije cestišča pred vzdrževanjem, poročila o opravljenih storitvah, račune za opravljena dela, pozive in predloge za reševanje problema, predlagal je tudi ogled in izvedenca gradbene stroke). Meni, da za obstoj poslovodstva brez naročila zadostuje preprečitev nastanka škode in ni treba, da je do škode že prišlo oziroma da bi morala istočasno nastati korist za toženko. Opozarja, da je sodišče druge stopnje z zaključkom, da so trditve tožnika nekonkretizirane zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožniku kršena pravica do obravnavanja trditev v postopku. Meni, da je zaradi kršitve pravice do izjave in do enakega obravnavanja, podana tudi kršitev 22. člena Ustave. Nadalje meni, da je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodb v tem delu ne da preizkusiti zaradi pomanjkanja razlogov. Navaja tudi, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je tožnik vzdrževal cesto kljub prepovedi toženke (204. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Opozarja, da dogovarjanja o vzdrževanju ne pomenijo prepovedi oziroma da je vzdrževanje toženka dovolila. Meni, da je v zvezi s tem podana kršitev 14. točke (pravilno 15. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so ugotovitve v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič in tožnika. Poudarja tudi, da je nepravilno stališče, da zahtevek ni utemeljen na podlagi določbe o izdatku za drugega (197. člen OZ), saj se nujna gestija lahko izvrši tudi s storitvijo.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je pot parc. št. 960 k.o. ... v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro, da pa ne gre za javno cesto v smislu 14. člena Zakona o javnih cestah (ZJC). Status javne ceste se namreč pridobi s kategorizacijo, ki ima konstitutivni učinek, tega statusa pa nekategorizirana cesta nima, čeprav se morebiti uporablja za javni promet(1).

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili tudi, da pa je v Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini ... pot parc. št. 960 k.o. ... kategorizirana kot gozdna cesta, vendar zgolj v delu med naseljem P. in kapelico, ne pa tudi do tožnikove hiše torej v delu, ki jo vzdržuje sam namesto občine. Ugotovili sta, da ima potek trase poti v tem delu takšne značilnosti, da ne ustreza pogojem za kategorizacijo poti kot gozdne ceste iz 8. člena Pravilnika o gozdnih prometnicah, saj je nevaren, strm in ozek. Sodišče prve stopnje je navedlo, da sporna pot predstavlja zgolj pešpot za pohodnike oziroma gre dejansko za gozdno vlako, medtem ko je sodišče druge stopnje navedlo, da gre za javno pot. 8. Po 31. členu Pravilnika o gozdnih prometnicah (Ur. l. RS, št. 104/2004) se morajo gozdne vlake vzdrževati tako, da omogočajo varno spravilo gozdnih lesnih asortimentov, da se prepreči njihovo propadanje ter škodljivi vplivi na bližnjih zemljiščih. Stroški gradnje in vzdrževanja gozdnih vlak so stroški lastnika oziroma uporabnika gozdne vlake. Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) pa v 21. členu določa, da je naloga občine, da gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste, javne poti, rekreacijske in druge javne površine.

9. Glede na ugotovitve, da je sporni del poti nekategoriziran, ker je nevaren, strm in ozek, da gre torej le za gozdno vlako ali javno pot, ker ne izpolnjuje niti zahtev za kategorizacijo kot gozdno cesto, je sodišče pravilno odločilo, da toženka ni bila dolžna tega dela poti vzdrževati kot gozdne ali celo javne ceste, temveč zgolj kot gozdno vlako oziroma javno pot. Tožnikov gestijski zahtevek za povračilo stroškov, ki so bili potrebni za vzdrževanje tega dela poti tako, da je bila mogoča vožnja z vozili, zato ni utemeljen.

10. Glede na ugotovitev, da toženka ni bila dolžna vzdrževati sporne poti na način kot je to zahteval tožnik, so pravno nepomembni revizijski očitki, ki se nanašajo na ustreznost tožnikove trditvene podlage, na kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na nepravilno uporabo 197. in 204. člena OZ.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): mag. Marija Krisper-Kramberger, Lastninskopravni režim javnih cest – občinske javne ceste v praksi, Podjetje in delo, GV, 2011, št. 7, str. 1411