Jedro

Toženka ni obrazložila, kako je izračunala posamezne postavke, ki so sestavljale tožnikovo oceno delovne uspešnosti. Tudi če se podatki vnesejo v računalniški program, ki nato objektivno in za vse zaposlene enako na podlagi formule izračuna delovno uspešnost, kot to zatrjuje toženka, bi morala kljub temu pojasniti posamezne postavke tožnikove ocene, ki jih je vnesla v aplikacijo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožeči stranki v znesku 329,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 23. 5. 2016 in trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženki od 14. 7. 2016 do 22. 1. 2017. Tožnikovo pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 1. 2013 z dodatki je razvezalo z 22. 1. 2017. Toženki je naložilo obračun nadomestil plač v bruto znesku, vključno z dodatki, te zneske zmanjšati za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, od dobljenih zneskov odvesti davek in prispevke in tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter obračunati denarno povračilo v znesku 6.404,58 EUR. Presodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker toženka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti (druga alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje presoji, da ni ustrezno obrazložila (posledično pa tudi ne dokazala) pravilnosti posameznih postavk, ki so sestavljale skupno oceno tožnikove delovne uspešnosti v ocenjevanem obdobju. Nasprotuje višini denarnega povračila.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče nekritično sledilo izpovedi tožnika, čeprav naj bi bila njegova izpoved v nasprotju z izpovedbama prič A. A. in D. R. Očitek ni utemeljen, kolikor ne gre za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (370. člen ZPP). Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

8. Zaradi kršitve metodološkega napotka naj bi imela izpodbijana sodba tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je celovito in obširno odgovorilo na pritožbene navedbe in je zato očitek, da se ni opredelilo do posamičnih pritožbenih navedb ali je nanje odgovorilo pavšalno (glede neupoštevanja listin, uteži, kapic, itd...) povsem neutemeljen.

9. Revizijsko uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP dejansko pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (370. člen ZPP).

10. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu "bančni komercialist". Na podlagi določb Pravilnika o spremljanju, ocenjevanju in nagrajevanju delovne uspešnosti (v nadaljevanju: Pravilnik) je bil leta 2015 v enem kvartalu ocenjen z oceno 1 (neuspešno, ocena delovne uspešnosti pod 79 %) in v drugem kvartalu z oceno 2 (manj uspešno, ocena delovne uspešnosti med 80 % in 89 %). Zato je toženka pričela postopek ugotavljanja (ne)sposobnosti in tožniku 3. 2. 2016 na sestanku pojasnila, da bo njegovo delo v obdobju nadaljnjih 30 delovnih dni vodja poslovalnice D. R. ocenjevala po kriterijih in merilih, določenih s Pravilnikom, v tem času pa mu bo omogočeno, da odpravi pomanjkljivosti pri opravljanju svojega dela. Na sestanku je bil seznanjen tudi s tem, da se mu bodo z namenom, da izboljša svoje delo ter doseže zastavljene cilje, v ocenjevalnem obdobju dodelile naloge, ki bodo glede na vsebino in zahtevnost primerne njegovi delovni obremenjenosti. Te naloge so bile določene v Načrtu izboljšanja dela (v nadaljevanju: Načrt), v katerem naj bi bili cilji določeni sorazmerno ciljem, ki so bili določeni za prvi kvartal leta 2016 (za 62 delovnih dni). Iz odpovedi še izhaja, da je ocenjevalka tožnikovo delo ocenjevala v obdobju od 9. 2. 2016 do 21. 3. 2016 (v nadaljevanju: ocenjevalno obdobje), vsakih 10 delovnih dni pa je z njim opravila razgovor, na katerem mu je predstavila vmesno (ne)realizacijo zastavljenih ciljev in mu ponudila dodatno pomoč pri opravljanju njegovih delovnih obveznosti. Ker je bil tožnik v ocenjevalnem obdobju ocenjen z oceno 1 - neuspešno, cilji in kompetence niso doseženi, mu je toženka dne 23. 5. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

11. Postopek ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženki ureja Pravilnik. Ocena delovne uspešnosti je sestavljena iz dveh delov, in sicer iz ocene realizacije posameznih ciljev (80 %) in ocene splošnih kompetenc (20 %) v poslovnem delu, kamor je spadal tožnik. Ocena realizacije posameznih ciljev je rezultat zmnožka teže določenih nalog oziroma ciljev (ocenjevalec je vsakemu cilju glede na njegovo pomembnost dodal utež, ki je bila izražena v odstotkih, in sicer do 100 %) in v odstotku izražene ocene nadrejenega delavca, v kolikšni meri je delavec po njegovem mnenju dosegel določene cilje. Ocena kompetenc prav tako temelji na oceni nadrejenega delavca.

12. Sodišči sta presodili, da toženka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Toženka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (84. člen ZDR-1) glede utemeljenosti posameznih postavk, ki so sestavljale skupno oceno tožnikove delovne uspešnosti v ocenjevanem obdobju.

13. Čeprav tožnik Načrtu oziroma v njem postavljenim ciljem ni ugovarjal, to ne pomeni, da v tem sporu ne more dokazovati nepravilnosti pri določanju navedenih ciljev, kot to zmotno zatrjuje toženka. Toženka kot delodajalec lahko določi sistem ocenjevanja delovne uspešnosti zaposlenih, ki pa je podvržen sodni presoji. Tožniku je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zoper to odpoved je uveljavljal sodno varstvo (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Ker je uveljavljal nezakonitost odpovedi, je bilo sodišče dolžno presojati utemeljenost odpovednega razloga, torej oceno delovne uspešnosti, ki je bila negativna, ker postavljenih ciljev ni dosegel. Poleg razlogov, zakaj tožnik postavljenih ciljev ni dosegel, je za presojo pomembna tudi objektivna ocena dosegljivosti in primernosti s strani toženke postavljenih ciljev.

14. Sodišče je ugotovilo, da nekateri cilji v tožnikovem Načrtu (A., B., C., Č. in D.) niso bili določeni sorazmerno glede na prvi kvartalni plan za leto 2016, za cilj E. pa preračun sorazmernosti niti ni mogoč. Tožnik je že v tožbi zatrjeval nesorazmernost Načrta glede na prvi kvartalni plan za leto 2016; revizijske navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi so neutemeljene. Revizija glede ciljev A. in C. izpostavlja, da je že prodaja enega produkta pomenila 100 % realizacijo navedenih ciljev, kar sicer drži. Vendar je za presojo o nesorazmernosti ciljev bistvena ugotovitev, da je bil tožnik v skladu s prvim kvartalnim planom za leto 2016 ta produkt dolžan prodati v obdobju 62 delovnih dni, v ocenjevalnem obdobju pa bi moral isti cilj doseči v več kot polovico krajšem času, torej v 30 delovnih dneh. Vseeno je treba dodati, da zgolj nesorazmernost nekaterih ciljev (nekaj drugih ciljev je bilo sorazmernih) ni bila odločilna za presojo.

15. Skupna ocena delovne uspešnosti tožnika je bila odvisna tudi od uteži. Utež je bila določena za posamezni cilj in je odražala pomembnost cilja - večja kot je bila, večji vpliv je imela na končno oceno. Toženka glede uteži ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj na primeru tožnikove ocene ni pojasnila, na kakšen način je določila uteži pri posameznem cilju, niti vpliva uteži na končni izračun skupne ocene delovne uspešnosti za tožnika (npr. zakaj je bila pri cilju Pospeševanje prodaje določena utež 30%, medtem ko je bila pri cilju Proaktivne aktivnosti določena utež 5%). Splošna navedba, da je bil bistven kriterij za postavitev uteži posameznemu cilju njegova pomembnost, ne zadošča. Poleg tega ni predložila niti Navodil za izvedbo ciljnega vodenja (v nadaljevanju: Navodila), v katerih naj bi bil urejen način določanja uteži in na katere se je v postopku sklicevala. Toženka v reviziji sama navaja, da je ocenjevalec določil utež za konkretni cilj na podlagi svojega strokovnega znanja, izkušenj in lastne presoje. Ker je bila utež torej odvisna od njegove subjektivne presoje, je toliko bolj nujno, da je preizkus postavljenih uteži podvržen sodni presoji. Pri tem ne gre za nedopusten poseg v avtonomijo toženke kot delodajalca. Prav obrazložitev določitve uteži in njihov vpliv omogoči ustrezno presojo sodišča. 16. Prav tako toženka ni pojasnila vpliva kapic na končno oceno delovne uspešnosti za tožnika. Kapice pomenijo minimalno realizacijo, ki jo mora delavec doseči za to, da izpolni cilj. Tudi sistem kapic je urejen v Navodilih, ki ga toženka, kot že poudarjeno, ni predložila.

17. Del skupne ocene delovne uspešnosti je tudi ocena kompetenc (kompetence glede osebnostnega značaja in kompetence glede dela s strankami ter prodaje), ki je prav tako odvisna od subjektivne presoje ocenjevalca. Toženka je oceno kompetenc predložila le za prvi kvartal leta 2016 in ne za ocenjevalno obdobje. Poleg tega ni obrazložila, kako je izračunala oceno kompetenc za tožnika, niti vpliv na izračun skupne ocene delovne uspešnosti. Zato tudi v tem delu preizkus ocene delovne uspešnosti ni mogoč.

18. Glede za navedeno je utemeljena presoja sodišč, da toženka ni obrazložila, kako je izračunala posamezne postavke, ki so sestavljale tožnikovo oceno delovne uspešnosti. Tudi če se podatki vnesejo v računalniški program, ki nato objektivno in za vse zaposlene enako na podlagi formule izračuna delovno uspešnost, kot to zatrjuje toženka, bi morala kljub temu pojasniti posamezne postavke tožnikove ocene, ki jih je vnesla v aplikacijo. Enako tudi Pravilnik samo na splošno ureja formulo za izračun delovne uspešnosti.

19. Za presojo je bistvena tudi ugotovitev, da je tožnik večino delovnega časa v ocenjevalnem obdobju opravljal delo na blagajni, ki ni bilo zajeto v Načrtu oziroma pri opredelitvi ciljev. Delo na blagajni torej ni bilo upoštevano pri oceni delovne uspešnosti. Skupna ocena delovne uspešnosti bi morala biti rezultat vseh del in opravil, ki jih je tožnik opravljal v ocenjevalnem obdobju, kot to pravilno poudarjata sodišči. Ker v obravnavanem primeru delo na blagajni ni bilo zajeto v oceni tožnikove delovne uspešnosti, takšna ocena ne more biti pokazatelj tožnikove siceršnje delovne sposobnosti in ne utemeljuje očitkov o nesposobnosti, navedenih v odpovedi.

20. Revizija neutemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila namesto reintegracije v višini sedmih mesečnih plač tožnika (6.404,58 EUR). Sodišče je pri odmeri pravilno upoštevalo okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Upoštevalo je trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženki (12 let in 6 mesecev), starost 38 let ter izobrazbo (ekonomski tehnik). Utemeljeno je upoštevalo tudi razlog, zaradi katerega je izpodbijana odpoved nezakonita, ker je to tudi eden od kriterijev za odmero po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Drugačno revizijsko zatrjevanje je zmotno. Ob upoštevanju navedenih okoliščin in primerljivih zadev (primerjaj zadeve VIII Ips 236/2017 z dne 30.5.20181, VIII Ips 293/2016 z dne 5. 9. 20172, VIII Ips 104/2017 z dne 6. 6. 20173, VIII Ips 22/2016 z dne 7. 6. 20164, VIII Ips 33/2015 z dne 21. 4. 20155) je denarno povračilo v višini sedmih mesečnih plač tudi po presoji revizijskega sodišča ustrezno.

21. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Tožniku se na podlagi Odvetniške tarife priznajo stroški odgovora na revizijo 450 točk (tar. št. 15/6), kar ob vrednosti točke 0,6 znese 270,00 EUR, z vključenim 22 % DDV pa 329,4 EUR.

1 Tožniku je bilo prisojenih 8 mesečnih plač. Sodišče je upoštevalo naslednje okoliščine na strani tožnika: 11 let zaposlitve pri toženi stranki, starost 62 let. 2 Tožniku je bilo prisojenih 12 mesečnih plač. Sodišče je upoštevalo naslednje okoliščine na strani tožnika: 34 let zaposlitve pri toženi stranki, starost 50 let. 3 Tožniku je bilo prisojenih 6 mesečnih plač. Sodišče je upoštevalo naslednje okoliščine na strani tožnika: 9 let zaposlitve pri toženi stranki, starost 47 let ter V. stopnjo strokovne izobrazbe. 4 Tožnici so bile prisojene 4 mesečne plače. Sodišče je upoštevalo naslednje okoliščine na strani tožnice: skoraj 10 let zaposlitve pri toženi stranki, starost 54 let, upokojena po odpovedi. 5 Tožnici je bilo prisojenih 12 mesečnih plač. Sodišče je upoštevalo naslednje okoliščine na strani tožnice: skoraj 31 let zaposlitve pri toženi stranki, starost 53 let, slabo zdravstveno stanje.