Jedro

Davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere je ugotovil, da so jih je izdali „neplačujoči gospodarski subjekti“, tožniku pa očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Zato mu pravica do odbitka vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je tudi skladno s prakso SEU. Sporni računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV in obravnavani posli dobave motornih vozil, so navidezni. Tudi pri komisijskih poslih, kjer so bila vozila prepeljana preko družb, gre po presoji sodišča za navidezne komisijske posle, ki prikrivajo dejanski posel, to je prodajo vozil iz Skupnosti v Republiko Slovenijo z namenom utaje davkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za leto 2008 in obresti v skupnem znesku 1.000.736,01 EUR, ki jih mora tožnik plačati v roku 30 dni, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začeti postopek davčne izvršbe (točki I in II izreka); tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ (točka III. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za leto 2008 in o tem izdan 15. 6. 2010 zapisnik. Pripombe tožnika na zapisnik in odgovori nanje so razvidni iz strani 45 in 46 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ je pregledal račune, ki so se nanašali na nabavo 84 motornih vozil, pridobljenih s strani dobaviteljev A. d.o.o. (1 vozilo), B. d.o.o. (1 vozilo), C. d.o.o. (1 vozilo), D.D. s.p. (21 vozil) in E. d.o.o. (60 vozil). Pri navedenih družbah je davčni organ opravil DIN in ugotovil, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing traderje“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004. Gre za družbe, ki nimajo kadrovskih in materialnih pogojev, da bi dobavo sploh opravile, poslujejo zgolj prek TRR, ne predlagajo davčnih obračunov in davka tudi ne plačujejo. Družbe C. d.o.o., D.D. s.p. in E. d.o.o. pa so v poslih nastopale kot vmesniki oz. „bufferji“, ki so račune samo prefakturirale, storitve pa dejansko niso opravile. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da gre v obravnavanih primerih za navidezne posle in navidezne račune, ki na podlagi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. V obravnavanih poslih so bile uporabljene naslednje kombinacije „missing trader“ družb in „vmesnikov“: tuj dobavitelj – F. d.o.o. - E. d.o.o. - tožnik; tuj dobavitelj – C. d.o.o. - tožnik; tuj dobavitelj – G. s.p. - tožnik; tuj dobavitelj - H. d.o.o. - E. d.o.o. - tožnik; tuj dobavitelj – I. d.o.o. - E. d.o.o. - tožnik; tuj dobavitelj – J. d.o.o. - E. d.o.o. - tožnik; tuj dobavitelj – G. d.o.o. - E. d.o.o. - tožnik. V postopku je davčni organ pridobil tudi izjave nekaterih končnih kupcev vozil in podatke iz mednarodne izmenjave podatkov. Način poteka poslov s posameznimi dobavitelji je opisan od strani 5 do 14 obrazložitve izpodbijane odločbe. Prodaja po posameznih vozilih pa je razvidna od strani 16 do 38 obrazložitve. Tožniku davčni organ očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje v postopku, ki pomeni utajo davka. Tudi pri pridobitvah vozil iz tujine na ime družb K. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o., I. d.o.o., J. d.o.o. in H. d.o.o. gre za zlorabo ID številke za DDV z namenom utaje davkov. Tudi pri navedenih družbah so podane objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“. Po presoji davčnega organa pravih pridobitev vozil tako niso opravile „missing trader“ družbe: F. d.o.o., K. d.o.o., G. d.o.o., J. d.o.o., I. d.o.o. in H. d.o.o., pa tudi ne „vmesne družbe“: C. d.o.o., E. d.o.o. in D.D. s.p.. Pridobitve vozil so bile opravljene s sodelovanjem in vednostjo tožnika. Vsi sporni posli so bili opravljeni z namenom izognitve plačila davka na podlagi prikritega posla in s pomočjo družb „missing traderjev“ ter „vmesnih družb“. Gre za organizirano utajo davkov oz. davčni vrtiljak. Preprodaje vozil iz Skupnosti „missing trader“ družbi in od te družbe dalje so bile opravljene v večini primerov še isti dan, izdani računi pri „missing trader“ družbah in izdani pri „vmesnih družbah“ imajo praviloma enake datume in celo enake zaporedne številke. Vrednost preprodanih vozil je bila le malo višja od dobavne vrednost po računu „missing trader“ družbe. Na podlagi izvedenih dokazov o subjektivnih in objektivnih okoliščinah sodelovanja tožnika je davčni organ zaključil, da pravih dobav vozil tožniku niso opravilne navedene „missing trader“ družbe.

2. Pri komisijskih poslih je bilo ugotovljeno, da so bila vozila prav tako dobavljena preko „missing trader“ družb G. d.o.o. in J. d.o.o., največ pa preko družbe H. d.o.o. Posamezni kupci so izjavili, da so se pogovarjali z L.L. in M.M., da so plačali aro in da so si vozilo ogledali na sedežu družbe. Glede na te izjave je razvidno, da je tožnik sodeloval pri navideznih podajah vozil kakor tudi pri navideznih komisijskih prodajah vozil. Ti navidezni komisijski posli pa prikrivajo dejanski posel tj. prodajo vozil iz Skupnosti na slovenski trg dejanskemu kupcu brez plačila DDV in davka na motorna vozila. Pri poslih pa so se tudi pojavile ponarejene listine, kajti homologatorjem in registratorjem so bili priloženi računi o nakupu vozil iz Skupnosti s strani „missing trader“ družbe H. d.o.o., medtem ko so v Skupnosti dobavitelji račune izstavili na „missing trader“ družbo J. d.o.o. Domneva se, da je pri organizatorjih teh poslov prišlo do problemov, ker je bila „missing trader“ družbi J. d.o.o. 3. 11. 2008 odvzeta ID številka za DDV, kar je pomenilo, da za vozila, ki so bila na zalogi, še niso opravili homologacije in registracije. Da bi se izognili davčnemu organu in bi lahko registrirali nabavljena vozila so homologatorju in registratorjem priložili lažne listine na katerih je pridobitelj vozil v Skupnosti družba H. d.o.o. Vozila je velikokrat prevzel M.M., ki je bil zaposlen pri tožniku in jih je plačal z gotovino. Od družb, ki so opravljale homologacijske postopke na spornih vozilih, je bilo ugotovljeno, da je pri homologaciji nekaterih vozil sodeloval N.N., ki je tudi direktor družbe O. d.o.o. iz Slovenskih Konjic, ki je prav tako družba tipa „missing trader“ in ji je bila odvzeta ID številka za DDV 1. 7. 2009. N.N. je izjavil, da je homologacijo za vozila opravil za prijatelja, za M.M. Davčni organ navaja določbo a) točka drugega odstavka 17. člena Šeste direktive Sveta, sodbo SEU C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi) in tožniku očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje v postopkih, ki predstavljajo utajo davkov. V skladu z določbo 62. člena in 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih, ki so jih izdale citirane družbe kot „neplačujoči gospodarski subjekti“. Nov obračun DDV je razviden iz strani 38 in 39 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel, da tožniku v letu 2008 utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal na podlagi spornih računov za 84 motornih vozil, prejetih večinoma od dobaviteljev C. d.o.o., D.D. s.p. in E. d.o.o. Za navedene družbe je davčni organ ugotovil, da niso opravljale nobene gospodarske dejavnosti, niti niso imele materialnih in kadrovskih pogojev za opravljanje dejavnosti. Izdajatelji spornih računov niso vodili poslovnih knjig in evidenc ter tudi niso predlagali davčnih obračunov. Pri izdajateljih spornih računov davčni organ ni uspel pridobiti nobene poslovne dokumentacije, ki bi izkazovale njihove posle. Tožniku so zgolj zaračunavali dobavo motornih vozil, ki so bila zaračunana s strani družb F. d.o.o., K. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o., I. d.o.o. in J. d.o.o., ki prav tako niso opravljale nobene gospodarske dejavnosti in jih je davčni organ prepoznal kot „missing traderje“ oz. „neplačujoče gospodarske subjekte“. Sporni računi ne temeljijo na resničnih transakcijah družb C. d.o.o., E. d.o.o. in D.D. s.p. in tako tudi ne morejo biti podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV po 63. členu ZDDV-1. Tožnik ni pojasnil komu je „vrnil“ dve motorni vozili, ki ju je po podatkih računov nabavil od D.D. s.p., ki pa jih zaradi sklepa o prepovedi razpolaganja ni mogel prodati. V zvezi s tem pritožbeni organ navaja, da bi vsebina poslovnih dogodkov v vsakem primeru morala biti razvidna iz poslovnih listin, ki bi morale biti sestavljene po času nastanka poslovnih dogodkov in bi morale izkazovati, kako so potekali posli. Iz poslovnih listin mora biti razvidno, komu in kdaj je tožnik izročil vozilo. Nekatera vozila je od nemškega prodajalca v imenu domnevnih kupcev, ki naj bi bil dobavitelji izdajateljev spornih računov (G. d.o.o., F. d.o.o.), prevzel M.M., ki je bil v tistem času zaposlen pri tožniku. Gre za vozila, ki so bila prodana D.D. s.p. oz. družbi E. d.o.o., ki sta jih nato prodala tožniku. Tožnikov delavec M.M. se na nekaterih listinah pojavlja tudi kot zastopnik družbe F. d.o.o. Tako listine izkazujejo, da je tožnik sodeloval že pri predhodni nabavi vozil oz. je delal tudi za domnevnega dobavitelja družbe E. d.o.o. Da je bilo tožnikovo poslovanje prepleteno s poslovanjem družbe E. d.o.o. in samostojne podjetnice D.D. izhaja tudi iz izjav tožnikovih kupcev. V številnih primerih je tožnik končnim kupcem izstavil račun, še preden je bil njemu za isto vozilo izdan račun domnevnega dobavitelja E. d.o.o. V nekaterih primerih je končnemu kupcu izstavil račun še preden je njemu za isto vozilo izstavila račun domnevna dobaviteljica D.D. s.p. Tožnikovo povezanost z družbo E. d.o.o. oz. prepletenost njunega poslovanja potrjuje tudi izjava kupca osebnega vozila BMW X3, ki mu je bil izdan račun s strani družbe E. d.o.o. (in ne tožnika), čeprav je po izjavi kupca vozilo oglaševal tožnik in je bila prodaja v celoti dogovorjena v prostorih tožnika, kjer si je kupec tudi ogledal vozilo, sklenil posel in plačal kupnino. Pojasnili so mu, da je vozilo v bistvu registrirano na družbo E. d.o.o. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje davkov, v skladu z razlago sodbe SEU C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi). Iz navedenega pa tudi izhaja, da so bili posli le navidezni.

4. Ugovor tožnika, da je zaupal svojim dobaviteljem in da se je zanašal na prometna dovoljenja kot javne listine je neutemeljen, saj obstoj prometnih dovoljenj še ne pomeni, da je tožnik pri nakupih in prodajah motornih vozil ravnal v dobri veri. Tožnik je bil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen z ugotovitvami iz DIN pri njegovih dobaviteljih. Tožnik je imel ves čas postopka možnost vpogleda v pridobljeno dokumentacijo. Šele v pritožbi je predlagal zaslišanje prič v zvezi z navideznimi posli. S tem v zvezi davčni organ navaja določbo 76. člena in 77. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ pa se ne strinja s stališčem davčnega organa, da izdajatelji spornih računov niso dolžni plačati zaračunanega izstopnega DDV. Po določbi 8. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 je namreč DDV dolžna plačati vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV. Popravek izstopnega DDV je dopusten samo pod pogojem, da je odpravljeno tveganje izgube davčnega dohodka. V obravnavanih primerih pa ne gre za prevalitev davčnih obveznosti omenjenih družb na tožnika oz. ne gre za uveljavljanje solidarne odgovornosti, pač pa za tožnikovo pravico do odbitka vstopnega DDV, ki mu ni bila priznana, ker tožnik ni izkazal, da so izpolnjeni zakonski pogoji določeni v 63. členu ZDDV-1. 5. Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa, ki jo je po izdaji odločbe pritožbenega organa 20. 2. 2012 razširil tudi na odločbo tega organa. Meni, da sta obe odločbi nepravilni in nezakoniti ter temeljita na napačni uporabi materialnega prava kakor tudi na retroaktivni uporabi določb sprememb ZDDV-1. Sporno je davčno obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2008. Davčni organ bi lahko uporabil le določbe ZDDV-1, ki je veljal v obravnavanem obdobju, ne pa tudi sprememb in dopolnitev tega zakona, ki so bile uveljavljene kasneje. Davčni organ mora v svojih odločbah uporabljati uradni slovenski jezik in ne tujk, kot so to „missing traderji“ in „bufferji“. Nepravilen je tudi izrek odmerne odločbe glede na 80. člen ZDavP-2. Tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Kot pravna podlaga je navedena sodba SEU C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi). Iz sodbe SEU pa izhaja zgolj obveznost davčnega organa, da mora skladno z določbami nacionalnega prava, davčnemu zavezancu, ki ni vedel oz. ni mogel vedeti, da je bila obravnavana transakcija del goljufije prodajalca, dokazati, da je to dejstvo vedel oz. bi moral vedeti. Tožnik je utemeljeno zaupal svojim dobaviteljem in javnim listinam, kot so prometna dovoljenja, saj so bila vozila, ki jih je prodajal predhodno registrirana v Republiki Sloveniji. Sporna vozila so imela tudi prometno dovoljenje, ki je bilo izdano v Republiki Sloveniji in predstavlja dokaz o lastništvu vozila, saj izrecno vključuje zagotovilo, da so za to vozilo poravnane vse predpisane carinske in davčne obveznosti. Tožnik je zaupal v verodostojnost prometnega dovoljenja, saj gre za javne listine. Tožnik ni podvomil o poslovanju svojih dobaviteljev in se je osredotočil predvsem na iskanje končnih kupcev predmetnih vozil. Tožnik tudi ni bil zavezan preverjati podatkov o pravilnosti in zakonitosti predhodnih transakcij s predmetnimi vozili. Davčni organ navaja, da je določena vozila v tujini za dobavitelje prevzel M.M., ki je bil zaposlen pri tožniku, vendar tožnik s prevzemi citiranih vozil ni bil seznanjen. Prav tako tudi ni pooblastil M.M., da naj jih prevzame. Res je imel M.M. v obravnavanem obdobju s tožnikom sklenjeno pogodbo o zaposliti, po kateri je opravljal zgolj administrativna dela, vezana na prodajo vozil, ni pa imel pooblastil za sklepanje poslov v tožnikovem imenu in za njegov račun. Tožnik za ravnanja M.M. ne more odgovarjati. Tožnik tudi ni bil seznanjen z ugotovitvah DIN pri citiranih družbah, kar predstavlja kršitev pravil postopka. Tožnik je v obravnavanem obdobju posloval skladno z veljavnimi predpisi in standardi ter tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri poslih z vozili, ki predstavljajo utajo davkov. Meni tudi, da je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV v obravnavanem obdobju skladno z veljavnimi predpisi. Predlaga zaslišanje tožnika in prič, ki jih navaja v tožbi. V skladu z navedenim sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka v osmih dneh pod izvršbo.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja:

9. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere je ugotovil, da so jih je izdali „neplačujoči gospodarski subjekti“, tožniku pa očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Zato mu pravica do odbitka vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je tudi skladno s prakso SEU (v zadevi C-439/04 in C-440/04, združeni zadevi). Sodišče se strinja z ugotovitvijo davčnega organa, na podlagi katere temelji pravilen zaključek, da so sporni računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV in obravnavani posli dobave motornih vozil, navidezni. Navedeno izhaja iz objektivnih okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal in se z njimi strinja tudi sodišče. Iz podatkov DIN pri tožnikovih dobaviteljih, družbah A. d.o.o. (1 vozilo), B. d.o.o. (1 vozilo), C. d.o.o. (1 vozilo), D.D. s.p. (21 vozil) in E. d.o.o. (60 vozil), je bilo razvidno, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju DDV (UL L 331, 5. 11. 2004, spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1792/2006 z dne 23. 10. 2006). Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. S tem, ko je davčni organ pri opisu poteka spornih preprodaj vozil iz Skupnosti v Republiko Slovenijo uporabljal izraze kot so: „missing traderji“ in „bufferji“ in ne slovenskih izrazov, to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Očitki tožnika, da davčni organi tega niso opredeljevali v spornem obdobju, na drugačno odločitev prav tako ne vpliva. Iz ugotovitev DIN pri citiranih družbah izhaja, da nimajo kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi dobave vozil, zaračunane s spornimi računi, tudi dejansko opravile. Sporni posli dobave motornih vozil in sporni računi so tudi po presoji sodišča navidezni (fiktivni), kot to določa tretji odstavek 74. člena ZDavP-2 in so izstavljeni zgolj z namenom davčne utaje. Izdajatelji računov so družbe, ki so „neplačujoči gospodarski subjekti“, ki niso zaposlovale delavcev, nimajo sklenjenih pogodb o dobavi vozil tožniku, ne razpolagajo z dokumentacijo, nimajo zaposlenih in materialnih sredstev. Citirane družbe niso izpolnjevale davčnih obveznosti, niso predlagale obračunov DDV in tudi DDV niso plačale. Večini družb je bila, kot izhaja iz upravnih spisov, posledično tudi odvzeta ID številka za DDV. Tudi po mnenju sodišča spornih dobav vozil, glede na navedeno, citirane družbe tožniku tudi niso mogle opraviti. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da so bile njihove poslovne aktivnosti omejene le na poslovanje preko TRR, zato sodišče ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, da gre za navidezne posle. Ugovor tožnika, da je vse sporne račune tudi poravnal, pa na drugačno odločitev nima vpliva.

10. Tudi pri komisijskih poslih, kjer so bila vozila prepeljana preko družb: G. d.o.o., J. d.o.o. in H. d.o.o., gre tudi po presoji sodišča za navidezne komisijske posle, ki prikrivajo dejanski posel, to je prodajo vozil iz Skupnosti v Republiko Slovenijo z namenom utaje davkov, pri čemer je razloge navedel že davčni organ in se sodišče z njimi v celoti strinja. Pravilna je tudi ugotovitev, da gre v danem primeru za zlorabo ID številke za DDV. V skladu z določbo prvega odstavka 5. člena ZDDV-1 se navedene družbe ne morejo šteti za davčne zavezance saj prometa sploh ne opravljajo ter tudi nimajo materialnih in kadrovskih pogojev, da bi neodvisno in samostojno opravljale ekonomsko dejavnost. 11. Ugovor tožnika, da je zaupal v verodostojnost prometnega dovoljenja, ki predstavlja javno listino in ni podvomil o poslovanju svojih dobaviteljev ter ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri poslih, ki pomenijo utajo davkov, je neutemeljen. Sodišče se strinja, da v obravnavanem primeru ni podana dobrovernost tožnika, kar želi tožnik prikazati v tožbi. Pri poslovanju tožnika z navedenimi družbami so bile ugotovljene številne nepravilnosti. Tudi sicer poslovanje tožnika z citiranimi družbami odstopa od običajne poslovne prakse oz. skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Kot je pravilno ugotovil že davčni organ, pri tožniku ni bilo podanih nobenih ovir, da bi sporna vozila nabavil sam. Iz ugotovitev davčnega organa tudi izhaja, da je tožnik izdajatelje spornih računov dobro poznal, saj je z njimi v letu 2008 tesno poslovno sodeloval. Iz listin upravnega spisa izhaja, da sporni računi niso bili plačani preko TRR, marveč gotovinsko, kar je v nasprotju z določbami 36. člena ZDavP-2. Takšen način plačila spornih računov pa tudi po presoji sodišča kaže na povezanost tožnika z izdajatelji spornih računov. Tožnik je kupnino družbi E. d.o.o. v vseh primerih poravnal z gotovino, samostojni podjetnici D.D. pa je kupnino poravnal celo pred izdajo računov. Plačevanje vozil z gotovino tudi sicer tožnik ne zanika. Plačevanje visokih denarnih zneskov brez ustreznih listin tudi ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Zato je tudi po mnenju sodišča tožnik vedel in moral vedeti, da sodeluje pri poslih, katerih namen je pridobiti davčne ugodnosti. Tudi po presoji sodišča iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ, izhaja da gre za zlorabe davčnih predpisov in je tudi mogoče tožniku očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Tožnik tudi po presoji sodišča ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV (enako stališče je zavzeto v sodbi SEU C-255/02). Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

12. Ugovor tožnika, da je davčni organ pri presoji v predmetni zadevi uporabil določbe ZDDV-1, ki so bile uveljavljene kasneje z novelami, je neutemeljen. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbi 62. člena in 63. člena ZDDV-1, ki se v skladu z določbo 152. člena ZDDV-1 uporablja od 1. januarja 2007. Na podlagi 62. člena ZDDV-1 sme davčni zavezanec odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račun za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev. Pri tem pa je pravica do odbitka vstopnega DDV ugodnost, ki se lahko uveljavlja le pod pogojem, da so zanjo izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji v 62. členu in 63. členu ZDDV-1. Prav tako je neutemeljen ugovor tožnika, da iz citiranih sodb SEU izhaja zgolj obveznost davčnega organa, da mora skladno z določbami nacionalnega prava davčnemu zavezancu dokazati, da je vedel oz. bi moral vedeti da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo utajo davkov. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti, zato je dokazno breme trditev v davčnem postopku na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Zavezanec za davek pa svoje trditve v davčnem postopku dokazuje praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

13. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da ni bil seznanjen o ugotovitvah DIN pri citiranih družbah, kar predstavlja kršitev pravil postopka. Sodišče ni našlo očitanih kršitev pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, imel je možnost podati pripombe na zapisnik in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2). Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN in v obrazložitvi izpodbijane odločbe obsežno navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelje spornih računov in dejstva, ki jih je ugotovil pri navedenih družbah. Tožnik je bil s temi okoliščinami tudi seznanjen, zato očitek, da ni mogel sodelovati v tem postopku, ni utemeljen. Neutemeljen in zgolj pavšalen je tudi ugovor tožnika, da izrek izpodbijane odločbe ni v skladu z določbo 80. člena ZDavP-2. Izpodbijana odločba pa vsebuje tudi vse predpisane elemente in je obrazložena v skladu z določbo 214. členom ZUP. Prvostopenjski organ je v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Prav tako je tudi podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da gre v danem primeru po vsebini dejansko za prikrite posle z namenom zlorabe davčnega sistema DDV in tako tudi po presoji sodišča utemeljeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji iz 62. člena in 63. člena ZDDV-1. 14. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik sicer trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

16. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.