Jedro

Izbira med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje na prosto delovno mesto notarja, je po določbi prvega odstavka 10. člena ZN prepuščena ministru, pristojnemu za pravosodje. Temu je pri izbiri prepuščeno široko polje diskrecije, saj ni vezan na mnenje komisije za izvedbo izbirnega postopka ali Notarske zbornice, temveč je omejen le z ustavo in zakonom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 10. člena in 10. a člena Zakona o notariatu (ZN) za notarko na prostem notarskem mestu s sedežem v Lendavi s 1. 1. 2013 imenovala A.A. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bil v Uradnem listu RS št. 55 z dne 20. 7. 2012 objavljen razpis za eno prosto notarsko mesto s sedežem v Lendavi, na katerega sta se prijavila dva kandidata in sicer tožnik in A.A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu). Ministrstvo za pravosodje je ugotovilo, da prijavljena kandidata izpolnjujeta razpisne pogoje, Notarska zbornica Slovenije je z dopisom št. 1264/2010 z dne 9. 10. 2012 oba prijavljena kandidata ocenila kot primerna za imenovanje na razpisano prosto notarsko mesto, tudi predsednik Odvetniške zbornice v dopisu št. 1269/2012 z dne 20. 8. 2012 ni navedel dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi prijavljenega kandidata B.B. ocenil kot neprimernega za opravljanje notariata. Tovrstnih okoliščin na podlagi katerih bi kot neprimerno za opravljanje notariata ocenil prijavljeno kandidatko A.A., prav tako ni navedel predsednik Višjega sodišča v Mariboru v dopisu št. Su 181001/2012 z dne 22. 10. 2012. Minister, pristojen za pravosodje, je s sklepom št. 110-824/2012/33 z dne 3. 9. 2012, imenoval člane komisije za izvedbo izbirnega postopka (komisija). Komisija je izoblikovala metodologijo ocenjevanja za izbiro notarjev, s katero sta bila kandidata seznanjena hkrati z vabilom na ustni razgovor, ki je potekal dne 18. 10. 2012 v prostorih Ministrstva za pravosodje in javno upravo. Kandidata sta bila na ustni razgovor pravilno vabljena. Komisija je v izbirnem postopku preverila strokovno usposobljenost obeh prijavljenih kandidatov ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN in sicer na podlagi listinske dokumentacije, ki sta jo predložila kandidata ter na podlagi ustnega razgovora, ki ga je komisija opravila z vsakim kandidatom posebej dne 18. 10. 2012. Uspeh kandidatov na ustnem razgovoru je vsak član komisije ocenil z oceno najmanj 1 in največ 10 točk. Od skupno možnih 30 točk je kandidatka A.A. zbrala 25 točk, kandidat B.B. pa 23 točk, kar je razvidno iz zapisnika, ki se nahaja v spisu št. 110-824/2012. Komisija za izvedbo izbirnega postopka je po vpogledu v listinsko dokumentacijo in izvedenem ustnem razgovoru ugotovila, da sta kandidata ustrezno strokovno usposobljena za imenovanje za notarja. V fazi izbirnega postopka je komisija preverjala tudi morebitno neizpolnjevanje pogojev iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN in pri tem ugotovila, da na podlagi pridobljene listinske dokumentacije in dosedanjega dela prijavljenih kandidatov, iz njunega ravnanja in obnašanja ni moč utemeljeno sklepati, da kandidata notarskega poklica ne bi opravljala strokovno, pošteno ali da kot notarja ne bi varovala ugleda notarskega poklica ter nepristranskosti. Iz potrdil o dejstvih, vpisanih v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje in javno upravo izhaja, da kandidata nista bila obsojena za kazniva dejanja, iz česar sledi, da kandidata izpolnjujeta pogoj iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Komisija je po zaključenem izbirnem postopku ministru, pristojnemu za pravosodje, podala mnenje, da prijavljena kandidata izpolnjujeta pogoje iz drugega odstavka 10. a člena ZN za imenovanje na prosto notarsko mesto s sedežem v Lendavi. Ta je, po seznanitvi z mnenjem komisije in po vpogledu v upravne spise, kot najprimernejšo kandidatko ocenil A.A., saj je pri opravljanju ustnega razgovora dosegla višje število točk kot kandidat B.B. in sicer 25. Poleg tega iz h kandidaturi priložene dokumentacije izhaja, da je kandidatka A.A. v času po opravljenem pravniškem državnem izpitu pridobila bogate sodniškega izkušnje na različnih področjih dela sodišč. V skladu z navedenim je minister pristojen za pravosodje v skladu z diskrecijsko pravico iz prvega odstavka 10. a člena ZN kandidatko A.A. imenoval za notarko na prosto notarsko mesto s sedežem v Lendavi. Upoštevaje dejstvo, da bo notarsko mesto prosto šele po razrešitvi C.C. z mesta notarke s sedežem notarske pisarne v Lendavi z dne 31. 12. 2012, se z namenom zagotovitve kontinuitete v poslovanju predmetne notarske pisarne kandidatka A.A. za notarko na prosto notarsko mesto s sedežem v Lendavi imenuje z dnem 1. 1. 2013. Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zatrjuje, da prijava prizadete stranke A.A. ne izpolnjuje niti razpisnih niti zakonskih pogojev in bi zato morala biti njena vloga zavržena. Tožnik na podlagi kriterijev določenih v 10. a členu ZN prekaša prizadeto stranko in bi zato on moral biti imenovan na prosto notarsko mesto, zato je bil v sklopu tega izbirni postopek nezakonit. Prizadeta stranka pa tudi ne izpolnjuje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN in zaradi tega ne bi smela biti imenovana na prosto notarsko mesto. Nadalje zatrjuje, da prizadeta stranka k vlogi ni predložila izjave o tem, da je poslovno sposobna, oziroma da je vložila nepopolno vlogo in bi jo zato morala tožena stranka kot nepopolno zavreči. Citira določbo 2. točke prvega odstavka 8. člena ZN, kjer je kot obvezen pogoj navedeno tudi, da je nekdo, ki želi biti imenovan za notarja, tudi poslovno sposoben. Tožena stranka je prizadeto stranko pozvala, da vlogo dopolni in prejela 11 prilog, ki so bile napisane na roko, ki nimajo datuma, najbolj moteče pa je, da podpis na dopolnitvah vloge nikakor ni identičen s podpisom prizadeta stranke na vlogi z dne 25. 7. 2012, kar kaže na to, da dopolnitve vloge ni podpisala prizadeta stranka in da bi zato morala biti v celoti zavržena, oziroma tudi na odnos prizadete stranke, da ji je pravzaprav vseeno kdo in kako podpiše njene vloge, kar je v nasprotju s potrebno veliko skrbnostjo, ki se pričakuje od notarja. Zatrjuje tudi, da zapisnik, ki ga je vodila posebna komisija, ki jo je imenoval minister za pravosodje in javno upravo ni zakonit, saj ne vsebuje vseh sestavin, ki jih zahteva Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) in zato tudi ne bi smel biti podlaga za izdano mnenje komisije. Tožeča stranka je namreč prizadeta v svoji strokovni integriteti, saj iz stališča komisije izhaja, da je dosegla 23 točk pri ustnem razgovoru od možnih 30 točk. Tožeča stranka si ne more dovoliti takšne degradacije svojega znanja, ki izhaja iz mnenja komisije, saj je točno odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in to v popolnosti. Iz zapisanih vprašanj je tudi sedaj moč nedvomno razbrati, da univerzitetni diplomirani pravnik z izkušnjami, ki jih ima tožnik, ni mogoče, da na njih ne bi v popolnosti odgovoril takoj in brez oklevanja. Da pa je bila prav ocena komisije odločilna pri izbiri, pa je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je izbrana kandidatka pridobila bogate izkušnje na različnih področjih dela sodišč. Navaja, da je prizadeta stranka vse od pravosodnega izpita, ki ga je opravila 13. 11. 1991, pa do dne 1. 8. 2007, ko je bila imenovana za predsednico Okrajnega sodišča v Lendavi, izključno delala kot sodnica za prekrške, nekaj pa tudi na področju dela zapuščinskega in zemljiško knjižnega sodišča. A vse to so izkušnje, ki ji prav gotovo ne morejo veliko pomagati pri morebitnem delu notarke, saj s tem delom niso neposredno povezane. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zaradi razloga, ker temelji na pravici, ki si jo je vzel minister za pravosodje, pa mu jo ZN v 10. a členu ne podeljuje. Ta določba ministru ne daje nobene diskrecijske pravice – torej proste presoje pri odločitvi ampak izključno izbirno pravico – torej izbiro najboljšega kandidata, to pa je nekaj povsem drugega. Citira tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1354/2006 z dne 10. 10. 2006. Opozarja tudi na članek, ki je izšel v časopisu Vestnik, ki izhaja v Murski Soboti, kjer se omenja postopke tožilca D.D., moža prizadeta stranke in na podlagi katerega je mogoče dvomiti v to, da prizadeta stranka resnično izpolnjuje zakonske pogoje iz 6. točke 8. člena ZN, da je torej vredna javnega zaupanja za opravljanje notariata. Nadalje tožeča stranka po pregledu listin v upravnem spisu ugotavlja, da je v upravnih spisih nekaj listin, ki s samo zadevo nimajo nič, kažejo pa na neverjetno lobiranje s strani predstavnikov madžarske narodne skupnosti. Zahteva, da sodišče opravi glavno obravnavo in izpodbijano odločbo odpravi, za notarja imenuje tožnika, podrejeno pa da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da postopek imenovanja notarja na prosto notarsko mesto urejata 10. in 10. a člen ZN. Tako je v 10. členu ZN določeno, da notarja na prosto notarsko mesto imenuje minister, pristojen za pravosodje, ki v Uradnem listu RS objavi razpis prostega notarskega mesta. Za notarja je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje določene v 8. členu ZN, med katerimi je tudi pogoj, da je oseba poslovno sposobna. Slednjega pogoja izbrana kandidatka po mnenju tožeče stranke naj ne bi izkazala, minister pa ugotavlja, da je bilo izpolnjevanje tega pogoja pravilno ugotovljeno. Na podlagi izjave kandidatke, da lahko Ministrstvo za pravosodje in javno upravo za namen tega postopka, tudi v delu, ki se nanaša na poslovno sposobnost kandidatke, pridobi podatke iz uradnih evidenc, je namreč ministrstvo pristojni organ zaprosilo za podatke iz matičnega registra in iz pridobljenega potrdila Upravne enote Ljubljana, št. 021-10844/2012 z dne 10. 8. 2012 izhaja tudi to, da v matičnem registru ni zaznamka o odvzemu poslovne sposobnosti kandidatke A.A. Minister na podlagi navedenega zaključuje, da je ministrstvo pogoje, vsebovane v 2. točki prvega odstavka 8. člena ZN pravilno in popolno ugotovilo, vlogo kandidatke A.A. pa tako v tem delu smatralo za popolno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da podpis kandidatke A.A. na vlogi, s katero se je prijavila na prosto notarsko mesto, naj ne bi bil identičen s podpisom na dopisu, s katerim je svojo prijavo na omenjeno prosto notarsko mesto dopolnila. V skladu z drugim odstavkom 63. člena ZUP je pisna vloga tista vloga, ki je napisana ali natisnjena ali lastnoročno podpisana ali vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Minister v zvezi s tem ugotavlja, da je kandidatka A.A. vlogo s katero je ministrstvu posredovala prijavo na prosto notarsko mesto z dne 25. 7. 2012 natisnila in jo lastnoročno podpisala, dopolnitev vloge pa je kandidatka v celoti lastnoročno napisala. Samo zato, ker je kandidatka v slednjem primeru lastnoročno izpisala tudi svojo osebno ime, k temu pa ni dodala še podpisa, ki ga v pravnem prometu običajno uporablja (npr. podpisa, ki se nahajata na sodbi Okrajnega sodišča v Lendavi, št. 6/2012 z dne 25. 9. 2012 ter na pogodbi o najemu poslovnega prostora z dne 24. 7. 2012), ministrstvo v prisotnost podpisa na dopolnitvi vloge ni podvomilo in tako tudi ni pričelo s postopkom ugotavljanja identitete vlagatelja, vlogo kandidatke pa je štelo za popolno.

Tožeča stranka navaja, da je zapisnik o opravljenem ustnem razgovoru z dne 18. 10. 2012 nezakonit, saj Komisija z izvedbo izbirnega postopka ni spoštovala določb ZUP v delu, kjer zakon določa pravilo o sestavi zapisnika, posledično pa po mnenju tožeče stranke nezakonita tudi izpodbijana odločba. Tožnik poleg tega uveljavlja tudi ugovor, da ga je izbirna Komisija nepravilno ocenila ter napeljuje na to, da bi ga minister imenoval na razpisano notarsko mesto, če bi bil s strani Komisije v postopku realno ocenjen. Postopek izbire notarja se opravi na podlagi izvedenega razpisnega postopka, zaključi pa z izdajo odločbe ministra pristojnega za pravosodje o izbiri notarja. Odločba o imenovanju notarja ni upravna odločba, ampak je dokončen oblastveni posamični akt. Postopek izbire je urejen v 10. in 10. a členu ZN, za ostale procesne položaje pa je treba uporabiti določilo 4. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javno pravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve. V postopku imenovanja notarja gre za kandidacijski postopek, katerega obvezni sestavni del je v skladu s četrtim odstavkom 10. a člena ZN tudi preverjanje strokovne usposobljenosti prijavljenega kandidata z izvedbo pisnega preizkusa usposobljenosti ali ustnega razgovora. V okviru preizkusa usposobljenosti oziroma razgovora Komisija z izvedbo izbirnega postopka, ki jo v vsakem posameznem postopku imenuje minister, kandidatu postavi eno ali več vprašanj, odgovor kandidata na posamezna postavljena vprašanja pa vsebinsko oceni s točkami. V konkretnem primeru je vsak član komisije prijavljenima kandidatoma zastavil več vprašanj, njune odgovore pa ocenil s točkami od 1 do 10, pri čemer so bili pri ocenjevanju uporabljeni strokovni kriteriji, s katerimi sta bila kandidata seznanjena, saj jima je bila metodologija ocenjevanja z izbiro notarja posredovana skupaj z vabilom na ustni razgovor. Postavljena vprašanja so del zapisnika o opravljenem ustnem razgovoru z dne 18. 10. 2012, ne pa tudi odgovori kandidatov, saj ZN nikjer ne določa, da bi bilo potrebno v zapisnik zapisati tudi odgovore kandidatov na postavljena vprašanja. Presoja pravilnosti odgovorov na zastavljena vprašanja je namreč v avtonomni pristojnosti komisije za izvedbo izbirnega postopka, kar izhaja iz vsebine določbe 10. a člena ZN. Ta določa, da izbirni postopek, v katerem se preveri strokovno usposobljenost ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN, opravijo člani komisije, ki jo imenuje minister pristojen za pravosodje, pri čemer morajo imeti člani Komisije opravljen pravniški državni izpit in najmanj 5 let izkušenj na pravniških delih. Iz navedene določbe izhaja, da je zakonodajalec za člane izbirne Komisije določil visoke strokovne standarde ter ji pri odločanju na podlagi teh standardiziranih profesionalnih standardov na ta način podeli tudi visoko stopnjo avtonomije. Minister na podlagi povedanega ocenjuje, da zakonitost in pravilnost postopka v tem delu ni bila kršena. Poleg tega minister dodaja, da tudi če bi komisija v zapisnik o opravljenem ustnem razgovoru zapisala odgovore obeh kandidatov, ugovor tožeče stranke češ, da bi moral na podlagi podanih ugovorov prejeti največje število točk, to je 30, ne bi bil upoštevan, saj upravni spor nikakor ni namenjen preverjanju, ali so člani Komisije s strokovnega vidika pravilno ocenili tožnikove odgovore. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe in sklepa Upravnega sodišča RS, št. U 1671/2006 z dne 11. 8. 2006. Glede tožbenega ugovora, da razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločba, niso podani in obrazloženi, ter da so v nasprotju z listinami v spisu, kar se nanaša predvsem na pridobljene sodniške izkušnje izbrane kandidatke, minister odgovarja, da ni sporno, da sta v konkretnem primeru oba kandidata izpolnjevala zakonske pogoje za imenovanje za notarja, torej tudi pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Z imenovanjem kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje na notarsko mesto, pa minister v ničemer ne krši niti ustavnih, niti katerihkoli drugih pravic oseb, ki niso imenovane, saj ima vsak, ki izpolnjuje pogoje za notarja, pod enakimi pogoji, le pravico kandidirati, ne pa tudi pravice biti imenovan. Drugačna razlaga ustavnih določb, katerih kršitev zatrjuje tožeča stranka, ni mogoča, sicer bi bile v vsakem razpisnem postopku za imenovanje na prosto notarsko mesto, v katerem bi bilo kandidatov več kot razpisanih prostih mest, kršene ustavne določbe oziroma bi bila vsaka izbira oziroma vsako imenovanje protiustavno, tudi v primeru izbire kandidata, ki bi izpolnjeval zahtevane pogoje. Citira stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi št. U 754/95, kjer je zavzelo stališče, da je glede na postopek iz 10. člena ZN in glede na samo naravo stvari (notariat je javna služba) odločba o imenovanju notarja sicer posamični akt, toda ni upravni akt, ki bi moral imeti vse sestavne dele odločbe, ki jih določa ZUP. Zato z vidika postopka ni nezakonita odločba o imenovanju notarja, ki vsebuje, tako kot v tem primeru, le obrazložitev, da je izdana po opravljenem razpisnem postopku. Svoje izbire minister ni dolžan obrazložiti, ker mu zakon tega ne nalaga. S tem nista bili kršeni tožničini ustavni pravici iz 14. in 22. člena Ustave RS. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 624/2001. Sicer pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka imenovala komisijo, ki je opravila izbirni postopek, člani komisije pa so toženi stranki podali mnenje o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 10. a člena ZN, to je glede izpolnjevanja zakonskega pogoja strokovne usposobljenosti in izpolnjevanja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prikazana ocena opravljenega ustnega razgovora obeh kandidatov, navedena pa je tudi ocena, ki jo je posamezni kandidat dosegel na ustnem razgovoru. Ta ocena je opredeljena s številom točk, narejena pa je tudi skupna ocena kandidatov. Upoštevaje navedeno, tako ni mogoče zaključiti, da je bila odločitev tožene stranke v kakršnemkoli pogledu arbitrarna.

Po mnenju tožeče stranke naj bi bila izpodbijana odločba nezakonita tudi iz razloga, ker naj bi temeljila na diskrecijski pravici, ki jo ZN ministru ne podeljuje. V zvezi z navedenim tožena stranka pojasnjuje, da je minister po zakonito opravljenem izbirnem postopku, pri svoji izbiri izmed prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, prost. Minister tako ni vezan ne na mnenje Notarske zbornice Slovenije, kot tudi ne na mnenje izbirne komisije. V postopku imenovanja minister vedno skuša izbrati tistega izmed prijavljenih kandidatov, glede katerega meni, da bo najverjetneje upravičil javno zaupanje, ki se mu z imenovanjem podeli. Upoštevaje namen zakonodajalca, lahko minister pristojen za pravosodje, glede na vse okoliščine konkretnega primera, odloči tudi o nezapolnitvi prostega notarskega mesta. Če tako presodi odloči tudi, da na prosto notarsko mesto ne imenuje nikogar izmed prijavljenih kandidatov. Vsak postopek imenovanja na prosto notarsko mesto je tako potrebno ocenjevati ločeno od drugih, saj so tudi kandidati, med katerimi izbira minister, praviloma vsakokrat druge osebe. Skupen vsem izbirnim postopkom je le ministrov namen – imenovati najprimernejšega kandidata. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe I Up 1354/2006 z dne 10. 10. 2006, v kateri je sodišče navedlo, da izbira, ki jo opravi minister, ne predstavlja odločanja po prostem preudarku, temveč temelji na izbirni pravici, ki ni omejena ali vezana na mnenje komisije ali notarske zbornice. Izbira je nezakonita le, če minister izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev. Citira tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 940/2006 v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je izbira med kandidati, ki izpolnjujejo vse predpisane pogoje po določbi prvega odstavka 10. člena ZN prepuščena ministru. Minister opravi izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje. Navedene zakonske meje in pooblastila ministru za pravosodje za izbiro med kandidati pa je po presoji pritožbenega sodišča treba dopolniti še z namenom navedenega pooblastila za imenovanje, ki ga daje ZN ministru pri konkretnem imenovanju notarja. Znotraj teh meja in namena pooblastila je sama odločitev o izbiri prepuščena ministru. Zato je pravilno stališče, da ima pooblaščeni minister pri izbiri kandidata široko polje diskrecije. V skladu z navedenim tako minister zaključuje, da je izpodbijana odločba o imenovanju notarja pravilna in zakonita, saj so bila v postopku uporabljena merila določena v 10. a členu ZN, torej pravilno materialno pravo. Upoštevaje navedeno tudi nasprotuje stališču tožeče stranke, da naj bi bil on boljši kandidat, zaradi česar je moral minister za notarja s sedežem v Lendavi imenovati tožečo stranko.

Tožeči stranki se v tožbi v zvezi s člankom v časopisu Vestnik zastavlja tudi vprašanje ali kandidatka A.A. izpolnjuje pogoje iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN (vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata). Glede na to, da se članek v ničemer ne naša na kandidatko, tovrstne navedbe tožeče stranke pa so po oceni ministra za izbrano kandidatko celo žaljive, se minister do navedb tožnika v tem delu ne bo opredeljeval. Prav tako se minister ne bo opredeljeval do navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na znanje madžarskega jezika ter domnevnega lobiranja s strani predstavnikov madžarske narodne skupnosti, saj so takšne navedbe za konkretni postopek nerelevantne. Minister namreč stoji na stališču, da ZN med pogoji, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki je lahko imenovana za notarja, izrecno kot pogoj ne določa znanje madžarskega jezika v primeru, da ima notar sedež na območju, kjer je uradni jezik poleg slovenščine tudi madžarščina. Prav tako pa to tudi ni bil pogoj iz razpisa v obravnavani zadevi. Glede na navedeno ter na podlagi predloženih dokazov zato predlaga, da naslovno sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tudi v pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2013 tožnik smiselno ponavlja tožbene ugovore.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna izbira in imenovanje prizadete stranke na razpisano prosto mesto notarja v Lendavi na podlagi razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS št. št. 55 z dne 20. 7. 2012. ZN v prvem odstavku 10. člena določa, da notarja na prosto notarsko mesto imenuje minister, pristojen za pravosodje, pred imenovanjem pa se o prijavljenih kandidatih pridobi mnenje Notarske zbornice Slovenije. Po 10. a členu ZN opravi minister izbiro kandidatov po izvedenem izbirnem postopku, v katerem se preveri strokovna usposobljenost ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN (da je kandidat vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata). Izbirni postopek opravijo člani komisije, ki jo imenuje minister, opravi pa se v obliki preverjanja strokovne usposobljenosti iz dokumentacije, ki jo predložijo kandidati, pisnega preizkusa usposobljenosti ali z ustnim razgovorom. Po opravljenem izbirnem postopku člani komisije ministru posredujejo svoje mnenje o strokovni usposobljenosti kandidata ter o izpolnjevanju pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN.

V obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča iz podatkov priloženega upravnega spisa izhaja, da sta prijavljena kandidata izpolnjevala zakonske pogoje za imenovanje. Izbira med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, pa je po določbi prvega odstavka 10. člena ZN prepuščena ministru, pristojnemu za pravosodje. Temu je pri izbiri prepuščeno široko polje diskrecije, saj ni vezan na mnenje komisije ali Notarske zbornice, temveč je omejen z ustavo in zakonom, in v obravnavanem primeru ta diskrecija ni bila presežena. Pooblaščeni minister je za izbiro uporabil merila, določena v 10.a členu ZN, torej pravilno materialno pravo. Zato so tožbeni ugovori tožnika, da ga izbirna komisija ni pravilno ocenila in da bi ga minister imenoval na notarsko mesto, če bi bil ocenjen z višjim številom točk, neutemeljeni. Razmerje med vlogama ministra in komisije v kandidacijskem postopku je namreč takšno, da minister imenuje notarje (prvi odstavek 10. člena ZN) in opravi izbiro (prvi odstavek 10.a člena ZN), člani komisije pa opravijo izbirni postopek (tretji odstavek 10.a člena ZN). Minister opravi izbiro po izvedenem izbirnem postopku, minister pa pri izbiri upošteva iste zakonske pogoje iz določila 8. člena ZN in potrebo po preverjanju strokovne usposobljenosti iz drugega odstavka 10.a člena ZN kot komisija. Člani komisije ministru posredujejo zgolj mnenje o izpolnjevanju pogojev, kar pomeni, da niti ne gre za mnenje o tem, koga naj minister imenuje, ampak samo, kateri izmed kandidatov izpolnjujejo zakonske pogoje iz 8. člena ZN in s kakšno oceno izpolnjujejo zakonski pogoj strokovne usposobljenosti iz drugega odstavka 10.a člena ZN. Mnenje komisije pomeni torej ministru strokovno in tehnično pomoč pri preverjanju strokovne usposobljenosti ter izpolnjevanja pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN in s tem pri končni izbiri oz. imenovanju. Torej ni absolutno obvezujoče. Z vidika standardov presoje zakonitosti izpodbijanega akta je zato neutemeljen tožbeni ugovor glede doseženega števila točk, s katerimi je komisija ocenila tožnikovo strokovno znanje in tožnik s tem ugovorom ne more uspeti, saj je sodišče pristojno le za presojo zakonitosti izdanega akta, ne pa za presojo primernosti ocene razpisne komisije in ustreznosti izbire ministra. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje doseženega znanja s strani članov komisije namreč ni predmet upravnega spora (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1354/2006 z dne 10. 10. 2006). Iz istega razloga pa je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je kot merilo za izbiro minister vzel le seštevek točk doseženih na ustnem razgovoru. Ker minister ni vezan na mnenje komisije, bi lahko tožnika, kljub temu, da je dosegal 23 točk, imenoval za notarja, če bi menil, da je iz vidika zakonskih pogojev iz določbe drugega odstavka 10. a člena ZN bolj strokovno usposobljen od izbrane kandidatke. Ker tožena stranka tega ni storila, pa bi z razumno obrazložitvijo lahko, zatrjevana nepravilnost v postopku ocenjevanja, če je do nje res prišlo, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

Odločba o izbiri notarja je posamičen akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Kadar se v upravnem sporu izpodbijajo akti iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, se v postopku določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) uporabljajo v skladu s 4. členom ZUP le smiselno. Zato so tožbena zatrjevanja, da zapisnik, ki ga je vodila posebna komisija, ne vsebuje vseh sestavin, ki jih zahteva ZUP in zato ne bi smel biti podlaga za izdano mnenje, neutemeljena in jih je bilo potrebno zavrniti.

Sodišče soglaša tudi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki zavračajo kot neprimerne in nerelevantne za odločitev tožbene ugovore glede pomanjkljivega dokazovanja opravilne sposobnosti izbrane kandidatke. Kot neutemeljene pa zavrača sodišče tudi tožbene trditve, ki se nanašajo na neizpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN, saj se članek na katerega opozarja tožnik v tožbi ne nanaša na tožnico. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožnika v tožbi glede domnevnega lobiranja s strani predstavnikov madžarske skupnosti, saj ZN med pogoji, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki je lahko imenovana za notarja, izrecno kot pogoj ne določa znanje madžarskega jezika v primeru, da ima notar sedež na območju, kjer je uradni jezik poleg slovenščine tudi madžarščina. Iz podatkov predloženega upravnega spisa pa tudi izhaja, da je tožena stranka s tem seznanila predstavnike madžarske narodne skupnosti.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, da opravi glavno obravnavo, ker je imelo podlago za odločanje na seji, glede na to, da so predlagani dokazi sestavni del predloženega upravnega spisa oziroma niso pomembni za odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1. Glede na vse navedeno je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.