Jedro

Obravnavani spor je v delu, ki se nanaša na dolžnost preskrbeti uporabno dovoljenje in izstaviti zemljiškoknjižno listino, premoženjski spor, za katerega bi morala tožena stranka posebej navesti njegovo vrednost.

Izrek

Revizija se glede odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe zavrže, glede odločitve o tožbenem zahtevku iz tožbe pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in naložilo toženi stranki v plačilo znesek 1,952.610,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.1994 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Delno je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi nasprotnih tožnikov in toženi stranki po nasprotni tožbi naložilo plačilo zneska 1,621.496,52 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.1994 dalje do plačila ter zavrnilo višji denarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Ugodilo je tudi nedenarnemu tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe in naložilo toženi stranki po nasprotni tožbi, da je dolžna preskrbeti za objekt tožnikov, ki je predmet prodajne pogodbe med pravdnima strankama, uporabno dovoljenje, in jima izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta kupca lahko vknjižila kot lastnika na tem objektu. Višje sodišče je zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke, ki je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen njen denarni tožbeni zahtevek, in v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi.

Pravdni stranki sta v tej odločbi poimenovani skladno razmerju, v kakšnem sta po tožbi in je torej tudi tožeča stranka po nasprotni tožbi imenovana: tožena stranka.

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in sicer 339. člen Zakona o pravdnem postopku s tem, ko je njeno pritožbo v delu, ki se nanaša na zavrnilni del sodbe, zavrnilo z utemeljitvijo, da je v tem delu pritožba neobrazložena. Trdi, da je v pritožbi navedla kot pritožbene razloge vse pritožbene razloge iz 353. člena ZPP/77. Vse navedbe, v čem je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, pa je navedla v svojih pripravljalnih vlogah med postopkom. Te vloge so bile v spisu in sodišču dostopne in jih tožeča stranka ni preklicala. Naprej tožeča stranka trdi, da ZPP/77 ne določa, da morajo biti vse pritožbene navedbe posebej napisane v vlogi, ki se šteje kot pritožba in ne prepoveduje strankam, da kot pritožbene razloge navedejo iste razloge, ki so jih navajale že prej v drugih vlogah. Zmotno uporabo materialnega prava vidi tožeča stranka v tem, ko ji je sodišče naložilo, da mora preskrbeti uporabno dovoljenje. Uporabno dovoljenje izda pristojni upravni organ v upravnem postopku, za izdajo te odločbe veljajo določila Zakona o upravnem postopku in sodišče ni pristojno nalagati strankam pravdnega postopka dejanj, ki so predmet upravnega postopka.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena glede odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe, glede odločitve o zahtevku iz tožbe pa ni utemeljena.

A. O zavrženju: V drugem odstavku 186. člena ZPP/77 je določeno, da mora v primeru, če je pristojnost, sestava ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (v domači valuti, torej v tolarjih). Če je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, sestavi sodišča ali pravici do revizije, se mora sodišče najkasneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (tretji odstavek 40. člena ZPP/77). Po določbah ZPP/77 je torej določitev vrednosti spornega predmeta v prvi vrsti dolžnost tožeče stranke, sodišče pa ima dolžnost preveriti primernost označbe vrednosti spornega predmeta. Na opustitev določitve vrednosti spornega predmeta lahko opozori tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo oziroma najpozneje na naroku pred začetkom obravnavanja glavne stvari, da bi si na tak način tudi ona zagotovila pravico do vložitve (dovoljene) revizije.

Stranka lahko uveljavlja v isti tožbi več tožbenih zahtevkov, ki pa imajo vsak svojo in samostojno pravno naravo in usodo. V takem primeru gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki jih sme sodišče obravnavati skupaj, če so za to izpolnjeni pogoji iz 188. člena ZPP/77. V takih primerih je treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek (spor) posebej. Četudi je za enega izmed zahtevkov navedena vrednost spornega predmeta, se ta ne razteza na drug (nedenarni) zahtevek, tako da bi to pomenilo navedbo vrednosti spornega predmeta zanj (drugi odstavek 37. člena ZPP/77).

Obravnavani spor je v delu, ki se nanaša na dolžnost preskrbeti uporabno dovoljenje in izstaviti zemljiškoknjižno listino, premoženjski spor, za katerega bi morala tožena stranka posebej navesti njegovo vrednost. Tega tožena stranka ni naredila, ampak je navedla kot vrednost spornega predmeta le znesek 68.539 DEM v tolarski protivrednosti, ta znesek pa predstavlja njen denarni zahtevek, ki ga je imela do tožeče stranke iz naslova nedokončanih del na objektu, razvidnih iz končnega obračuna. Ta znesek je tudi identičen znesku, ki ga je tožena stranka terjala v prvi točki svoje nasprotne tožbe. V drugi točki pa je postavila nedenarni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine in pribavo uporabnega dovoljenja, kar je drug zahtevek, za katerega ni posebej napovedala vrednosti spornega predmeta, čeprav bi to morala storiti, če bi spoštovala že citirane zakonske določbe. Tožeča stranka nikoli ni ugovarjala taki (ne)navedbi vrednosti spornega predmeta in tudi sodišče ni ukrepalo po tretjem odstavku 40. člena ZPP/77. Revizija tožeče stranke zato v opisanem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (392. člen ZPP/77).

B. O zavrnitvi: Tožeča stranka zmotno razlaga meje preizkusa sodbe prve stopnje v pritožbenem postopku. V 365. členu ZPP/77 je namreč natančno določeno, da pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija v pritožbo (prvi odstavek). V drugem odstavku pa je določeno, da pritožbeno sodišče opravi preizkus v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in še po uradni doložnosti. Iz tega določila je jasno razvidno, da mora stranka, ki je vložila pritožbo, v njej natančno in določno navesti razloge, zaradi katerih je vložila pritožbo oziroma zaradi katerih meni, da so podani uveljavljani pritožbeni razlogi. Res je sicer, da sme stranka ponoviti svoje ugovore in navedbe ter stališča, ki jih je že navajala med postopkom. Res pa je tudi, da jih mora določno ponoviti, ker sicer pritožbeno sodišče opravi preizkus po uradni dolžnosti in ni vezano na navedbe stranke, ki jih ni v pritožbi. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi ravnalo natančno v skladu s to določbo in opravilo preizkus pritožbe tožeče stranke v obsegu, kot so ga terjale pritožbene navedbe in tudi v obsegu, kot ga mora opraviti po uradni dolžnosti. Očitek tožeče stranke v reviziji, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo procesne določbe, po presoji revizijskega sodišča zato ni utemeljen.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Prav tako je revizijsko sodišče opravilo preizkus pravilne uporabe materialnega prava glede odločitve o tožbenem zahtevku in ugotovilo, da je bilo v tem sporu materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišči sta pravilno upoštevali določila Zakona o obligacijskih razmerjih o odgovornosti za stvarne napake in rokih za njihovo uveljavljanje, kar je bila pravna podlaga spora.