Jedro

V obravnavanem primeru bi morala tožena stranka (ki glede na 84. člen ZDR-1 nosi dokazno breme glede obstoja odpovednega razloga) podrobneje obrazložiti vse sestavine formule za izračun tožnikove delovne uspešnosti. Le v tem primeru bi bil namreč mogoč preizkus pravilnosti tožnikove ocene, ki je bila podlaga za podajo izpodbijane odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 23. 5. 2016, ki jo je tožnik prejel 24. 5. 2016 (I. točka izreka), ter da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo tudi od 14. 7. 2016 do 22. 1. 2017 (II. točka izreka). Z dnem 22. 1. 2017 je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 1. 2013 z dodatki (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za obdobje od 14. 7. 2016 do 22. 1. 2017 prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS za polni delovni čas (IV. točka izreka) ter da je dolžna tožniku za isto obdobje obračunati nadomestila plač v bruto znesku 914,94 EUR mesečno, vključno z dodatkom za napredovalno stopnjo in dodatkom za delovno dobo, te zneske zmanjšati za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, od dobljenih zneskov odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sodbe). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v znesku 6.404,58 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). V presežku, tj. za obračun nadomestila plač nezmanjšanega za že prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti in višji zahtevek iz naslova denarnega povračila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.009,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (VIII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper njen zavrnilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi sodišču očita, da je nekritično sledilo navedbam tožnika, čeprav izpovedi prič A.A. in B.B. dokazujeta, da te ne držijo. Navedeni priči sta jasno izpovedali, da tožnik dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni bil sposoben opravljati. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo listin v spisu, iz katerih izhaja, da tožnik postavljenih ciljev ni dosegel. Sodišče je določila Pravilnika C. interpretiralo le v korist tožnika. Napačna je presoja sodišča, da so bili cilji v Načrtu ... določeni nesorazmerno glede na kvartalni plan, saj izpovedi direktorja in vodje poslovne enote dokazujeta nasprotno. Cilja "D." in "E." sta bila določena sorazmerno, saj pri teh ciljih že prodaja enega produkta pomeni 100 % realizacijo. Ker tožnik glede ciljev "F." in "G." nesorazmernosti izrecno ni ugovarjal, je sodišče prekoračilo njegovo trditveno podlago. Zmotna je ugotovitev sodišča, da cilja "H." v kvartalnem planu ni bilo. Sodišče bi moralo v zvezi s tem slediti izpovedi B.B., saj je ta verodostojnejša od izpovedi tožnika, ki je zainteresiran za izid spora. To, da so primerljivi delavci postavljene cilje dosegli, dokazuje, da so bili cilji v ocenjevalnem obdobju dosegljivi. Sodišče je pri odločitvi spregledalo, da bi bil zaradi izredno nizke realizacije odpovedni razlog utemeljen tudi v primeru, če cilji ne bi bili zastavljeni povsem sorazmerno. Večina ciljev je bila namreč zastavljena nižje od sorazmerne vrednosti glede na kvartalni cilj. Ob upoštevanju okoliščin, da tožnik zoper cilje, postavljene v Načrtu ..., ni uveljavljal pravnega varstva, da je določitev plana v pristojnosti delodajalca in da je bil plan za vse delavce postavljen na enak način, je zmotno stališče sodišča, da lahko tožnik v sodnem sporu uveljavlja nepravilnosti glede določanja plana. Napačna je presoja sodišča, da ni v zadostni meri pojasnila načina določitve uteži za posamezne cilje ter da ni obrazložila vpliva uteži na izračun skupne ocene delovne uspešnosti. Iz njenih navedb, ki jih potrjuje izpoved priče B.B., jasno izhaja, da se utež posameznemu cilju določi glede na njegovo pomembnost. Sodišče tudi v primeru, če bi razpolagalo z dodatnimi navodili, ne bi moglo preveriti pravilnosti določenih uteži, saj za to nima ustreznega strokovnega znanja. Poleg tega bi s takšno presojo poseglo v avtonomijo tožene stranke, ki ima pravico samostojno urejati svoj sistem ocenjevanja. Da so bile uteži določene skladno z internimi akti tožene stranke, potrjuje tudi izpoved priče I.I.. Sodišče se zmotno sklicuje na izpoved priče J.J., saj je ta prirejena potrebam tega spora. Omenjena priča je z izpovedjo, da izvedbeni akt ni usklajen s Pravilnikom, izrazila le svoje osebno mnenje, ki ne more biti pravno upoštevno. Napačna je presoja sodišča, da ni jasno, kako so kapice vplivale na končno oceno delovne uspešnosti za tožnika. Sodišče se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na izpoved priče I.I. glede ocene kompetenc. Iz izpovedi prič A.A. in B.B. jasno izhaja, da se v primeru nedoseganja ciljev točke odštevajo od skupne realizacije. Zaključek sodišča, da nedoseganje kapice znižuje oceno iz naslova kompetenc, je zato protispisen. Vztraja, da bi lahko tožnikovo delo na blagajni na skupno oceno delovne uspešnosti vplivalo le pozitivno, kar potrjuje izpoved priče B.B., ki jo je sodišče upoštevalo le selektivno. Napačna je presoja sodišča, da dela na blagajni ni mogoče šteti kot spremljajočo nalogo. Tožnik je v času na blagajni lahko opravljal naloge, potrebne za dosego ciljev iz Načrta .... Dejstvo, da je tožnik blagajniška dela opravljal kakovostno in brez napak, ne pomeni, da je svoje delo opravljal uspešno. Zmotno je stališče sodišča, da listina v prilogi B9 ne dokazuje utemeljenosti ocene iz naslova kompetenc. Tožniku je bila namreč izpodbijana odpoved podana tudi zaradi nedoseganja rezultatov v obdobju pred 9. 2. 2016. Vztraja, da tožnikovi ugovori glede ocene kompetenc niso utemeljeni. Sodišče bi moralo pričo B.B. vprašati, s katerimi sodelavci je tožnik prišel v konflikt, tudi sicer pa bi izpoved te priče moralo oceniti kot verodostojno. Protispisno je stališče sodišča, da ni jasno, na kakšen način so kompetence vplivale na končno oceno delovne uspešnosti, saj to izhaja iz 12. člena pravilnika. Ob upoštevanju okoliščin, da je formula za izračun skupne delovne uspešnosti skladna z določili pravilnika in da je vgrajena v računalniško aplikacijo, pri kateri zlorabe niso mogoče, je neutemeljeno stališče sodišča, da bi morala formulo podrobneje obrazložiti. Sodišču očita, da je pri vprašanju dokazanosti odpovednega razloga uporabilo previsok dokazni standard. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnik med ocenjevalnim obdobjem opravljal delo na delovnem mestu "bančni svetovalec", saj je opravljal enaka dela in naloge, rotacija pa je bila izvedena le zato, da tožniku ne bi bilo treba opravljati blagajniških opravil. Zmotno je tudi stališče, da bi morala glede delavke K.K. predložiti podatke za ocenjevalno obdobje, saj ji je sodišče samo naložilo, naj predloži ocene za to delavko za celotni kvartal. Ker je sodišče zmotno odločilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita, je nepravilna tudi odločitev o tem, da je dolžna tožnika za obdobje od 14. 7. 2016 do 22. 1. 2017 prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila, saj je to glede na tožnikovo starost, izobrazbo, ki mu omogoča zaposlitev na številnih področjih in izkušnje, ki jih je pridobil pri toženi stranki, odmerjeno v previsokem znesku. Da je tožnik lažje zaposljiv, dokazuje dejstvo, da je drugo zaposlitev našel takoj po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti. Tožnik ni izkazal, da je zaposlitev iskal že od začetka brezposelnosti, saj iz njegove izpovedi izhaja nasprotno. Na prvi razpis se je namreč prijavil šele štiri mesece po podaji izpodbijane odpovedi. Sodišče je pri odmeri denarnega povračila neutemeljeno upoštevalo okoliščino, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito zaradi nedokazanosti odpovednega razloga. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku 23. 5. 2016. Odpovedni razlog nesposobnosti je v drugi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno ter kot neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen zakonski razlog za redno odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "bančni komercialist". Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je bil tožnik leta 2015 v enem kvartalu ocenjen z oceno 1 (neuspešno, ocena delovne uspešnosti pod 79 %) in v enem z oceno 2 (manj uspešno, ocena delovne uspešnosti med 80 % in 89 %). Sektor L. je zato 3. 2. 2016 s tožnikom organiziral pogovor, na katerem je bilo tožniku pojasnjeno, da se bo njegovo delo v obdobju nadaljnjih 30 delovnih dni ocenjevalo po kriterijih in merilih, določenih s Pravilnikom C. (v nadaljevanju: Pravilnik), v tem času pa mu bo omogočeno, da odpravi pomanjkljivosti pri opravljanju svojega dela. Tožnik je bil na omenjenem sestanku seznanjen tudi s tem, da se mu bodo z namenom, da izboljša svoje delo ter doseže zastavljene cilje, v ocenjevalnem obdobju dodelile naloge, ki bodo glede na vsebino in zahtevnost primerne njegovi delovni obremenjenosti. Te naloge so bile določene v Načrtu ..., v katerem naj bi bili cilji določeni sorazmerno ciljem, ki so bili določeni za prvi kvartal leta 2016 (za 62 delovnih dni). Iz odpovedi še izhaja, da je vodja poslovalnice, v kateri je delo opravljal tožnik, tožnikovo delo ocenjevala v obdobju od 9. 2. 2016 do 21. 3. 2016 (v nadaljevanju: ocenjevalno obdobje), vsakih 10 delovnih dni pa je z njim opravila razgovor, na katerem mu je predstavila vmesno (ne)realizacijo zastavljenih ciljev in mu ponudila dodatno pomoč pri opravljanju njegovih delovnih obveznosti. Ker je bil tožnik v ocenjevalnem obdobju ocenjen z oceno 1 (neuspešno, cilji in kompetence niso doseženi), mu je tožena stranka 23. 5. 2016 podala izpodbijano odpoved.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka v tem sporu ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za podajo izpodbijane odpovedi. To je utemeljilo z naslednjimi ugotovitvami: - nekateri cilji ("D.", "F.", "M.", "G." in "N.") v Načrtu ... niso bili določeni sorazmerno glede na prvi kvartalni plan za leto 2016, za cilj "H." pa preračun sorazmernosti niti ni mogoč; - tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni ustrezno zatrjevala (posledično pa tudi ne dokazala), na kakšen način je posameznim ciljem iz Načrta ... določila uteži (ponderje), kot tudi ni obrazložila vpliva uteži na končni izračun skupne ocene delovne uspešnosti za tožnika; - tožena stranka ni ustrezno zatrjevala, na kakšen način se je v končni oceni delovne uspešnosti za tožnika odrazilo (ne)doseganje t. i. kapic in na kakšen način so na končno oceno delovne uspešnosti vplivale ocene iz naslova kompetenc; - tožena stranka ni obrazložila formule za izračun skupne ocene delovne uspešnosti; - tožnik je v ocenjevalnem obdobju večino svojega delovnega časa opravljal različna dela na blagajni, ki na končno oceno delovne uspešnosti niso imele nobenega vpliva, čeprav jih je opravljal kakovostno in brez napak; - v drugi polovici ocenjevalnega obdobja je bil sicer premeščen na delovno mesto "bančni svetovalec", vendar je bil tudi na tem delovnem mestu skoraj vsakodnevno klican nazaj na delo za blagajno.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožniku, čeprav naj bi bila njegova izpoved v nasprotju z izpovedbama prič A.A. in B.B. Sodišče prve stopnje je svoje prepričanje o verodostojnosti izpovedi obrazložilo. Pritožbeno sodišče tudi sicer sprejema oblikovano dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da pri odločitvi ni upoštevalo listin, iz katerih naj bi izhajalo, da tožnik ciljev v ocenjevalnem obdobju ni dosegel, ni določno obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. Iz enakega razloga je neutemeljena tudi pavšalna pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje določila Pravilnika interpretiralo le v korist tožnika.

10. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da tožnik iz razloga, ker Načrtu ... oziroma v njem postavljenim ciljem ni ugovarjal oziroma v zvezi z njim ni zahteval odprave kršitve svojih pravic po prvem odstavku 200. člena ZDR-1, v tem sporu ne more dokazovati nepravilnosti pri določanju navedenih ciljev. Sodna presoja zakonitosti odpovedi je namreč neločljivo povezana s presojo dosegljivosti in primernosti s strani delodajalca postavljenih ciljev, kot tudi razlogov za to, da delavec postavljenih ciljev ni dosegel. Na navedeno nima nobenega vpliva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik 2. 3. 2016 Načrt ... podpisal in zoper v njem postavljene cilje ni ugovarjal. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve sodbe podalo izčrpne razloge za dejanski zaključek, da nekateri cilji iz Načrta ... niso bili določeni sorazmerno ciljem iz prvega kvartalnega plana za leto 2016. Pritožba neutemeljeno vztraja, da sta bila cilja "D." in "N." določena sorazmerno. Sicer drži, da je že prodaja enega produkta pomenila 100 % realizacijo navedenih ciljev, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je v zvezi s tem bistvena nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji pritožba niti ne nasprotuje, da je bil tožnik v skladu s prvim kvartalnim planom za leto 2016 ta produkt dolžan prodati v obdobju 62 delovnih dni, v ocenjevalnem obdobju pa bi moral isti cilj doseči v več kot polovico krajšem času (v 30 delovnih dneh). Dejstvo, da bi bilo tožniku takšno "pravilo" glede realizacije navedenih ciljev v primeru, če bi mu v ocenjevalnem obdobju uspelo prodati en produkt, v korist (ker bi avtomatsko dosegel 100 % realizacijo), ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da cilja nista bila določena sorazmerno. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvami glede nesorazmernosti ciljev "F." in "G." preseglo tožnikovo trditveno podlago. Tožnik je namreč že v tožbi zatrjeval, da je ob primerjavi Načrta ... s prvim kvartalnim planom za leto 2016 jasno razvidno, da so v ocenjevalnem obdobju postavljeni cilji v pretežnem delu nesorazmerni. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da preizkus sorazmernosti cilja "H." ni mogoč, ker ta cilj v prvem kvartalnem planu za leto 2016 niti ni bil določen. Na podlagi ugotovitve, da ta postavka v prvem kvartalnem planu za leto 2016 v prilogi B10 res ni navedena, in glede na pojasnila tožene stranke, da cilja "H." v planu prodaje ni bilo, ker je bil le spremljevalne narave (to zatrjuje tudi v pritožbi), sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi priče B.B., da je bil navedeni cilj v kvartalnem planu določen, zato nasprotno pritožbeno uveljavljanje ni utemeljeno.

12. Pritožba neutemeljeno opozarja, da rahlo odstopanje nekaterih ciljev od meje sorazmernosti v ocenjevalnem obdobju ne more biti odločilno, češ da so bili preostali cilji zastavljeni nižje od meje sorazmernosti, tožnikova realizacija pa je bila v tem obdobju izjemno nizka. Tožena stranka je v odpovedi sicer res navedla, da je bila tožnikova realizacija v ocenjevalnem obdobju (le) 48,39 %, vendar pa je sodišče prve stopnje odločitev o nezakonitosti izpodbijane odpovedi utemeljilo ravno na ugotovitvah, da tožena stranka ni ustrezno obrazložila (posledično pa tudi ne dokazala) pravilnosti posameznih postavk, ki so sestavljale skupno oceno tožnikove delovne uspešnosti v tem obdobju, kar je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

13. Pritožba ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova ocena delovne uspešnosti v ocenjevalnem obdobju sestavljena iz dveh delov ‒ iz ocene realizacije posameznih ciljev in iz ocene kompetenc, pri čemer je bila ocena realizacije ciljev rezultat zmnožka teže določenih nalog oziroma ciljev (ocenjevalec je vsakemu cilju dodal utež/ponder, izraženo v odstotkih) in odstotka doseženega cilja.

14. Tožnik je neobstoj odpovednega razloga med drugim utemeljeval z navedbami o tem, da ni jasno, na podlagi kakšnih kriterijev so bile za posamezne cilje v Načrtu ... določene uteži in na kakšen način so te uteži vplivale na skupno oceno njegove delovne uspešnosti. Tožena stranka je temu ugovarjala le pavšalno ‒ z navedbo, da je bil bistven kriterij za postavitev uteži posameznemu cilju njegova pomembnost. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je iz izpovedi prič A.A. in B.B. razbrati, da je bil način določanja uteži urejen v internih pravilih tožene stranke (tj. v Navodilih za izvedbo ciljnega vodenja), vendar pa tožena stranka teh pravil v postopku na prvi stopnji ni predložila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pritrdilo tožniku, da preizkus pravilnosti posameznim ciljem določenih uteži ni mogoč. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče tega preizkusa ne bi moglo opraviti niti v primeru, če bi z navedenimi navodili razpolagalo, češ da za to nima ustreznega strokovnega znanja. Tudi ne drži, da bi sodišče s preizkusom pravilnosti postavljenih uteži poseglo v avtonomijo tožene stranke. Tožena stranka kot delodajalec sicer res ima pravico sama urejati svoj sistem ocenjevanja delavcev, vendar pa to ne pomeni, da sodišče v okviru presojanja zakonitega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo ugotavljati pravilnosti tega ocenjevanja.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da Pravilnik t. i. kapic1 ne ureja in da so po izpovedi priče B.B. kapice urejene v Navodilih ... (ki jih, kot že izpostavljeno, tožena stranka sodišču ni predložila), pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, na kakšen način so kapice vplivale na končno oceno delovne uspešnosti. Na pravilnost tega zaključka ne vpliva pritožbeno uveljavljanje, da se v primeru nedoseganja ciljev točke odštevajo od skupne realizacije, zato je sklicevanje na izpovedi prič A.A. in B.B. v zvezi s tem neutemeljeno.

16. Pritožba glede izpovedi priče A.A. neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Nekoliko nejasno izpoved omenjene priče na strani 82 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 31. 5. 2017 je namreč mogoče razlagati tudi na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje (tj. da se v primeru nedoseganja kapic v skladu z dokumentom o ciljnem vodenju v aplikaciji odštejejo tudi točke glede kompetenc), zato očitana protispisnost, ki pa se niti ne nanaša na ključno dejstvo za sprejem odločitve, ni podana.

17. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka predložiti oceno kompetenc za tožnika tudi za ocenjevalno obdobje (9. 2. 2016 do 21. 3. 2016), ne le za prvi kvartal leta 2016. Ker je ocena kompetenc del skupne ocene delovne uspešnosti, namreč preizkus te brez ocene kompetenc ni mogoč. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno sledilo navedbi tožnika, da tožena stranka glede ocene kompetence "sodelovanje z drugimi" ni določno navedla, s katerimi sodelavci naj bi tožnik večkrat prišel v spor. Tega v izpovedi ni pojasnila niti priča B.B., na katero se sklicuje pritožba. Glede na to, da tožena stranka v zvezi s tem ni podala nobenih konkretnih navedb, je zmotno stališče pritožbe, da bi moralo sodišče priči v tej smeri postavljati konkretna vprašanja. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ocenjevalka v zvezi s kompetenco "etičnost" za tožnika ocene sploh ni podala (ni izpolnila rubrike "da" ali "ne"). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem slediti izpovedi priče B.B., da te postavke pri ocenjevanju nikoli ni izpolnila. Sodišče prve stopnje namreč ob ugotovitvi, da so bili številni tožnikovi sodelavci po tej postavki ocenjeni, izpovedi priče utemeljeno ni sledilo.

18. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala vpliva ocene iz naslova kompetenc na izračun skupne ocene delovne uspešnosti. Iz določila 12. člena Pravilnika, na katerega se v zvezi s tem sklicuje pritožba, sicer res izhaja, da je skupna ocena delovne uspešnosti sestavljena iz ocene doseganja ciljev (80 %) in doseganja ključnih kompetenc (20 %), vendar ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni ustrezno obrazložila formule za izračun skupne delovne uspešnosti (to posredno priznava tudi v pritožbi, ko ponavlja, da je formula vgrajena v nek računalniški program), vpliva ocene kompetenc na skupno oceno očitno ni mogoče tako enostavno izračunati, kot to utegne izhajati iz Pravilnika. To po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje potrjuje tudi izpoved priče J.J., da je v primeru nekega drugega delavca skušal sam ročno preveriti pravilnost izračuna ocene, ki jo je delavec prejel ob uporabi formule v računalniški aplikaciji, pa pri tem ni prišel do istega rezultata.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri presoji dokazanosti odpovednega razloga uporabilo previsok dokazni standard oziroma da ji je pri dokazovanju zakonitosti odpovedi naložilo preveliko breme. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka (ki glede na 84. člen ZDR-1 nosi dokazno breme glede obstoja odpovednega razloga) podrobneje obrazložiti vse sestavine formule za izračun tožnikove delovne uspešnosti. Le v tem primeru bi bil namreč mogoč preizkus pravilnosti tožnikove ocene, ki je bila podlaga za podajo izpodbijane odpovedi. Na pravilnost tega zaključka ne vplivajo pritožbene navedbe, da tožnik po mnenju prič A.A. in B.B. dela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni bil sposoben opravljati, da je bila tožnikova realizacija v ocenjevalnem obdobju zelo nizka in da je formula za izračun skupne delovne uspešnosti vgrajena v računalniško aplikacijo, ki ne dopušča zlorab. Ker sodišče prve stopnje pravilnosti tožnikove delovne uspešnosti ni moglo preveriti, pritožba tudi neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da naj bi primerljiva delavka K.K. dosegla bistveno višjo realizacijo kot tožnik.

20. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik večino svojega delovnega časa v ocenjevalnem obdobju opravljal dela na blagajni, ki pa niso bila sestavni del njegove skupne ocene delovne uspešnosti, čeprav jih je opravljal dobro. To namreč potrjujejo izpovedi tožnika in prič A.A., B.B. in I.I.. Zato zatrjevana ocena delovne (ne)uspešnosti ne more predstavljati realne slike o tem, da tožnik ni dosegel pričakovanih delovnih rezultatov. Pritožba v zvezi s tem sicer uveljavlja, da bi delo na blagajni lahko le pozitivno vplivalo na tožnikovo delovno uspešnost, češ da je na blagajni največja frekvenca strank, vendar to ne vpliva na pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morala biti v skupno oceno delovne uspešnosti zajeta vsa dela in opravila, ki jih je tožnik opravljal v ocenjevalnem obdobju. Tožena stranka ni dokazala, da so bila dela na blagajni upoštevana že pri osnovni zastavitvi ciljev. Ker je tožnik ta dela opravljal celo večino svojega delovnega časa, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo navedbam tožene stranke, da je šlo le za spremljajočo nalogo. To, da sodišče v dokazni oceni ni sledilo izpovedi priče B.B. o tem, da je tožnik pretežen del časa na blagajni vendarle lahko opravljal naloge, določene v Načrtu ..., ne pomeni, da je izpoved priče nedopustno upoštevalo zgolj selektivno.

21. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v drugi polovici ocenjevalnega obdobja (tj. po 1. 3. 2016) iz delovnega mesta "bančni komercialist" premeščen na delovno mesto "bančni svetovalec". To potrjuje tudi izpoved vodje poslovalnice B.B.. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo kot neustrezno postopanje tožene stranke, da je tožnika med ocenjevalnim obdobjem preselila na drugo delovno mesto. V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje tožene stranke, da je tožnika na drugo delovno mesto med ocenjevalnim obdobjem premestila le zato, da mu ne bi bilo več treba opravljati blagajniških opravil. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo izpovedi številnih prič, namreč izhaja, da je bil tožnik tudi na delovnem mestu "bančni svetovalec" skoraj vsakodnevno klican nazaj na delo na blagajno. To z navedbo, da je tožnik na delovnem mestu "bančni svetovalec" opravljal enaka dela in naloge kot na prejšnjem delovnem mestu, posredno priznava tudi pritožba.

22. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je toženi stranki utemeljeno naložilo, da mora tožnika za obdobje od 14. 7. 2016 do 22. 1. 2017 prijaviti v socialna zavarovanja ter mu za isto obdobje obračunati in izplačati nadomestila plač, zmanjšana za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti. Pritožba zoper odločitvi v IV. in V. točki izreka sodbe zato ni utemeljena.

23. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da se je tožnik 23. 1. 2017 zaposlil pri drugem delodajalcu, na predlog obeh strank z dnem 22.1. 2017 sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, tožniku pa prisodilo denarno povračilo v višini sedmih plač. Pri tem je pravilno upoštevalo prvi odstavek 118. člena ZDR-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka navedenega člena je sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarnega povračila utemeljeno upoštevalo okoliščine, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 12 let in 6 mesecev, da je star 38 let, ter da je po izobrazbi ekonomski tehnik. Čeprav pritožba zatrjuje nasprotno, je pri tej odločitvi pravilno upoštevalo tudi razlog, zaradi katerega je izpodbijana odpoved nezakonita, kar je eden od kriterijev za odmero po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Po presoji pritožbenega sodišča je denarno povračilo v višini sedmih bruto plač odmerjeno v pravilnem znesku. Na drugačno presojo ne vpliva v pritožbi uveljavljano stališče, da tožnik glede na svojo starost, izobrazbo in izkušnje, ki jih je pridobil pri toženi stranki, spada med lažje zaposljive delavce. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri navedbah, da je tožnik upravičen do denarnega povračila v nižjem znesku od prisojenega, ker pri iskanju nove zaposlitve ni bil dovolj aktiven. Sicer drži, da tožnik mesec ali dva po prejemu odpovedi nove zaposlitve ni iskal, kar izhaja tudi iz izpovedi tožnika, pri čemer pa se je skliceval tudi na "živčno vojno v banki", torej na specifično atmosfero, povezano z odpovedjo. Tudi dejstvo, da se je tožnik na razpis za delovno mesto komercialista prijavil šele 21. 11. 2016, čeprav mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v juliju 2016, ne utemeljuje znižanja odmerjenega denarnega povračila.

24. Ker glede na vse navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

1 Po navedbah tožene stranke naj bi kapica pomenila minimalno realizacijo, ki jo mora delavec doseči za izpolnitev zastavljenih ciljev.