Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza s sodnim izvedencem s področja varnosti in zdravja pri delu, ker lahko o zdravstveni sposobnosti delavca (invalida) za opravljanje določene dela poda strokovno mnenje le sodni izvedenec medicinske stroke s področja medicine dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2011, s katero je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku in se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 7. 11. 2011 ni prenehalo in še traja ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu ponuditi ustrezno drugo lažje delo, kot npr. delo voznika viličarja in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, tudi plačo kot če bi delal, za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa nazaj na delo (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da bi morala tožena stranka tožnika, v skladu z odločbo ZPIZ z dne 14. 2. 2011 kot invalida III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, premestiti na drugo lažje delo, namesto tega pa mu je 7. 9. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti opravljanja dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in s tem izigrala odločbo ZPIZ. Neupoštevno je po stališču pritožbe zdravniško spričevalo, ki je bilo izdelano po naročilu tožene stranke, zato bi moralo sodišče postaviti neodvisnega sodnega izvedenca, ki bi ocenil, če ima stranka na razpolago ustrezno delo. Ker je bilo tekom postopka ugotovljeno, da ima tožena stranka še drugo lažje delo in sicer delo viličarista, kjer ni potrebno ročno delo, tako utemeljitev dr. A.A., da tožnik ni sposoben voziti tega viličarja, ker je potrebno voziti vzvratno, ni prepričljiva. Taka vožnja ne vpliva na funkcionalnost rame, saj voznik obrača nazaj le glavo. Glede trditev, da mora vsak viličarist občasno dvigniti kakšno breme, pa pritožba opozarja na to, da ima tožnik še vedno eno zdravo roko. Prav tako ni verodostojno mnenje Komisije Ministrstva za ..., saj jo je tožena stranka zavedla s podatki, da za tožnika ni na razpolago drugega ustreznega dela. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s pritegnitvijo izvedenca medicine dela in toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotovala pritožbenim navedbam. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev obrazložilo, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, saj se pritožba na te kršitve sklicuje zgolj pavšalno. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se z razlogi za odločitev s sodiščem prve stopnje v celoti strinja, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Neutemeljena je pritožbena navedba, da je zdravniško spričevalo dr. A.A. neupoštevno, ker je bilo izdelano po naročilu tožene stranke. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na dokaznem postopku in jo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi temeljito obrazložilo, je dr. A.A. zdravniško spričevalo izdelal z vso potrebno skrbnostjo strokovnjaka, na podlagi osebnega pregleda tožnika ter ob upoštevanju podatkov iz ocene tveganja za delovno mesto viličarist prevzemnik in zdravstvenih omejitev iz odločbe ZPIZ z dne 13. 8. 2010. Tožena stranka tako specialistu medicine dela ni naročila, kako naj izdela zdravniško spričevalo, ampak je tožnika po izdani odločbi ZPIZ le napotila k pooblaščenemu zdravniku na zdravstveni pregled, za delovno mesto viličarist prevzemnik zaradi spremenjenih delovnih zmožnosti tožnika, ki mu je bila priznana invalidnost III. kategorije z omejitvami in za svoje dotedanje delo na delovnem mestu samostojni delavec zaradi teh ni bil več zmožen. Tožeča stranka v postopku predlagala, da sodišče izvede dokaz z izvedencem iz varstva pri delu, ki naj bi ocenil, ali bi bil tožnik sposoben opravljati dela viličarista prevzemnika oziroma viličarista odpremnika. Sodišče prve stopnje je izvedbo tega dokaza utemeljeno zavrnilo, saj o zdravstveni sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela, lahko poda strokovno oziroma izvedensko mnenje le izvedenec medicinske stroke s področja medicine dela, tega pa tožnik ni predlagal. Zato je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti neodvisnega sodnega izvedenca, pritožbena novota, ki je ni mogoče upoštevati. Sicer pa, po stališču pritožbenega sodišča, postavitev izvedenca s področja medicine dela tudi ne bi bila potrebna, četudi bi tožeča stranka izvedbo tega dokaza predlagala pravočasno, glede na prepričljivo in strokovno izpoved dr. A.A..

Prav tako so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bil tožnik sposoben voziti viličarja tudi vzvratno, ker voznik pri takšni vožnji obrača nazaj le glavo in zato ta vožnja ne vpliva na funkcionalnost ramenskega obroča. Vsakemu šoferju je, po stališču pritožbenega sodišča, jasno in logično, da brez delnega zasuka telesa ne more obrniti glave toliko nazaj, da bi brez problema lahko peljal vzvratno, zato takega laičnega izpodbijanja strokovne izpovedi priče ni mogoče upoštevati. Tudi pritožbene trditve, da bi tožnik lahko bremena, ki jih mora občasno nositi oziroma prelagati viličarist, dvignil z zdravo roko, ni mogoče upoštevati. Kot izhaja iz odločbe ZPIZ z dne 14. 2. 2011, s katero je bila po reviziji spremenjena odločba z dne 13. 8. 2010, lahko tožnik dviguje bremena zgolj do teže 5 kg, pri čemer ta omejitev velja za obe tožnikovi roki, saj iz odločbe ne izhaja, da je katera izmed rok izvzeta.

Tudi pritožbene navedbe, da mnenje Komisije Ministrstva za ... ni verodostojno, ker naj bi jo tožena stranka s posredovanimi podatki zavedla, ni možno upoštevati. Tožena stranka je komisiji predložila vse listine, ki jih je predložila sodišču in to je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je kot dokaz izvedlo tudi vpogled v te listine, ugotovilo, da tožena stranka ustreznega dela za tožnika nima. Ker je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz utemeljenega razloga, skladno z zakonskimi določili, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je z odpovedjo izigrala odločbo ZPIZ.

Glede na navedeno, je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa stroškov ni priglasila.