Jedro

Javno dobro mora imeti upravljalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 40.269,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in naložilo tožeči stranki, da mora toženi stranki povrniti 1.796,74 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dolžna vzdrževati poti, v zvezi s katero je tožnik opravil določena dela in imel določene stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče nepravilno opredeljuje sporni del poti kot gozdno vlako. Izpovedbe prič ne morejo opredeljevati statusa ceste. Cesta do hiše ne more biti gozdna vlaka. Cesta je javno dobro, tožena stranka pa je noče kategorizirati kot občinske ceste, ker se izogiba vzdrževanju. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala dolžnost občine vzdrževati cesto na podlagi lastništva. Lastnik ceste je občina. Tudi za vzdrževanje cest, kakršna je sporna, je odgovorna občina. Slednja je torej pasivno legitimirana, čeprav sporna cesta ni bila kategorizirana z odlokom kot občinska cesta. Iz spisa tudi ni razvidno, da bi tožena stranka prepovedovala vzdrževanje. Sodišče ne upošteva, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi 197. člena Obligacijskega zakonika - OZ o nujni gestiji. Tožnik je vzdrževal javno cesto namesto tožene stranke. Sodišče ni ugotavljalo, ali so bila vzdrževalna dela nujna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z nosilnimi razlogi izpodbijane sodbe, ki ugotavlja, da tožena stranka ni dolžna vzdrževati poti zaradi tega, ker gre v obravnavanem primeru za pot s statusom gozdne vlake v smislu Zakona o gozdovih - ZG. V tem delu ima pritožba prav, čeprav to še ne zadostuje za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Podatki v spisu predvsem kažejo, da v naravi ne gre za gozdno vlako v smislu določb ZG in Pravilnika o gozdnih prometnicah, ki je veljal v času nastanka spornega razmerja (Ur. l. RS, št. 104/04). Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja (list. št. 52), da gre za pot v naravi, ki je tudi v zemljiški knjigi označena kot pot in javno dobro, vendar pa, da je sporni del ceste nevaren, strm in ozek ter ni namenjen in uporabljan za javni promet, temveč pot pretežno uporabljajo tožnik in nekateri lastniki bližnjih zemljišč, le občasno pa tudi sprehajalci in konjeniki.

Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da gre v naravi za pot, ki je tudi v zemljiški knjigi označena kot pot in kot javno dobro. Ugotovitev, da ni namenjena za javni promet, pa je v določeni meri celo nasprotujoča, saj sodišče prve stopnje istočasno ugotovi, da jo uporabljajo tako tožnik kot lastniki bližnjih zemljišč, pa tudi sprehajalci in konjeniki, čeprav slednji le občasno. Pritožbeno sodišče nima sicer nobenih pomislekov glede tistega dela sodbe, ki se nanaša na vprašanje, ali je sporna pot javna cesta v smislu Zakona o javnih cestah - ZJC. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da to ni, ker ni kategorizirana. Pritožbeno sodišče to sprejema. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da je v stvarnopravnem smislu to javno dobro. Kot tako mora imeti upravljalca, to pa je država ali lokalna skupnost (glej komentar k 4. in 19. členu Stvarnopravnega zakonika - SPZ, dr. Tratnik, stran 78, dr. Vrenčur, stran 129, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004). Koga sodišče prve stopnje šteje za upravljalca, iz sodbe ni razvidno. V 2. odstavku 13. alineje 21. člena Zakona o lokalni samoupravi - ZLS je med drugim določeno, da je naloga občine tudi, da vzdržuje in ureja ne le lokalne javne ceste, pač pa tudi javne poti. Občine končno na podlagi določb ZLS odločajo tudi o morebitni ukinitvi javnega dobra, kadar gre za javno dobro na območju določene občine. To je splošna praksa, kar je mogoče preveriti tudi na spletu. Če ima torej občina pravico odločati celo o ukinitvi javnega dobra, je jasno, da se ne more izogniti svoji obveznosti takrat, kadar gre za vzdrževanje javnega dobra.

Po povedanem je torej občina kot tožena stranka upravljalec konkretne poti kot javnega dobra. Četudi ima pot res status gozdne vlake, pa, tako kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, so stroški gradnje in vzdrževanja gozdnih vlak stroški lastnika oz. uporabnika gozdne vlake. Ker je torej glede na povedano občina "lastnik" v gornjem smislu, mora, četudi bi res šlo za gozdno vlako, skrbeti tudi za vzdrževanje le-te.

Tožena stranka kot občina torej mora vzdrževati konkretno pot. Vendar pa tožbeni zahtevek vseeno ni utemeljen iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje zapisalo kot obrobne.

Tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar v pritožbi ni sporno in s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, je pravna podlaga tožbenega zahtevka poslovodstvo brez naročila po 199. členu OZ. Ta določa, da se sme tujega posla kdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Tožnik je namreč, kot trdi, opravil vzdrževalna dela na poti, ki je javno dobro, tožena stranka - občina pa bi sicer morala pot vzdrževati. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s tistim delom izpodbijane sodbe, ki ugotavlja, "da je iz predloženih listin razvidno, da so po tožnikovem naročilu določeni izvajalci opravili posamezna vzdrževalna dela, ni pa razvidno, kakšna konkretna škodna nevarnost se je s tem preprečila in kdaj je do nevarnosti prišlo, tožnik pa z navedenimi listinami tudi ne navede ničesar določnejšega, da bi bilo mogoče to preveriti". Pritožbeno sodišče temu dodaja, da to tudi iz tožbenih trditev ne izhaja. Z drugimi besedami, te ugotovitve sodišča prve stopnje pomenijo, da tožba v tem delu ni sklepčna. To, da je šlo za tuj posel in da ni bil poklican, da ga opravi, tožnik sam trdi. Iz trditev pa ne izhaja, da so bila dela, ki jih je opravil, taka, da jih ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda. Iz tožbe ne izhaja, kakšna konkretna škoda bi nastala oz. kakšno škodo je preprečil. Tožnik sicer v tožbi pravi, da je dela moral opraviti, da bi obdržal dostop do svoje hiše, vendar iz tožbenih trditev ne izhaja, kakšen je bil dostop prej oz. v kakšnem obsegu gre za izboljšave, ki so v korist tožene stranke oz. ali gre za izboljšave, ki koristijo predvsem tožniku, ki, kot trdi, dostop uporablja do svoje hiše. Tožnik bi torej moral trditi in dokazovati, najprej, da so bila dela potrebna zato, ker bi sicer nastala škoda, nato pa, da je šlo za korist, ki naj bi jo imela tožena stranka.

Tožbeni zahtevek je torej pravilno zavrnjen zaradi tega, ker tožnik ni dokazal, da so bile izpolnjene predpostavke iz 199. člena OZ. 197. člen OZ tu ne pride v poštev, kajti pri tem členu gre za obogatitev, ki nastane s plačilom tujega dolga zaradi zakonske obveznosti. Vprašanje uporabe 204. člena OZ pa niti ni odločilno, saj je bilo ugotovljeno, da že splošni pogoji iz 199. člena OZ niso izpolnjeni. V zvezi s tem sodišče prve stopnje tudi ni napravilo nobene bistvene kršitve določbe pravdnega postopka, zlasti ne v tistem delu, ko pritožba pravi, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič in tožnika v zvezi s 8-letnim dogovarjanjem o vzdrževanju. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo v zvezi s tem samo to, da ni imel dovoljenja za posege. Pritožbeno sodišče se v tem delu strinja s sodiščem prve stopnje, saj je tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vedel, ali bi moral vedeti, da ne samo brez dovoljenja upravljalca javne poti, ampak tudi brez upravnih dovoljenj vsaj gradbenih del na javni poti ne mora opravljati (če se zanemari vprašanje posipanja in pluženja).

Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.